Korenine / Origin / Herkunft

NEPREKINJENOST KRŠČANSTVA V SLOVENIJI

Štefan Babič

Hraška cesta 3, SI-4248 Lesce, Slovenija

Krščanstvo na slovenskem izhaja nepretrgoma še iz rimskih časov.

Od nekdaj me zanima zgodovina. Nisem pa zgodovinar. Tudi časa nimam, da bi se v stvari znanstveno poglobil. Ustvaril pa sem si svoje gledanje na nekatera vprašanja in bi bil vesel potrditve ali argumentirane zavrnitve s strani stroke.

Rimljani so leta 182 pr. Kr. ustanovili Oglej, ki je dolgo časa odločal o usodi Slovencev južno od Drave. Oglej je bil izhodišče za njihova osvajanja v notranjost in naši kraji so že leta 16 pr. Kr. padli pod njihovo nadoblast. Ustanavljali so vojaška oporišča. Vojakom so se pridružile družine, trgovci, obrtniki in tako nastajajo rimska mesta na našem ozemlju, poseljena v glavnem s priseljenim rimskim prebivalstvom, podeželje pa je ostalo staroselcem.V ta mesta je že zelo zgodaj prišlo krščanstvo. Poznamo mučence iz Ptuja, Celja in Ljubljane. Poleg teh večjih mest, ki so bila sedež škofov še predno je Cerkev z milanskim ediktom leta 313 dobila svobodo, je še vse polno bolj ali manj pomembnih naselbin, med njimi tudi Lesce, kjer je krščanska cerkev izpričana že v 4. stoletju (mozaik odkrit okoli leta 1870). V skoraj vseh so arheologi ali slučajni najditelji odkrili ostanke cerkva, krstilnic ali krščanskih znamenj. Prav na slovenskih tleh se je odvijala odločilna bitka med kristjani in pogani, leta 354 v vipavski dolini. Zmagal je cesar Teodozij nad zagovornikom poganstva Evgenijem. Krščanstvo se je potem hitro širilo, razvoj pa prekinejo vpadi barbarov. Rimske naselbine so v glavnem krščanske, podeželje pa pogansko. Iz te dobe poznamo na našem ozemlju že tudi pomembne pisce. Še iz dobe preganjanja je znan škof Viktorin Ptujski, pisal je pretežno v grščini. Umrl je za časa cesarja Dioklecijana 303. leta. Drugi je iz poznejšega časa, ko je Cerkev že dobila svobodo, sv. Hieronim. Rojen je bil leta 345 in umrl leta 420. Najpomembnejše njegovo delo je prevod sv. pisma v latinščino, ki se imenuje Vulgata in ta prevod je Katoliška cerkev v liturgiji uporabljala vse do Drugega vatikanskega koncila. Kje se je rodil, je še vedno sporno. Nekateri trdijo, da v Stridonu v Dalmaciji, drugi, da pri nas na Krasu. Bil pa je dejaven na našem ozemlju; dopisoval si je z redovnicami v tedanji Emoni in to govori v prid drugi inačici.

Goti so leta 381 porušili Ptuj. Huni pod Atilo so porušili večino naselbin na našem ozemlju, leta 452 tudi Ljubljano in Oglej. Patriarh se se je tedaj umaknil v Gradež. V naslednjem stoletju so plenili ta ozemlja Langobardi in zavzeli Oglej 568. leta. Ti vpadi in pa razkol (zaradi treh poglavij), ko sta vladala hkrati kar dva patriarha, razkolni v Gradežu in pravoverni v Krminu, vse tja do leta 698, vse to je hromilo misijonsko dejavnost te cerkve. Sledijo madžarski vpadi in šele po zmagi nad njimi leta 955 se je začela sistematično razvijati mreža pražupnij na tem ozemlju. Ne moremo pa si zamisliti, da bi v tem času ne bilo nobene oskrbe teh kristjanov bodisi iz Gradeža ali Krmina. Pred barbari so bogatejši prebivalci rimskih naselbin zbežali. V Istri nastajajo tedaj nove škofije: Pičen, tja se zateče škof iz Ptuja, v Novem gradu se naseli škof iz Ljubljane, tudi Trst nastane v tem času. Škofje iz teh škofij so še dolgo, do ustanovitve ljubljanske škofije, občasno upravljali to področje. Preprosto prebivalstvo pa je ostalo, se poskrilo po gozdovih in si na težko dostopnih krajih zgradilo zavetna bivališča s cerkvami. Nastanek teh zavetišč arheologi datirajo tja v sredino 5. stoletja. Teh zavetišč je precej po naši domovini in so raztresena po hribih s Slovenci poseljenega ozemlja. Ajdna na Gorenjskem, Kučar v Beli Krajini, Rifnik - Šentjur pri Celju, Vranje pri Sevnici, Trebinec pri Mirni, Tinje pri Žusmu. Med največje pa lahko štejemo najdišče na gori Sv. Heme nad Globasnico na Koroškem. Verjetno je bilo to tedaj največje romarsko središče v srednji Evropi, kar s petimi cerkvami. Če primerjamo razvaline cerkve na Ajdni (ta mi je najbolj znana) s cerkvijo iz istega časa v Gradežu, vidimo veliko sorodnost. V Gradežu je sicer večja, grajena pa je v istem stilu in oltarni prostor je enako opremljen. V ozadju je kamniti sedež za škofa, na vsako stran je kamnita polkrožna klop za duhovnike. Sredi prezbiterija je oltarna miza. Na Ajdni je ta lepo ohranjena, manjka le vrhnja kamnita plošča. V Gradežu je ohranjena plošča, nima pa podstavka. Če primerjamo ti dve cerkvi z ostalimi izkopaninami, vidimo sorodnost.

Staro izročilo pravi, da je tudi cerkev na Stari gori pri Čedadu nastala v tem času. Furlani so imenovali to božjo pot: Stara slovenska Marija (Madonna antica slava). Kaj nam ta dejstva povedo? Da je krščanstvo na naših tleh preživelo propad rimskega imperija. Ajdna obstaja vse do sredine desetega stoletja in je potem opuščena. Ni bila porušena; zapuščena je razpadla. Huni, Obri, Langobardi, Goti in Madžari tedaj niso več ogrožali teh krajev, zato zavetna mesta niso bila več potrebna in so razpadla.

Na ozemlju južno od Drave obdrži cerkveno oblast vseskozi Oglej. Tu ni opaziti kakega posebnega misijonskega delovanja. Zgleda, da je krščanstvo raslo naprej iz ostankov iz rimske dobe. O kakem nasilnem pokristjanjevanju ni sledu. Prešeren je snov za svojo pesnitev Krst pri Savici vzel iz Valvazorja, ta pa je črpal podatke iz spisov protestanta Hieronima Megiserja, ki je živel tisoč let kasneje. Prešeren je bil verjetno tudi pod vplivom Poljaka Adama Mickiewicza in njegove pesnitve Konrad Wallenrod. Če bi bilo pokristjanjevanje na naših tleh res tako nasilno, bi se pogani branili in prav gotovo kakega misijonarja tudi pobili. Na salzburškem področju imamo sicer neka poročila, ki govore, da so poganski Sloveni ubili nekega puščavnika Karina ter porušili samostan in cerkev v Pongau. V Nemčiji je bil ubit apostol Nemčije sv. Bonifacij. Pri nas pa nimamo nobenega mučenca iz te dobe. Škof sv. Amand iz Utrechta bi bil rad mučenec. Prišel je med Slovence, vendar si mučeništva ni prislužil in se je vrnil nazaj v Utrecht. Vse to govori za miren prevzem krščanstva. Zanimivo je tudi, da so pri nas dekle ali gospodinjske pomočnice imenovali krščenice. Zgleda, da so poganski veljaki jemali krščanska dekleta za vzgojiteljice svojih otrok. Rimske naseljence so Slovenci imenovali Vlahi, kraje kjer so ti prebivali pa :Lahovče, Laško, Vašinje. Krajev s tem korenom je pri nas kar precej, tudi priimki: Legat, Justin, Magister so kar pogosti.

Ozemlje, ki je bilo pod jurisdikcijo Salzburga, se je razvijalo nekoliko drugače kakor pod Oglejem. Karantanija je vseskozi spadala pod Salzburg. Med obema nadškofijama je prihajalo večkrat do sporov. Salzburg je skušal svoje območje razširiti tudi na oglejsko področje. Tudi način misijonskega delovanja je bil nekoliko drugačen. Oglej je bolj spoštoval kulturne posebnosti posameznih narodov. Leta 796 se srečata oglejski patriarh Pavlin in salzburški nadškof Arno, da se dogovorita o enotnem delovanju na tem ozemlju. Poudarjeno je bilo, da se nikogar ne sme siliti za sprejem krščanstva in da mora biti pred krstom vsak v veri poučen. Nastal pa je spor glede jurisdikcije nad tem ozemljem in cesar Karel Veliki  je oba tekmeca poklical k sebi v Aachen in tam je bilo določeno, da je meja med obema škofijama reka Drava.

S Slovenci poseljeno ozemlje je še vse do 9. stoletja segalo tja do Dunaja, Linza, pa tja do Švice in do sredine Blatnega jezera. Imena rek, dolin in gora na tem področju kažejo na slovanski izvor. Teorija o naselitvi Slovencev na tem območju v 6. stoletju se mi zdi premalo utemeljena. Pisanih podatkov o kakem preseljevanju Slovanov ni, ali vsaj ne vem zanje. Bizantinci sicer poročajo o pritisku Antov in Slovenov na njihove meje, toda to še ne dokazuje preseljevanja. Dejstvo, da so bili Slovenci na tem ozemlju že v 7. stoletju redko naseljeni in vdirajo na njihovo ozemlje Germani, govori za to, da si Slovenci niso teh pokrajin pred kratkim osvojili z mečem. Pridobitve bi v takem primeru varovali z oboroženo silo, ostali bi skupaj, da bi laže branili osvojeno. Pa tudi bi v tako kratki dobi ne mogli vtisniti svojega pečata tem ozemljem. Mnoga imena krajev, rek, dolin in gorovij, kakor sem že omenil, nosijo slovenski značaj. Mislim, da so po odhodu Rimljanov, ki so bili okupatorji na tem ozemlju, staroselci zopet svobodneje zaživeli, se zopet organizirali po svoji rodovni ureditvi in v Karantaniji celo osnovali državo. Obred ustoličevanja karantanskih vojvod priča, da to ni bil skupek podivjanih barbarov, ki so rušili rimska mesta in kulturo. To so naredili Obri, Huni in Langobardi, da pa so sodelovali pri izropanju tega kar je ostalo, pa je verjetno, saj se to običajno dogaja. Zdi se mi, da ni pravega časa, ko bi mogli naši predniki priti na to ozemlje. Morda pa jim ni bilo treba hoditi, ampak so bili že tu. Nemci imenujejo Slovence  Vindišarji, Madžari pa Vendi. Ali ni to sorodno z Veneti ?

Abstract

The Romans founded in 182 AD Aquilea, the town having a great influence on Slovenes south of the river Drava. In the interior of the land they founded military bases, where their families accompanied the soldiers, trades people, and craftsmen. So the Roman towns were formed, inhabited mostly by Romans and romanised people. In these towns appeared Christianity very early, since we know the martyrs from Ptuj, Celje, and Ljubljana. Besides the capitals, which were the seats of bishops, in Slovenia existed in that time several settlements, where the remains of churches, baptisteries or other Christian signs were found. Roman settlements became mostly Christian, whereas the indigenous people outside the towns remained mostly pagan. The Gots destroyed in 381 AD the town Ptuj, the Huns destroyed most of other towns, including Emona in 452. The wealthy people fled to Istra. The bishop of Ptuj took probably to Pičen, the bishop of Emona to Novigrad. Common people took to the woods and later built the refuges with churches (Ajdna, Kučar, Rifnik, Vranje, Trebinec, Tinje, St. Hema Mt.). What tell us the ruins of these refuges? The Christianity in our country survived the downfall of the Roman Empire. The refuges were not ruined but given up in the tenth century AD. South of the river Drava under the church authority of Aquilea there is no trace of the missionary work. There is no trace of forcible Christianisation. Unlike other European countries, in Slovenia is known no one martyr in that epoch. This speaks for peaceful acceptance of Christianity. 

After the downfall of Roman Empire lived the indigenous people more or less independent. They did not destroy and plunder the Roman settlements; this was done by the invaders (Gots, Huns, Langobards, Avars). There is no right time when the Slovenes could come into this country. Maybe they did not need to; they might have been all the time here.