Korenine / Origin / Herkunft

GIACOMO DEVOTO – VENETI V PANONIJI

Lucijan Vuga

Abstract

Giacomo Devoto – Veneti in Pannonia

Linguists Lejeune, Devoto and Pellegrini-Prosdocimi (last two published the famous Lingua Venetica; incidentally, Prosdocimi obtained his Ph.D. under Devoto) represent a coherent group, which defends the theory of the Pannonian origin of the Venetic people. Devoto recognizes distinct lexical Indoeuropean groups already in the 2^nd millenium B.C.

We have some conflicting historical data about Veneti. However, Italian etymologist Giacomo Devoto (Dizionario etimologico, Felice Le Monier Ed., Firenze, 1968; map I) states that in the 2^nd millenium B.C., Veneti, together with Protolatinians, lived in Pannonia north of the Danube, and from there moved southward into Italy. Their neighbors to the east were a small group of Thracians, and close to them Slavs. Such a theory supposed quite clearly the formation of ethnic groups already in the 2^nd millenium B.C. But taking into account the theory of continuity (TC), Mario Alinei states that Slavs were spread on the whole Balkan peninsula, and westward in the eastern Alps already during the Neolithic period. Why did Devoto suppose Venetic migration from Pannonia to Italy in the 2^nd millenium B.C.; according to the TC this necessarily lead through the Slavic settled territory, which could not have happened without a considerable impact on the language. However, considering all the facts, the theory of continuity is much more acceptable, stating the more relevant settlement stability and prevalent cultural exchanges influencing ethnic development. Veneti were living in a wide area of Europe far earlier and in close proximity or, from my mind, in unity with Slavs. This can be derived also from Devoto's (and other) statements concerning the location of distinct Indoeuropean languages in Europe.

Že précej na začetku naj navedem, zakaj je pomembno obravnavati vprašanja, kot jih načenja Devoto:

(1) ali so Veneti živeli (tudi) v Panoniji

(2) ali so se od tam preselili na severne obale Jadrana in

(3) kakšni bi lahko bili morebitni odnosi s tako razporejenimi Veneti in Slovani v tistem času.

Zakaj razpravljati prav o stališčih Devota? Ker postavlja skupaj z nekaterimi drugimi sodobnimi raziskovalci, kot so Lejeune in Pellegrini-Prosdocimi (mimogrede, Prosdocimi je doktoriral pri Devotu) itd., izvor Venetov v srednjo Evropo.

Kaj pravijo o tem stari viri? Na kratko jih obnovimo:

Bolj proti zahodu, na spodnjem toku Istra (Donave) omenja Apian (Bellum Mithrid. C. I. V.) ''obdonavske'' Venete v soseščini Dardanov in Sintov do meja Makedonije: »Enetois kai Dardaneas, kai Sintois, perioikia Makedonion ethne«. Makedonija je tedaj segala do  gore Orbelos, današnjega Balkanskega gorstva. Dardanci so naseljevali ozemlje od Šar planine, ob Drini ter izvirih Morave, naprej proti jugu. Zato bi za te Apianove Venete prišlo v poštev področje od Niša, po desnem bregu Morave, čez Jagodo do Požarevca na zahodi strani in od Vidina do Železnih vrat na Donavi na vzhodni strani. Te Venete zasledimo tudi pri Anonimusu, ki ga povzema Evstahij (Ad Hom. Iliad. 852), ki jim določa prostor do Timoka. Zelo zanimiva je Anonimusova pripoved, da so ti Veneti prišli iz Paflagonije v Trakijo in od ondod še na jadransko obalo. Pri tem pa drugi zgodovinarji opozarjajo, da je bilo morda narobe res, da so Kelti (Skordiski) leta 370 pr.n.št. pri svojem prodoru iz Galije skozi severno Italijo povlekli s seboj še kakšno pleme jadranskih Venetov. Grški pisec Arian (pri Eustathiju Ad Dyon. Pierg. V. 378) prenaša, da so Veneti svojo pradomovino v Aziji zapustili, ker so jih napadli Asirci, to pa je bilo okoli leta 2200 pr.n.št. ali kakšnih sto let po svetopisemskem Abrahamu. Naš Davorin Trstenjak je bil s Krügerjem mnenja, da se je takrat začelo preseljevanje arijskih plemen v Evropo, ter nasprotoval Gilferdingu, ki je postavljal to dogajanje v leto 1270 pr.n.št., kar se mu je zdelo prepozno. (Krüger, Urgesch. des Indogerman. Stammes I, 34; Moses Khorenski pri Šafariku, Abkunft der Slav., 140). S tem v zvezi je tudi domneva o venetskem preseljevanju iz Male Azije v Evropo, kar naj bi trajalo več kakor sto let; a po kateri poti se sprašuje Davorin Trstenjak ter odločno meni, da to ni potekalo le čez Kavkaz in po južnoruskih stepah proti Baltiku, ampak tudi po jugovzhodnih obalah Črnega morja v spodnje Podonavje in nato na zgornji Jadran; in morda edinole po tej smeri. Že Šafarik (Über die Abkunft der Slawen, str. 147-148) je opazil, da je v cerkveni starobolgarščini dvoje jezikovnih substratov, eden izhaja od Slovanov, ki so živeli v pradobi v Iliriku, drugega, primešanega od kasneje doseljenih Antov, Slovanov s severa , kar po Davorinu Trstenjaku kaže na ostanke Apianovih Venetov, ki jih omenja Moses Khorenski v Trakiji. Tam Prokopij (leta 552) navaja naslednje trdnjave: Vraziste, Labutza, Skaplitza, Klesvetitza, Balesina itd. In upravičena je domneva, da je imel Herodot (I, 196; V, 9) v mislih prav te Venete, ko je zapisal – »to kai Illyrion Eneton«, da bi jih razločeval od jadranskih Venetov, saj je še zapisal, da so Singini medijsko ljudstvo, razširjeno od Istra (Donave) do Venetov ob Jadranskem morju. Iz tega bi bilo mogoče zaključiti, da so v pradobi venetska plemena naseljevala obsežna področja od izliva Donave, skozi Panonijo, Norik, Karnijo do Ravene v zgornji Italiji, na zahodu pa severnoTirolsko do Bodenskega jezera, lacus Veneticus (Pomponij Mela II, 4 in Ptolomej), kjer se je ohranilo ime lädis za ladje (Allg. Conversat. Lex. für das kath. Deutsch. von Bodensee). ''Jadranski'' Veneti so v literaturi morda še najbolje obravnavani od vseh in kasneje bomo pogledali tudi te izsledke. Za Trstenjakov čas pa je značilno iskanje povezav med jadranskimi in baltskimi Veneti. Kot nekakšen osrednji dokaz naj bi služilo trgovanje z jantarjem, ki je potekalo vzdolž 'jantarske poti' s severa na jug (o tem gl. obširneje v moji knjigi 'Jantarska pot'). In ker je (za večino) nesporno, da so bili baltski Veneti Slovani, sledi, da so tudi jadranski Veneti njihovi sorodniki (tako Surowiecki, Šafarik, Schlötzer, Mannert, Schultze, Wersebe, Müller, Landau, Šembera, Hanuš itd.) (TRS 1871, str. 162 in naprej). (Ammian Marcelino omenja, da so 'alpium juliarum, quas venetas appellabant antiquitas', 'Julijske Alpe, so se v starih časih imenovale Venetske' (TRS 1875, str.127)). Kako naj bi menda prišli jadranski Veneti po padcu Troje v današnjo Benečijo, je več različic. Eni menijo, da po morju, drugi, kakor Strabon (XII, 3. 8), ki povzema po Sofoklejevi (izgubljeni) tragedij 'Zavzetje Iliona', da je legendarni Antenor s svojimi sinovi in s preostankom Venetov po pokolu v Troji prišel v Trakijo ter šele od tam na zgornji Jadran (TRS 1875, str.130); toda o tem sem več napisal v svoji 'Jantarski poti'. ''Baltski'' Veneti naj bi po Trstenjakovem mnenju prišli z juga, z območja Donave, torej so bili noriško-panonska veja, kar naj bi potrjevali stari viri, kot je Nestor, da so severni Slovani prišli iz Norika v Podonavju; tako poljski Krak(ov) s Koroške, Lel in Čeh iz hrvatskega Zagorja ip. od koder naj bi jih potisnili Kelti. Po neki tedanji teoriji naj bi že v predzgodovini iz preostankov Slovanov, Keltov in Germanov nastali Svabini, Svavi, Svebi. Od tod zaključek, da so Veneti prvotno naseljevali obširno območje Podonavja in okolico Panonske nižine, s čimer bi se razložilo, kako je preostal obroč baltskih, jadranskih, spodnjedonavskih in zahodnoevropskih Venetov.

Preden nadaljujemo, naj s tem v zvezi omenimo obskurno zadevo, ki je  v zadnjem času razburila strokovno javnost. Gre za težko razumljivo afero z arheološkimi najdbami z domnevno venetskimi napisi v kraju Szentlörinc pri Pecsi na jugu Madžarske, ob desnem bregu Donave nedaleč od srbske meje. Med leti 1950 in 1966 so tam petkrat izkopavali nekropolo iz let 440 – 340 pr.n.št., o čemer je arheologinja E.G. Jerem 1968. objavila obsežno poročilo, v katerem pa ni omenjala nobenih napisov na lončenih črepinjah. Šele dobrih dvajset let kasneje je 1985. madžarski raziskovalec J. Harmatta objavil analizo štiridesetih grafitov s takratnih najdb, ki jih je prebral kot venetske, npr.: uposedos, magrio.i, mego, mag, teutabado.s, vontar, augar otnia.i, mego urleiatolerreitia.i, iuvio.i, augar vhug, moldu/t.s itd., kar je vzbudilo nemalo pozornosti. Ugledni Michel Lejeune, član francoske akademije in nekdanji profesor omenjenega Harmatte, je na tej osnovi napisal razpravo za ''Comptes Rendu de l'Academie des Inscriptions et Belles Lettres (CRAI), jul.-oct. 1990, pp.629-653" pod naslovom ''Venetes de Pannonie'', kar je razumljivo še podžgalo arheologe in jezikoslovce, da so se začeli podrobneje zanimati za stvar. In tako so se nekateri odpravili v Pecs, da bi v muzeju še sami proučili slovite najdbe, toda čakalo jih je grenko presenečenje, na omenjeni lončevini ni bilo sledu o napisih. Ko so s tem seznanili Lejeuna se je čutil prevaranega in osramočenega in je menil, da bi bilo najbolje pozabiti na to sramoto. Kljub temu se je pojavilo v strokovnem tisku nekaj člankov, ki so opozorili na Harmattovo sumljivo delo, da ne bi še kdo nasedel.

Vendar ne oziraje se na ta temačni dogodek, je med delom zgodovinarjev še vedno živo mnenje, da je prvotna domovina Venetov prav Panonija ali da so vsaj od tam kot iz vmesne postaje na dolgi predzgodovinski poti selitve, torej s severa prišli na severne obale Jadrana morda v 7.st., morda v 10.st. ali celo še veliko bolj zgodaj pred našim štetjem.

*

Na panonski stični točki postanejo stvari nadvse zanimive, če obravnavamo enega največjih sodobnih italijanskih etimologov Giacoma Devota (Dizionario etimologico, Felice Le Monier Ed., Firenze, 1968; zemljevid I), ki v 2. tisočletju pr.n.št. postavlja Venete (skupaj s Protolatinci) v Panonijo severno od Donave nekako na ozemlje današnje Slovaške oziroma v zahodne Karpate, torej v neposredno sosedstvo s Slovani (ki jih Devoto namesti pod vzhodne Karpate na znanem področju Prilesja, v  Pripjatska močvirja). Vmes vrine v osrednje Karpate le majhno skupinico Tračanov, ki so potem menda šli na jug v današnjo Bolgarijo. Germani so bili po njegovem takrat daleč proč od Slovanov v južni Skandinaviji in na obalah zahodnega Baltika. Takšna razporeditev etnosov, pri čemer so po njegovem Tirenci (Etruščani) že takrat na zahodnih obalah srednje Italije, kaže (če ne pozabimo na teorijo kontinuitete Maria Alineija!) neko predhodno razvojno stopnjo, torej tisto med katero so se Etruščani že odselili iz Panonije in pustili tam Venete ter Protolatince. Kdaj je to bilo? Morda v tretjem tisočletju pr.n.št. ali še prej, če so po Devotu Veneti v Panoniji v 2. tisočletju pr.n.št.! Devoto postavlja jugovzhodno od Slovanov Ilire v porečje Tise, pod njimi, v današnji Srbiji, so že takrat Grki, vzhodno od teh Arijci (na področju zgornje Volge in Dona do reke Ural), nad Arijci Toharci, ki so se kasneje preselili daleč v vzhodni Turkestan na mejo s Kitajsko, še severneje pa so Finci. Severni sosedje Slovanov so bili že takrat Balti.Takšen Devotov razpored pa omogoča in celo zahteva poseben razmislek, ali je in v kolikšni meri mogoče vzpostaviti takšno jasno prostorsko razločevanje in razmejevanje, upoštevaje določeno mobilnost, predvsem pa kulturne izmenjave in jezikovne vplive. Zato naj nas ne čudi, če Mario Alinei pravi, da je treba tako Ilire kakor Tračane šteti v širšo sklop Praslovanov; morda podobno kakor velja za Balto-Slovane, kar je še posebej pomembno, ker Devoto postavlja svoj razpored ljudstev že v 2. tisočletje pr.n.št. Takšna umestitev Venetov v severno Panonijo pa nam logično prikliče v spomin, da najstarejši zgodovinski viri postavljajo v pribaltski prostor Venete, ki naj bi bila oznaka za Slovane, torej v neposredno bližino Devotovih Venetov, zlasti še zato, ker si je dovolil pustiti dokajšen prazen prostor v Karpatih, kjer je zanj bela lisa. Zakaj?! Kaj bi se lahko tam lahko dogajalo, če ne bi pustil praznine?

Če sprejmemo Devotovo izvajanje, ki se izkaže za pristajanje na podonavski izvor Indoevropejcev, je vzpostavljena ozemeljska povezava med baltskimi in jadranskimi Veneti, ki so jo veliko kasneje prekinili Obri in Avari, današnji zgodovinarji pa pravijo, da so se vrinili med zahodne in južne Slovane, določneje med Slovake in Slovence, toda takšni imeni so oboji dobili šele v zadnjih stoletjih. Giuseppe Sergi je tudi zagovarjal severni, oziroma čezalpski izvor Venetov, katerih del se je po njegovem mnenju priselil v severno Italijo med 7. in 12. st. pr.n.št., in za takšno domnevo najde tudi v nedorečenosti povezav med Etruščani in Retijci oz. severnimi Etruščani, (kakor jih nekateri imenujejo, čemur pa drugi odločno nasprotujejo), med katere so na vzhodu prišli (ali so že bili) Veneti, če Devotovo lokacijo razumemo le v smislu razporeditve, da pa je bilo ozemlje v resnici razsežnejše.

Po Devotu indoevropska jezikovna področja v 2. tisočletju pr.n.št. (DEV, zemljevid 1)

Kar nam na tej sliki še pade v oči, da se je po Devotu skupina »Veneti-Protolatinci« premaknila (1) v severovzhodno Italijo na ozemlje spodnjega Pada ter (2) čez severozahodni Balkan in Jadransko morje na jug Apeninskega škornja. Če naj bi bilo tako, potem so bili Veneti in Protolatinci najtesneje povezani in so še v 2. tisočletju pr.n.št. tvorili jezikovno(!) dokaj enovito skupino, ki je bila šele po selitvi razdeljena na dva nasprotna konca italijanskega polotoka, med katere so se vrinili Osko-Umbri, ki so bili pred tem v Panoniji njihovi vzhodni sosedje.

Toda, zlasti za italijansko etimologijo velja spomniti na opozorilo samega Giacoma Devota (DEV, str. I-VIII): »Italija je bogata z etimološkimi slovarji v tradicionalnem smislu tega pojma: od obsežnega in bogatega, ki sta ga pripravila Battisti in Alessio, do vitkega in zanesljivega izpod peresa Migliorininija in Dura. Tem se na svoj način pridružujeta še A. Prati, ki se opira na narečja in je bogat z bibliografijo, ter D. Olivieri, z obiljem toponomastičnega gradiva. S takšno celoto imamo zagotovljeno pravšnjo informacijo. Pa vendar, te vzorno pripravljene knjige bralca zaprejo v neke vrste kletko. Ta se imenuje r o m a n s k a   f i l o l o g i j a, veda, ki sodi med najbolj bogate in raznolike, obenem pa med najbolj tiranske, zaprta je v tradicionalni okvir geneaoloških sorodnosti, saj zase najde v latinščini ščit in obenem svoje meje. Zakaj bi si morala etimologija kot svoj ideal vzeti latinščino in se počutiti srečno, če ostane znotraj nje, zato pa ostati povsem odrezana od vsega, kar je izven latinščine? (Podčrtal L.V.) Etimologija sama po sebi ne pomeni nič: je le učena ugotovitev, da se je neka beseda nekoč ločila od druge besede in pri tem pozabila na svojo staro povezanost, etimologija pa le ponovno vzpostavi to davno sorodstvo s postopki 'iskanja očetovstva'…Končno je temeljna nuja, ugotoviti čas rojstva neke besede, tudi če je to bilo pred nastankom konvencionalnega latinskega izraza…Iz tega izhaja potreba, ne toliko po ponovnem zbiranju etimologij, kolikor po razvoju nove, sodobnejše etimologije. Ta mora osredotočiti svojo pozornost na znamenja, ki nam lahko služijo kot vodila za razlago…Na koncu te svoje raziskave ne pridem samodejno do diagnoze, ampak le do duševnega razpoloženja (stato d'animo), ki ga, morda z neustreznim izrazom, imenujem 'patos' (op.L.V.: zanos): kakršen je zdravnikov patos, ki potem, ko je proučil in povezal bolezenska znamenja, postavi diagnozo; ali sodnikov patos, ki upoštevaje vsa dejstva razsodi; tako (manj dramatično) etimolog po proučitvi vseh podatkov, določi besedi njen izvor…Da bi se osvobodili prej omenjene jetniške kletke, se mora bralec zavedati različnih dejstev. Predvsem mora biti jasna osnovna predstava o latinščini, kot mešanici 'mediteranskih' besed, ki so se nahajale na tistem prostoru in 'indoevropskih' besed, ki so jih prinesli v Italijo iz območij vzhodnega dela srednje (centro-orientale) Evrope v več valovih, s pronicanjem, ki je trajalo več stoletji (17.-9. st.pr.n.št.). Mediteranske besede se ne nanašajo na neko stalno območje. Kakšenkrat jih tu označujemo kot 'paleoevropske' in torej ustrezajo nekemu zelo obširnemu področju, ki more segati od Španije pa vse do Kavkaza preko povezav, ki so lahko bile evropske ali severnoafriške: primere zelo razširjenih mediteranskih besed lahko, po mnenju Devota,  vidimo pod gesli ausonio, magiostra in tabarro. Druge besede pa so omejene le na določeno področje, npr. 'ibersko', 'ligursko' itd. Tretje spet so prikrite v presenetljivo velikem številu latinskih besed, opredeljene v različnih geslih z oznako 'brez verodostojnih povezav', ki si jih, tuje latinskemu leksičnemu svetu, ne tvegam interpretirati«. To poslednje Devotovo priznanje, se sklada z ugotovitvami Giovannija Semerana (SEM), ki pa je na tej podlagi, da je nenavadno veliko besed v grščini in latinščini z oznako 'etimologija neznana', začel njihovo večdesetletno proučevanje, izhajaje iz akadščine, to je starega semitskega jezika z Bližnjega vzhoda, ki se bil v zadnjih desetletjih izredno dobro dokumentiran, potem ko so postopoma dešifrirali na tisoče glinastih klinopisnih tablic, najdenih med arheološkimi izkopavanji v Mezopotamiji in njeni širši okolici v drugi polovici 20.stoletja. Nato Devoto nadaljuje: »Poleg indoevropskih in mediteranskih besed obstaja določeno število latinskih besed, ki so se ohranile v italijanščini in jih označujemo kot 'brez verodostojnih povezav'. Te predstavljajo besedni zaklad, ki čakajo na bodoče raziskave…Iz te moje razlage si lahko bralec ustvari nazorno sliko, kako megleno je izhodišče, ki po eni plati zajema indoevropski besedni zaklad, po drugi plati pa mediteransko nasledstvo. Na tej stopnji začenja proces zgoščevanja, ki pripelje do zagate o latinščini, ki je bila na svojem začetku omejena na zelo majhno ozemlje okoli Rima. In temu sledi še ena zagata, to je florentinščina, s še ožjega ozemlja kot je bilo latinsko, in iz katere je bila izpeljana normativna italijanščina…V tem pogledu je ta moj etimološki slovar novost v primerjavi z vsemi prejšnjimi…saj prvič za italijanščino uvaja na sodoben način probleme latinske etimologije, s čimer zagotavlja skladen in izčrpen pregled«.

Devoto, s svojim pristopom, ki presega ozke meje, ki hoče iz 'kletke-ujetništva' latinščine in vključuje mediteransko in drugo dediščino v svoje raziskave, se približuje Sergijevim (SER) stališčem, da je latinščina nastala na tleh Apeninskega polotoka s spojitvijo jezika mediteranskih ljudstev ter praslovanščine in torej ni bila prinešena od drugod! Seveda se Sergi razlikuje od Devota v tem, da neposredno govori o praslovanščini, medtem ko Devotu to ne pride na misel in govori le o presenetljivem številu besed, ki si jih ne upa interpretirati…!!

Toda kljub Devotovim opozorilom je v prizadevanjih italijanskih (pa ne le teh!) etimologov še vedno 'alfa in omega' latinščina in antični rimski svet. Temu seveda botruje tudi to, da je večina etimoloških del izšla že v prvi polovici dvajsetega stoletja ali pa so bila kasneje le malo popravljena. Takih monumentalnih in izvirnih del, kot je Giovanni Semeranova etimologija grškega in latinskega jezika (SEM 1-2), je zelo malo, in na svoj način (saj gre za drugačen, tim. generalističen pristop, kot ga avtor sam označuje) se temu pridružuje Mario Alinei (ALI 1-2) s svojo teorijo kontinuitete.

Prav Mario Alinei s svojo teorijo kontinuitete, ki predpostavlja, da so že v neolitiku, če ne celo prej, živeli Slovenci na sedanjem ozemlju, da so oni prinesli nove tehnike poljedelstva in uvedli bron v Alpe, ter prispevali k 'poslovanjenju Italidov' (italidi slavizati) na ozemlju današnje Furlanije in vse do ladinske Švice, nas vzpodbuja, da se kritično lotimo poglobljene analize toponimov na tem področju v luči novih spoznanj.

*

Kaj nam Devoto razlaga pod zgoraj omenjenimi (zanj) ključnimi gesli ausonio, magiostra in tabarro in ali so tudi za slovensko etimologijo zanimiva; če drugega ne zato, da spoznamo določen način razmišljanja? Povzemimo njegovo izvajanje:

AUSONIO – iz latinskega Ausonius in to iz Ausones, Avzoni, skupno ime plemen, živečih na območju med Garigliano in Volturno, preden so se spustili nadnje Volski in Samniti. Ausones morda izhaja iz mediteranskega izraza ausa, gl. asolare: »prebivalstvo z območji, ki so bogata z izvirki« v nasprotju s Hernici: »prebivalstvo s skalnatih območji (sabinsko herna 'sasso', 'kamen')«. Če pogledamo še asolare – 'alitare', 'pihati, pihljati, veti', v vulgarni latinščini ausulare, gre za križanje med mediteranskim glagolom *ausare 'sgorgare', 'izvirati, privreti (iz)' (*ausa 'fonte', 'izvir, vir, vrelec', ki je mediteranski izraz, primerljiv z ausonio in esaurire) ter klasičnim halare 'alitare', 'dihati, pihati', gl. alito – iz latinskega halitus 'alito', 'dihati, pihati', ki izhaja iz halare 'esalare, emettere un sofio', 'izpuhtevati, izhlapevati; vzdih; izdihniti; pih, piš, dih; šum', morda iz nekega zelo starega *anslare z onomatopoetičnim (posnemajočim) h- in s podaljšanjem, kot nadomestilom za ansl- v –al-. Nekateri vidijo v *anslare iterativni želelni glagol izhajajoč iz korena ane, v latinščini anima: glej animo in primerjaj z anelito. Animo izhaja iz latinskega animus, z indoevropsko osnovo, za označevanje 'življenjskega diha', posvetno v grščini dnemos, 'veter', najdemo tudi v armenščini le z neznatno spremenjeno obliko. Z drugimi priponami je beseda izpričana na področju Keltov, Germanov in Slovanov (podčrtal in op. L.V.: škoda, da Devoto ne navaja nobenih primerov! Mislim, da bi lahko sem prišteli slovensko: nem 'brez besed, brez diha'…). V obliki čistega korena ane, izgleda, se pojavlja v Indiji, z neko predpono v gotščini in morebiti v latinskem in-anis 'brez življenjskega diha', gl. inane. Za morebitno želeno obliko gl. alito, anelito iz latinskega anhelitus, -u, iz anhelare, primerljivo z alito.  Alito iz latinskega halitus 'alito', kar smo že obdelali zgoraj. Esaurire iz latinskega exhaurire, sestavljenke iz haurire in ex-, negotovega izvora (prvotna oblika morda aurire? ali orire?) s prvotno soglasniško končnico –s (gl. esausto), in zato izgleda njegov izvor iz mediteranskega ausa 'la fonte', '(iz)vir(ek)', skupaj z grškim  auo 'attingo', 'zajemam, črpam, dosegam' iz *auso; prim. asolare.

Po mojem se Devoto vrti v začaranem krogu, saj se je po dolgem ovinku vrnil na začetek.

Tako smo že na tem prvem primeru spoznali kako zapletena in po svoje tvegana je rekonstrukcija razvoja prastarih besed, a je *ausa  za nas zanimiva tudi zato, ker imamo več toponimov, kot je npr. Ausa pri Livku nad Kobaridom in drugod. Bezlaj to obrazlaga pod geslom: Avša, »hidronim v Sočini delti«, furlansko Ause, Ausa, v antiki Alsa je verjetno iz *alika »jelša«; prim. furl. Aussa di Luic, Auzza; morda spada zraven tudi slovenska Ajševica (ESSJ). Preseneča, da je Bezlaj spregledal (?!), da je Aussa di Luic naša vasica Avsa pri Livku nad Kobaridom, saj tega ne omenja; poleg tega ne omenja sorodnih Avče in Avšje v Soški dolini. Upoštevati velja tudi reko Avša v Sočini delti, ki teče skozi Červinjan (Cervignano) in je morda bila v davnini celo skupen izliv za Sočo in Nadižo, saj je dognano, da se je Sočina delta s stoletji pomaknila proti severu. Slovenski izraz za rečne izlive pa je ustje, srbhrv. ušće itd., zato nas ne bi smelo presenetiti, če bi imena za vodne iztoke, izvire, izlive izvajali iz osnove usta, ustje > ušče, (a)ušče, kot je potok Avšček, desni pritok Soče nad Kanalom ob Soči.

Drugi primer starinske besede, ki vznemirja Devota in je ne zna drugače razložiti kot le z  navedbo:

MAGIOSTRA – 'fragola', 'jagoda', paleoevropska beseda, ki je preživela v Lombardiji, Piemontu in Emiliji, vendar s povezavami, ki segajo celo do baskovskih ozemelj. Skromna razlaga za Devotu tako pomembno besedo.

Vendar pa osnovo lahko najdemo v slovenščini, in jo poskušajmo poiskati pri Francetu Bezalju, ki pa pod geslom: jagoda – razloži, da gre za splošnoslovansko besedo, ki ima svojo osnovo v praslovanskem *agoda (ESSJ), le to in nič več, torej po tej strani ni videti nikakršne sorodnosti. Če pa se oslonimo na izgovarjavo: magiostra – madžostra, nam Bezlaj  pod pove geslom: mezdra – »spodnja kožica pri tkivu«, tudi »smetana na mleku«, »stržen, spodnja kožica« ip., da gre za besedo, ki je razširjena po vseh slovanskih jezikih; cerkvenoslovansko mjazdrica »jajčna kožica«. Bilo je več poskusov etimološke pojasnitve tega izraza, tako Machek opozarja na cerkvenoslovansko meždra < *mezdja; slovenska oblika na -zdr- se pojavlja namesto -str-. Ta etimologija bi izhajala iz značilnosti jagode, da je njena kožica nežna, mehka, zlahka poškodljiva. Podobno osnovo najdemo prav tako pri Bezlaju pod geslom: meževen – »nežen«, pri čemer je mogoče izhajati iz praslovanskega *miz(g)ati in to lahko primerjamo z ruskim mizun »ljubljenček, razvajenec«, ukrajinskim myza »usta«, myzaty »lizati«, myzatsja »prilizovati se«, poljskim umizgać sie »prilizovati se«, češko narečno mizat se »crkljati se« itd. Po drugi strani pa sta stara slovenska izraza za »robido« ostrožina, ostrožnica, za katero je znano, da ima plodove podobne jagodam, le da so slednje nežnejše, mehkejše, medtem ko so robidnice čvrstejše, ostrejše. To nam omogoča rekonstrukcijo z redukcijo: *mezdja+ostro(žina) > medžostra »mehka, nežna, sladokusna robidnica«.

Ostane nam še:

TABARRO – mediteranska beseda, povezana s poznim latinskih izrazom tabae 'tabarro, pelles Libycae', z evro-afriško pripono –arro; toliko Devoto. Medtem ko Zingarelli (ZIN) navaja: tabarro, negotove etimologije, v pomenu (1) ital. 'ferraiolo', 'široko brezrokavno ogrinjalo, ki so si ga odevali čez obleko ali celo čez drugi plašč'; ter (2) ital. 'pastrano', 'vojaški plašč, šinjel'.

Ker se Devoto pri razlagi naslanja na pozni latinski izraz, je dvomljivo, ali je to prava pot do razlage zelo stare besede. Bezlaj obravnava slovensko otava »seno druge košnje«, iz o-tava, *taviti »odebeliti; zrediti«, s pogostim prehodom v>b, kar nam ponazarja posledice funkcije ogrinjala povrh druge obleke, ki človeka razširi, odebeli, zlasti če pomislimo, da so si v davnini taka ogrinjala spletali pastirji iz trave ali poljedelci iz slame. Ne gre prezreti tudi primerjave s tovor, tovar – kar se nese (človek, žival) na hrbtu, skratka, kar s čimer se (ali koga) obložimo.

Iz teh treh primerov, ki jih Devoto navaja kot posebej značilne tujerodne sestavine latinščine in jih z lahkoto razložimo na slovenski etimološki podlagi, je očitno, da se ne moremo zadovoljiti s tako meglenimi opredelitvami 'paleoevropski, mediteranski, predindoevropski ipd.' za stare izraze, ki jim z latinščino ne morejo do živega, pač pa moramo poseči tudi po slovenskih ali slovanskihosnovah.

*

Če nadaljujemo z novejšimi proučevanji o Venetih v Panoniji je nemogoče mimo avtoritet, kakršne so Giambattista Pellegrini, Luciano Bossio in Dante Nardo, ki v delu »Storia della cultura veneta« (FOL str.61) pišejo: »Altinum, danes manjše naselje ob izlivu reke Sile v Beneško laguno, je bilo nekoč cvetoče mesto (Strabon V, I, 7: 'to Altinon'; Tacit Hist. III, 6 itd.), in mu najdemo primerjave v imenih mest Altinum in Altina v Panoniji; morda je primerljiv tudi z imenom reke Alto (v Iliriku), prav tako ne smemo prezreti  etnik Altinas (C.I.L., V, 745, Aquileia)«.

Za nas je zanimiva navedba, da sta bili tudi v Panoniji dve mesti Altinum in Altina, iz katere je mogoče razumeti Pellegrinijevo opozorilo, da so morda tudi tam živeli Veneti ali da so od tam prišli Veneti na obale Jadrana.

V muzejskem vodiču 'Il museo archeologico nazionale e le aree archeologiche di Altino'  (Ministero per i beni culturali ed ambientali d'Italia, Quarto d'Altino, Venezia) je naslednji opis: »ALTINO – Iz 7.st. pr. n. št. so najstarejši dokazi o paleovenetski naselitvi Altina, ki leži na severnem robu beneške lagune že od predzgodovinskih časov, kjer je zahvaljujoč se svoji izjemni zemljepisni legi imel vlogo trgovskega središča in prometnega vozlišča med Jadranom in celinskim zaledjem. Romanizacija je kot v vsem Venetu potekala postopno in mirno, začela se je 131 pr.n.št. z izgradnjo vie Annie, prometne žile med Riminijem in Oglejem, ki je tekla mimo Altina. Med leti 49 in 42 pr.n.št. je mesto dobilo rimsko državljanstvo, bilo je povzdignjeno v municipium in vpisano v rod Scaptia. Odtlej je bilo skladno z rimsko pomorsko politiko skozi celotno 1. st.pr.n.št. eno najpomembnejših pristanišč zgornjega Jadrana, na katerega se je navezovalo gosto cestno omrežje«.

V nekem drugem delu G. B. Pellegrini-A. L. Prosdocimi (PEL, str. 8-9) pišeta: »Splošno mnenje med jezikoslovci je, da so v prvih stoletjih prvega tisočletja pr.n.št. nekatera indoevropska plemena, Veneti, zelo verjetno prišli iz srednje Evrope in po več selitvah dosegli jadranske obale, kjer so ustvarili znano atestinsko civilizacijo, ki se je postopoma uveljavila z večjo ali manjšo izrazitostjo in očitnostjo v severovzhodni Italiji. Na tem področju so ustvarili prvo indoevropsko plast in nadvladali ter podredili starejšo, ki jo običajno označujemo ''evganska''. Evganci niso zapustili nikakršnih toponomastičnih sledov – ime Evganske gore so si izmislili humanisti«. Glede jezika Venetov pa pisca omenjata različne pristope in zaključujeta  (PEL, str. 7): »Zasluga Kraheja in Pisanija je pravilna razlaga znane Herodotove (I, 196) navedbe, ki je bila velikokrat napačno navajana kot potrditev, da so Veneti pripadali ilirskim ljudstvom…razširilo se je mnenje Pisanija, Devota, Porruja in drugih, da je venetščina samostojen jezik…, tem sta se pridružila še Kretschmer…in Beeler, ki uvrščata venetščino med ''italske'' jezike (latinščina-fališčina in oskijščina-umbrijščina)…temu je pritegnil še Krahe s spozanjem , da predromanski jezik v Venetu ni veja ilirščine, ampak da gre za avtonomni govor z izoglosami [črta na zemljevidu, ki veže kraje z enakimi jezikovnimi pojavi] v različnih indoevropskih jezikih«. Ali tudi v slovanskih?! Spričo takšne ugotovitve in upoštevaje, da naj bili Veneti predhodno v Panoniji, torej v sosedstvu s Praslovani (po sedaj veljavni tradicionalni zgodovini), se moramo vrniti na začetku postavljena in sedaj še bolj izostrena vprašanja tudi v luči teorije kontinuitete:

(1)   Ali so po teh teorijah Veneti v tisočletjih pr.n.št. živeli samo v Panoniji ali pa so že takrat zvezno naseljevali prostor od Baltika do Jadrana?  In če so se iz Panonije preselili na severne obale Jadrana ali so se selili tudi na sever, kjer so nedvomno zgodovinsko izpričani baltiški Veneti ter na zahod, armoriški Veneti in na vzhod, paflagonski Veneti? 

(2)   Kakšni bi lahko bili v Panoniji odnosi med Veneti in Slovani v tistem času (a) upoštevaje Devotovo tezo in (b) upoštevaje teorijo kontinuitete?

(3)   Seveda je pri tem razmišljanju predpostavljati, da so že takrat obstajale razpoznavno agregirane skupine ljudi, ki so delovale v nekakšni povezavi (ne le jezikovni?!), da jih danes Devoto opredeljuje kot Germane, Balte, Venete itd.

ad.1 Devoto izhaja iz predpostavke, da je pradomovina Indoevropejcev širši prostor centralne in vzhodne Evrope med Uralom in Alpami ter Skandinavijo in Balkanom, od tam so se širila na vse strani ljudstva z obrobja, le (Pra)Slovani, Balti in Germani so še po 2. tisočletju pr.n.št.ostajali na svojih ozemljih. Če je Devoto lahko v 2. tisočletju pr.n.št. ozemeljsko lociral že diferencirana indoevropska ljudstva, so ti morali tam živeti že zelo dolgo – nekaj tisočletij – pred tem! Če bi to sprejeli, bi se morali vprašati, zakaj so se vse tiste obrobne množice ljudstev selile na vse strani, središčna ljudstva, med njimi Slovani, pa ne? Ena možnost bi bila, da so se obrobna ljudstva množila in so iskala življenjski prostor tako med Neindoevropejci po vsem Balkanu, Apeninskem in Iberskem polotoku ter v zahodni Evropi vključno z Britanskim otočjem, kakor proti Aziji (in celo kot Toharci na Daljnem vzhodu) ter na Bližnjem vzhodu; za kaj takega bi morali biti Balti, Slovani in Germani v hudem demografskem zaostanku, pri čemer pa ne moremo razložiti, kako to, da so se kasneje tako izredno razmnožili, da so prekrili pol Evrope. Druga možnost, da so se zlasti Slovani močno namnožili že v drugem tisočletju pr.n.št. in so pritiskali na ostale Indoevropejce okoli sebe, da so se odmikali. Toda to bi pomenilo, da so se Slovani že takrat morali razširiti čez Karpate in v Podonavje in v Evropo, ter zasedli prostor svojih umikajočih se sosedov. Tudi tretja možnost, da so bila vsa Indoevropska ljudstva v demografski ekspanziji in so se zato ozemeljsko širila, bi pomenila, da so se tudi Slovani najkasneje že v 2. tisočletju pr.n.št.premaknili na zahod čez Karpate in v Panonijo, če so bili dotlej le v močvirjih zakarpatskega Prilesja. Zato lahko po Devotovi (in njegovih somišljenikov) teoriji sklepamo za veliko bolj verjetno, da bi se morala takrat vsa indoevropska ljudstva množiti in širiti in po mnenju Devota ter ostalih izprazniti Panonijo (ali lep del srednje Evrope), kamor bi po tradicionalnih gledanjih na dogajanja morali že takrat priti Slovani. Po tradicionalnem zgodovinopisju obstaja še četrta možnost, za katero po mojem mnenju tudi najdemo zgodovinske pritrditve, da so bili Veneti razširjeni ne le po Panoniji, ampak  tudi na zahodu, na Jadranu, na Baltiku in daleč na vzhodu, s čimer je bila že v davnini vzpostavljen obsežen venetski prostor.

ad.2 Kakšni bi lahko bili v Panoniji odnosi med Veneti in Slovani v tistem času, če  (1) upoštevamo Devotovo tezo in še (2) upoštevamo teorijo kontinuitete? Izhajajoč iz teorije kontinuitete izvaja Mario Alinei tezo, da so že v neolitiku živeli na Balkanu in po vseh Vzhodnih Alpah Slovani, Slovenci, ki so tja prinesli neolitsko revolucijo poljedelstva in tehnologijo brona. Po Devotu pa so se v 2. tisočletju Veneti (s Protolatinci!) preselili iz Panonije v severno  in južno Italijo, mednje so se v Italiji vrinili Osko-Umbri, prav tako prišedši iz Panonje. Nastaja položaj, ko se moramo vprašati, (a) ali obvelja ena ali druga teza, če so se po Devotu že v 2. tisočletju pr.n.št. izoblikovale jezikovne skupine ljudstev, ki jih tudi poimenuje z danes znanimi imeni, vendar ne razreši, kaj pa je bilo pred tem; (b) ali veljata obe teoriji, le da ju je treba uskladiti, kar bi bilo mogoče opraviti tako, da bi Veneti šli neovirano čez ozemlje že naseljenih Slovanov na Balkanu in v Vzhodnih Alpah (po teoriji kontinuitete M. Alineija) v prazno (?!) Italijo, kar si je težko zamisliti, čeprav teoretično ni nemogoče, ali (c) da so bili Veneti skupaj s Protolatinci zelo (!) sorodni Slovanom, kar bi se ujemalo s tezo Giuseppe Sergija, da je latinščina nastala iz praslovanščine in jezika mediteranskih ljudstev na tleh Italije; (d) in končno, da ne velja nobena od obeh, ko moramo dodati vprašanje, katera pa je tretja možnost? Da se Indoevropejci niso oblikovali v centralni-vzhodni Evropi, ampak npr. v Anatoliji (po Renfrewu) in od tam v neolitiku predvsem kot ''kulturni val'' in le v manjši meri kot selitev ljudi napredovali proti zahodu, severu in vzhodu, kar je potrditev teorije kontinuitete.

ad.3 Seveda je pri tem Devotovem razmišljanju predpostavljeno, da so že takrat obstajala razpoznavno agregirane skupine ljudi, ki so delovale v nekakšni povezavi (ne le jezikovni?!) in jih danes razpoznavamo kot Germane, Balte, Venete, Slovane  itd. Ker so v tistem času po Devotu bili vzhodneje od Slovanov Toharci, Arijci, Armenci, Traki in Hetiti, bi bilo nemogoče upravičiti zaznavne primesi semitskih jezikov – akadščine (tudi) v slovanskih jezikih (gl. SEM in JAN).

Iz vsega povedanega izhaja – opiraje se na teorijo kontinuitete – veliko večja verjetnost, da prihaja indoevropski 'kulturni val' iz Anatolije obenem z omejenim številom kmetovalcev, obrtnikov ipd., ki je prekvasil ljudstva, živeča v Evropi pretežno že najmanj od neolitika na sedanjih ozemljih, med njimi so bili tudi Slovenci.

Literatura

DEV – Dizionario etimologico, Giacomo Devoto, Felice Le Monier Ed., Firenze, 1968

ALI 1 in ALI 2 – Origini delle lingue europee I in II, Mario Alinei, Il Mulino, Bologna, 1996 in 2000

SER – Le prime e le piu antiche civilta, Giuseppe Sergi, Fratelli Bocca, Torino, 1926

PEL I in II – La lingua venetica I in II, G. B. Pellegrini-A. L. Prosdocimi, Istituto di glottologia dell'universita di Padova, 1967

TRS 1871 – Letopis matice slovenske, Davorin Trstenjak, Ljubljana, 1871

TRS 1875 – Letopis matice slovenske, Davorin Trstenjak, Ljubljana, 1875

LEJ – Venetica VIII: Adria, Lejeune M., Latomus XXV, 1966

JAN – Jantarska pot, Lucijan Vuga, Humar, Bilje, 2000

SEM –Le origini della cultura europea, Giovanni Semerano, Leo S. Olschki, Firenze, 1995

Povzetek

Jezikoslovci Lejeune, Devoto in Pellegrini-Prosdocimi (zadnja dva sta izdala slovečo knjigo Lingua venetica; in mimogrede, Prosdocimi je doktoriral pri Devotu) predstavljajo usklajeno skupino, ki zagovarja teorijo panonskega izvora Venetov. Devoto jasno razločuje različne indoevropske jezikovne skupine že v 2. tisočletju pr.n.št.

Imamo nekaj nasprotujočih si zgodovinskih podatkov o Venetih. Vendar italijanski etimolog Giacomo Devoto (Dizionario etimologico, Felice Le Monier Ed., Firenze, 1968; map I) meni, da so Veneti v 2. tisočletju pr.n.št. (skupaj s Protolatinci) živeli v Panoniji, severno od Donave, od tam so se premaknili na jug, v Italijo. Njihovi vzhodni sosedje so bili ne prav številni Tračani, ob teh pa so bili že Slovani. Takšna teorija predpostavlja jasno izoblikovanje etničnih skupin že v 2. tisočletju pr.n.št. Toda če upoštevamo teorijo kontinuitete (TK), Mario Alinei meni, da so Slovani živeli po vsem Balkanu ter zahodneje v Vzhodnih Alpah že v neolitiku. Devoto predpostavlja venetsko migracijo iz Panonije (zakaj?) v Italijo v 2. tisočletju pr.n.št., skladno s TK to vodi neposredno skozi ozemlje poseljeno s Slovani, kar se ni moglo zgoditi brez znatnejšega vpliva tudi na jezik. Očitno je ob upoštevanju vseh dejstev veliko verjetnejša teorija kontinuitete, da je obstajala pomembna naselitvena stabilnost in je pretežno kulturna izmenjava vplivala na razvoj etnosov. Veneti so bili že zelo zgodaj na razsežnem prostoru Evrope v tesnem sosedstvu, ali po mojem mnenju, v skupnosti s Slovani. To konsekventno sledi tudi iz Devotovih (in drugih) stališč, o razporeditvi ločenih indoevropskih jezikov v Evropi.