|
VPLIVI ZADNJE POLEDENITVE NA PRAPREBIVALSTVO EVROPE Anton Perdih Mala vas 12 SI-1000 Ljubljana, Slovenia Povzetek Predstavljena so področja v Evropi, kjer je bilo mogoče življenje in gibanje ljudi med zadnjo poledenitvijo. Poledenitev je za precej tisočletij ločila Evropejce v sedem skupin, ki so se razvijale dokaj ločeno. Po otoplitvi so se obnovili stiki med njimi, zlasti pa so se ob zasedanju otajanih predelov tam mešali med sabo, vendar različne skupine v različnih razmerjih v različnih predelih. To je dalo policentrično osnovo za nastanek protoslovanskih indoevropskih protojezikov, ki so se zaradi velike gibljivosti prebivalstva lahko nekaj tisočletij izenačevali. Po uveljavitvi kmetijstva je prišlo do ločitve med poljedelci-živinorejci, ki so postajali vedno manj gibljivi in nomadskimi živinorejci, ki so gibljivost ohranili in se ob zmanjševanju prostih površin umikali proti vzhodu, v Azijo. Podane so tudi možnosti nekaterih prejšnjih in kasnejših dogajanj, ki so lahko bistveno vplivala na poselitev in razvoj duhovne in materialne kulture ter jezikov in pisav.
Uvod Učili so nas in še vedno nam dopovedujejo, da so naši predniki prišli v naše kraje v 6. stoletju izza Karpatov in sicer tako, da so bodisi zasedli novo ozemlje in pri tem pobili prvotno prebivalstvo, bodisi da so prišli na izpraznjeno ozemlje ali pa da so jih sem prignali Obri. Šavli [1] je postavil podobno dogajanje v 12. stoletje pr. Kr., ko naj bi naši predniki, slavni Veneti, junaško prodrli v naše kraje iz lužiške kulture. Pantelić [2] na podlagi pričevanj antičnih piscev ugotavlja, da omenjajo Venete povsod tam, kjer je bila pred tem koliščarska kultura in da obstoja kontinuiteta prebivalstva še precej tisočletij nazaj. Tomažič [3] je opozoril, da obstojajo med baskovščino in slovenščino nekatere podobnosti, ki lahko izvirajo le iz pradavnine, ko naj bi obstajala nekakšna baskoslovanščina. Jandaček in Arko [4] sta pokazala še več podobnosti, ki da lahko izvirajo iz časa pred uveljavitvijo sedanjega načina štetja. Renfrew [5] je postavil prelomno dogajanje, ko naj bi se v Evropi zaradi uveljavitve kmetijstva največ spremenilo, v 6. do 4. tisočletje pr. Kr. Za področje sedanje Makedonije, Bolgarije in Srbije ugotavljajo arheologi nepretrgan in postopen ter zelo logičen razvoj v zadnjih 45 000 letih; Bailey [6] ga prikazuje do konca bakrene dobe. Tedaj naj bi izginil vodilni sloj, medtem ko je preprosto ljudstvo živelo še naprej svoje kamenodobno življenje. V vsem tem času je bil glavni uporabni material les. Orodje je bilo tudi kamnito; najprej so izboljševali način obdelave kamna, kasneje pa predvsem izbiro in ugotavljanje nahajališč boljših kamnov. Ob uporabi ognja se je zelo počasi razvijala izdelava in uporaba keramike. Vedno boljši način izdelave keramike je vodil do pridobivanja bakra. Tudi prehod v bronasto dobo je bil logičen. Pridobivanju bakra je sledilo pridobivanje arzenskega brona iz domačih surovin in šele kasneje izdelava pravega, kositrnega brona. Razvoj kmetijstva naj bi bil prav tako postopen. Prinesli in uveljavili naj ga ne bi naenkrat neki prišleki, "val" iz Male Azije, temveč naj bi se širil med domorodnim prebivalstvom postopoma, "z učenjem, trgovanjem in potovanji". Postavilo se mi je vprašanje, kako vsa ta dejstva spraviti na skupni imenovalec in kako skicirati razvoj Evropejcev, da bo povezoval čim več znanih dejstev. Razmišljal sem v tole smer. Če je videti na Balkanu izpričana 45 000-letna kontinuiteta razvoja prebivalstva in njegove kulture, kako pa je bilo drugod po Evropi? Iz šolskih učbenikov [7] poznamo sliko zadnje poledenitve, ki nam kaže, da je bila razen severozahodne Evrope in Alp večina ozemlja sicer dokaj pusta, vendar nepoledenela in bi redko naseljeni ter zelo gibljivi nabiralci in lovci lahko živeli po vsej preostali Evropi. Ob tem mi je dalo misliti naslednje dejstvo [6]: Pred zadnjo poledenitvijo so v sedanji Bolgariji uporabljali za izdelavo orodja kamenje iz različnih predelov, od Bosne do juga Grčije. Torej so potovali ali trgovali na razdalji okoli 600 km zračne črte. Med zadnjo poledenitvijo so dobivali kamenje le iz vzhodne Bolgarije, po njej spet iz Bosne, iz Grčije pa ne več. Zakaj? Odgovor sta mi nakazala dva podatka. Na višku poledenitve naj bi bil na Velebitu večni sneg do okoli 900 m sedanje nadmorske višine. Jadransko morje pa je bilo okoli 100 m niže kot sedaj. Podatke navajam v tabeli 1. Kako je bilo tedaj na Kilimandžaru, ne vem. Ker pa sedaj ugotavljajo, da bi se ob otoplitvi temperatura na zemeljskih tečajih povečala za okoli 12°C, na polutniku pa le za 2-3°C, lahko tako porazdelitev privzamemo tudi za čas poledenitve. Ker se temperatura zniža za 1°C na vsakih 100 m višine, je videti podatek iz tabele 1 za Kilimandžaro verjeten. Tabela 1. Meje večnega snega (ledu) med zadnjo ledeno dobo
Iz podatkov v Tabeli 1 sledi enačba za stanje med zadnjo poledenitvijo: NV = -0,5359*ZŠ2 - 68,289*ZŠ + 5000 R2 = 1 kjer pomeni NV nadmorsko višino meje večnega snega na prisojni strani, ZŠ pa zemljepisno širino. Kako je to sedaj, nam kaže tabela 2.
Tabela 2. Meje večnega snega sedaj [8]
Ti podatki se podajajo za prisojno stran. Na osojni strani sega (poledeneli) večni sneg tudi do 500 m niže, ponekod še več. Iz podatkov v Tabeli 2 sledi enačba
NV = -0.3521*ZŠ2 - 37.005*ZŠ + 5201.8 R2 = 0,9999
Opozarjam na majhno število podatkov, zaradi česar je verodostojnost enačb nižja, kot to kažeta skoraj idealna korelacijska koeficienta. Strokovnjaki s tega področja bi lahko dopolnili podatke v tabelah, kar bi vodilo do enačb, ki bi imele večjo veljavnost. Kvadratni enačbi, diagram 1, sta vendarle videti dokaj uporabni, saj verodostojno vrneta obe mejni in vsa znana stanja. Koeficienta pred kvadratnim členom sta v razmerju okoli 2:3, kar kaže na delno podobnost ukrivljenosti krivulj. Koeficient pred linearnim členom pa je skoraj dvakrat večji pri stanju med zadnjo poledenitvijo, kar kaže na strmejši gradient temperatur in z njim povezane učinke.
Če uporabimo kvadratno enačbo za oceno nadmorske višine večnega snega po Evropi med zadnjo poledenitvijo, dobimo podatke navedene v tabeli 3.
Tabela 3. Ocena nadmorske višine meje večnega snega med zadnjo poledenitvijo.
* Poševne črke opozarjajo, da je bila tam lahko za do nekaj sto metrov nižja meja večnega snega kot na Balkanu in v vzhodni Evropi
Če primerjamo to s sedanjim stanjem na Laponskem, kjer so nadmorske višine večinoma pod 500 m in je (izračunana) meja večnega snega med 1300 m na južnem delu in 900 m na severnem, potem vidimo, da so bile med zadnjo poledenitvijo razmere marsikje dokaj neugodne, vendar so zmogli preživeti. Če podatke iz tabele 3 prenesemo na zemljevid, nam kažejo, da je med zadnjo poledenitvijo praBolgarom sneg oz. led zaprl prej uporabljano pot v Bosno in v Grčijo; potovali so lahko samo še na vzhod. S tem je bilo tudi jadransko področje Balkanskega polotoka ločeno od podonavskega. Tudi gorovja na Apeninskem polotoku so bila v veliki meri zasnežena in so ga delila na vzhodni, jadranski in zahodni, tirenski del. Podobno, a morebiti manj izrazito je bil razdeljen na vzhodni in zahodni del tudi Pirenejski polotok. Kaj lahko sklepamo iz teh podatkov za dogajanja po Evropi v tistih časih? Poledenitev se je razvijala postopoma. Ljudje, ki so bili po sili razmer zelo gibljivi lovci in nabiralci, so se postopoma umikali proti toplejšim krajem. Dejansko so se iz severne in srednje Evrope zaradi gorovij, ki so jim zapirala pot, lahko umikali ali proti jugovzhodu ali proti jugozahodu. Zasnežene gore so jih razdelile v več skupin, ki so lahko preživele v bližini morja, ne pa v gorati in zasneženi notranjosti. Možnosti za preživetje so ostale v nižinah ob Črnem morju, v spodnjem in morebiti srednjem Podonavju, ob Egejskem morju, ob Jadranskem morju, ob Tirenskem morju, v južni Franciji ter ob vzhodnih in zahodnih obalah na Pirenejskem polotoku. Zaradi tega imenujmo te med sabo ločene skupine ljudi Črnomorci, Podonavci, Egejci, Jadranci, Tirenci, Akvitanci in Iberci. Gorovja na zemljevidu jasno kažejo, da to niso mogli biti samo Balkanci, Italidi in Iberci, ki bi živeli na celih polotokih, temveč so jih gorovja ločevala med sabo. Glede na nacionalistični prizvok in zlasti glede na imperialni refleks sedanje italijanske države, ki ga ima naziv Italidi, bi bilo priporočljivo upoštevati stanje, ki ga nakazujejo podatki v tabeli 3 in namesto izraza Italidi uporabljati nevtralne izraze Jadranci, Tirenci, Akvitanci in Iberci, ki tudi bolje ustrezajo dejanskemu stanju. Te razdeljene skupine ljudi so imele okoli 10.000 let med sabo le malo stikov in še to predvsem na ozkih obrobnih obmorskih območjih, zlasti tistih, ki jih je sprostila za okoli 100 m nižja gladina morja. Razmere, v katerih so živeli, so bile dokaj različne, Tabela 4.
Tabela 4. Povprečne letne temperature (°C)6
* Zato do 500 m nižja meja večnega snega kot na Balkanu Po okoli 14 000 pr. Kr. je začel mraz popuščati in morje se je počasi dvignilo na okoli 40 m pod sedanjo gladino. To je vzelo največ ozemlja Jadrancem in Tirencem in jih sililo k umiku proti severu in v gore. Lahko si tudi mislimo, da rastlinstvo ni napredovalo tako hitro, kot se je dvigalo morje in da je bil zanje to čas velike stiske. Okoli 10 000 pr. Kr. je bilo pri nas ledene dobe konec. V Nemčiji naj bi bilo to okoli 8 000 pr. Kr., v Skandinaviji okoli 6 000 pr. Kr., Tabela 5. V tabeli 6 citiram pregled najpomembnejših znanih sprememb podnebja v zadnjih 15 000 letih.9,10 Kaj to pomeni za nadaljnji razvoj evropskih praprebivalcev? Po koncu poledenitve so ljudje dobili veliko prostora za poselitev vedno bolj proti severu in v gore. Najverjetnejše poti napredovanja so iz črnomorskega področja proti severu, severovzhodu in severozahodu; z Balkana ob Donavi proti severu, severozahodu in zahodu; od Jadranskega morja proti predelom nad Padsko nižino, proti severovzhodu v vzhodna obrobja Alp in v Panonsko nižino ter v bližnja gorovja na obeh straneh Jadranskega morja; od Tirenskega morja v bližnja gorovja, v Padsko nižino in gorovja nad njo ter na severozahod v sedanjo Francijo; iz sedanje Katalonije in Akvitanije proti severu v severozahodno in severno Evropo. Področja mešanja ljudi iz raznih ledenodobnih zatočišč so tako predvsem planjave severno od Alp in drugih srednjeevropskih gorovij, delno pa tudi Panonska nižina, Padska nižina, področja sedanje Francije in Iberski polotok.
Tabela 5. Razvojni mejniki naših prednikov
Tabela 6. Nenadne spremembe podnebja in obdobja obstojnega podnebja v Evropi in na Bližnjem vzhodu v zadnjih 15 000 letih [9]. Viri podatkov vključujejo raziskave cvetnega prahu, živalskih okamenin, morskih in jezerskih usedlin, plasti ledu in usedlin na splošno. V splošnem naj bi se številne, če ne vse te spremembe pojavile v teku nekaj desetletij [10]
Kaj bi se pri tem lahko dogajalo, nakazujem v Tabeli 7. Ena od domnev za dogajanja po letih okoli 6000 pr. Kr. bi veljala, če upoštevamo razširjenost defektnega gena za receptor za virus HIV [11] in če je toharščina res bolj podobna keltščinam in germanščinam kot slovanščinam. Kaj se je v resnici dogajalo, bo treba ugotoviti s primerjavo s podatki iz drugih virov.
Tabela 7. Možen potek razvoja ljudi v Evropi
1 protoIberščina 2 protoAkvitanščina 3 protoTirenščina 4 protoJadranščina 5 protoBalkanščina 6 protoČrnomorščina 7 protoEgejščina
11 protoIberščina 12 protoBaskovščina 13 zahodna protoIndoevropščina 14 osrednja protoIndoevropščina 15 južna protoIndoevropščina 16 vzhodna protoIndoevropščina 17 protoEgejščina
Upoštevati velja še nekaj drugih stvari. Iz drobcev podatkov, ki se pojavljajo zadnja leta, se počasi kaže tudi bolj podrobno, kako in zakaj je prišlo do stalne naselitve, razvoja kmetijstva, lončarstva in kovinarstva ter kakšne so bile nekatere posledice:
1. Kako je prišlo do stalne naselitve? Najprej ob morju, velikih rekah in jezerih, kjer je bilo skozi vse leto dovolj rib in drugih vodnih živali ter se ni bilo treba toliko premikati zaradi iskanja hrane. 2. Kako je prišlo do živinoreje Nabiranje in lov - od kdo ve kdaj? Ohranjanje živil s hlajenjem in zmrzovanjem - zadnja poledenitev (??) Ohranjanje živil s sušenjem ~ 10 000 pr. Kr., mogoče pa že davno prej Ohranjanje svežega mesa z ujetjem in vzdrževanjem živih živali (mladičev ?) Podaljševanje vzdrževanja živih živali ® začetki živinoreje ? 3. Kako je prišlo do kmetijstva Nehoten raztros nabranih semen blizu doma - naslednje leto več semen blizu doma Ohranjanje semen s sušenjem Odstranitev drugih rastlin, ki ovirajo uspevanje zaželenim ® začetek kmetijstva 4. Kako je prišlo do kovinarstva Uporaba ognja za gretje in pripravo hrane Zaščita ognjišč pred vetrom oz. dela prostora pred ognjem ® spoznavanje vpliva ognja na kamne oz. glino Oblikovanje gline pred dajanjem ob ogenj Večanje vročine v ognjiščih in žganje gline pri vedno višji temperaturi Pri dovolj visoki temperaturi taljenje bakrove rude
Posebno vprašanje, ki bo povzročilo še veliko razlik in nasprotij v mnenjih znanstvenikov, je vprašanje prvotnih prebivalcev in kasnejših prišlekov. Do sedaj je bilo v Evropi uveljavljeno mišljenje, da so Grki, Romani, Kelti in Germani prvotni prebivalci; ostali, zlasti Slovani, pa prišleki. Vedno več dejstev kaže, da je resnica ravno obratna, s čemer se bodo tudi najbolj odprti sedanji znanstveniki težko sprijaznili, ker so iz mladosti naučeni drugače. Prvotni prebivalci Evrope je videti, da so bili Basko-Slovani, ki so se v večjem delu Evrope pretvorili v protoslovanske Indoevropejce in kasneje v več skupin Praslovanov, medtem ko so Grki, Latinci, Kelti in Germani azijski priseljenci, nastali iz protoIndoevropejcev, ki so prišli v Evropo kot osvajalci, najete vojske ali pa kot roparski zavojevalci ter uničili prvotni slovanski videz velikega dela Evrope. Zgodovina njihovih "slavnih" del je zgodovina njihovih nečloveških in protičloveških dejanj, vključno z genocidi in etnocidi. To je videti, da je sedanja veljavna uradna zgodovina Evrope. Viri 1. Šavli, J. Glas Korotana 1985, 10, 23-125. 2. Pantelić, S. Veneti were autochthonous in Carinthia. Zbornik Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva, Jutro - SKSSK, Ljubljana 2002, 38-47. 3. Tomažič, I. Slovenci - kdo smo, od kdaj in odkod izviramo?, Editiones Veneti, Ljubljana 1999. 4. Jandaček, P., Arko, L. Linguistic connections between Basques and Slavs (Veneti) in Antiquity. Zbornik Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva, Jutro - SKSSK, Ljubljana 2002, 151-166. 5. Renfrew, C. Archeology and Language, I. Cape Ltd., London 1987 6. Bailey, D. W. Balkan Prehistory. Routledge, London & New York 2000. 7. Ingolič, B.; Medved J. Atlas sveta za osnovne in srednje šole. Mladinska knjiga, Ljubljana 1983. 8. Veliki atlas sveta. DZS, Ljubljana 1996. 9. Adams J.M. (1998). Global land environments since the last interglacial. Oak Ridge National Laboratory, TN, USA. http://www.esd.ornl.gov/ern/qen/nerc.html 10. Adams J.M., Maslin M. & Thomas E. (1999). Sudden climate transitions during the Quaternary. Progress in Physical Geography 23 (1), 1-36 11. O'Brien S.J., Dean M.: In search of AIDS-resistance genes. Sci. Amer. Sept. 1997, 44-51. Abstract The regions in Europe, where the life and mobility of people during the last Ice Age was possible, are presented. Glacial divided Europeans for millennia into seven groups that developed almost entirely in separation. After warming, the contacts between them resumed. Populating the regions accessible after ice retreat they mixed, but different groups mixed in different proportions in different regions. This mixing gave the polycentric base for the proto-Slavic Indo-European proto-languages to come into existence. Due to the high mobility of population these proto-languages were converging for some millennia. After prevalence of agriculture, farmers-stockmen became less and less mobile and the more mobile nomadic stockbreeders moved due to the reduced amounts of available land towards east into Asia, even into territories of present China. Some explanation of possible events taking place before the Glacial and after it is also given.
Table 7. A possible way of population development in Europe
1 proto-Iberic 2 proto-Aquitain 3 proto-Tyrrhenian 4 proto-Adriatic 5 proto-Balkanic 6 proto-Črnomorščina 7 proto-Aegean
11 proto-Iberic 12 proto-Basque 13 western proto-Indo-European 14 central proto-Indo-European 15 southern proto-Indo-European 16 eastern proto-Indo-European 17 proto-Aegean |