Korenine / Origin / Herkunft

PRISPEVEK K RAZPRAVI O ETNOGENEZI PREBIVALSTVA V ALPAH

Janez Bizjak

Triglavski narodni park, Kidričeva cesta 2, 4260 Bled, Slovenija

Dva citata

Prvi citat osvetljuje razširjenost slovenskih toponimov do Retijskih Alp v retoromanskem Engadinu. Navedek je prevod iz knjige slovitega raziskovalca Alp in polihistorja Belsazarja Hacqueta: Zernez ali boljše Zhernetz (Zernez v Engadinu, to je v južnem delu švicarskega kantona Graubünden, je danes znano turistično središče, v katerem je tudi sedež švicarskega narodnega parka; op. J. B.) je majhen kraj ob reki Inn. Številni kraji Engadina imajo slovanska imena, toda takšne prilagoditve kot pri Zernezu, ki v nemškem prevodu pomeni Črna ali Črni potok, nisem našel nikjer. Kraj obkrožajo črne škriljaste gore, zato je njegov nastanek nedvomno povezan s Slovani. Takšno domnevo sem omenil v uvodu tretjega dela svoje Oryctografije, kjer govorim o rabi slovanskega jezika.⁽¹⁾ Drugi navedek izraža dvom o trdnosti teze domnevnega priseljevanja Slovencev v alpski prostor v 6. stol. Gre za zelo skeptično razmišljanje enega najbolj znanih slovenskih zgodovinarjev in arheologov, zapisano pa je v zborniku, ki ga je izdala SAZU: Tako kot zgodnja bajuvarska zgodovina ni jasna niti v osnovnih potezah, ni tudi staroslovanska, posebej na območju Vzhodnih Alp…….Slovani so se bili naselili, kot menijo zgodovinarji danes, v dveh večjih valovih, prvič v tretji in drugič v četrti četrtini 6. stoletja, vendar je večina hipotez negotova, delno celo dvomljiva. (podčrtal J.B.) Literarno so Slovani v Karantaniji spričani v zadnjem deceniju 6. stoletja. Ker igrajo v prvi polovici in sredini 7. - torej generacijo, dve po naselitvi (če jo časovno in prostorno pravilno določamo) -karantanski Slovani že relativno pomembno mednarodno vlogo (med Langobardi, Bajuvari in Franki, Bolgari, Avari in severnimi Slovani) in ker so med njimi opazne že kali zgodnje - fevdalne diferenciacije, stojimo pred vprašanjem, kje, kako in kdaj so tako dozoreli, kar pri ostalih slovanskih skupinah še dolgo pozneje ni opaziti. (podčrtal J.B.). V tem času (ali že preje?) se je izoblikovalo v Karantaniji plemstvo z vojvodo, oblikovati se je jela vojvodska država karantanskih Slovanov, ki je leta 625 bila priključena ali pa se je prostovoljno priključila Samovi zvezi,….⁽²⁾

Železarstvo, pašništvo in oglarstvo v Julijskih Alpah

V okviru raziskovalnega programa 3000 let železarstva, pašništva in oglarstva v Julijskih Alpah - 3000 let preživetja, ki ga pripravlja Triglavski narodni park, zbiramo paralele in primerjave z drugimi območji v Vzhodnih Alpah. Že na prvi pogled je opazno, da je staroveško in srednjeveško gorsko rudarstvo (in topljenje rud) na zgornjem Koroškem (Visoke Ture), Salzburškem (porečje reke Aniže - Enns - in njenih pritokov), Štajerske in Vzhodne Tirolske (porečje reke Isar - Izare, predvsem dolini Virgen in Deffreggen - visoka gora med njima se ne imenuje Erzberg, ampak je v kartah še vedno Rudnigg-, vasi Sedlo in Predgrad ipd.) povezano s kraji in gorami, kjer so še vedno ohranjeni slovenski oronimi in toponimi (Windische Tauern, Venediger, Brusnitze, Schlaitenkees-ledenik, ki je v srednjem veku prekril nekdanji rudnik zlata) in da so bili Slovenci v zgodnjem srednjem veku nosilci rudarskega znanja in tradicije na južnem in severnem delu Vzhodnih Alp. Skrivnost železodobnega in antičnega noriškega jekla (ferrum noricum) je skrita v gorah Julijskih Alp, Karavank, Karnije, Visokih in Nizkih Tur. Ljudje, ki so znali iskati in nabirati rudo in ki so poznali umetnost taljenja in predelave (v srednjem veku so tej umetnosti rekli črna magija), so bili, danes bi rekli, vrhunski strokovnjaki, nekakšen privilegiran sloj, ki je imel svoje posebne pravice (oproščeni so bili vojaščine) in posebne rede oz. zakone. Na nekaterih najvišjih in najstarejših pašnih planinah Julijskih Alp se pašništvo pojavlja vzporedno z rudarstvom. Morda je pašništvo nastalo (ne povsod) celo kot logistika rudarstvu. Za pašništvo v Alpah je znano, da je staro vsaj 5000 let (gre za posebno obliko preživetja, značilno za Alpe), za rudarstvo pa, da je staro 2500 do 3000 let. Obe dejavnosti sta pogojeni s tisočletnimi izkušnjami, tradicijo in kontinuiteto. Nomadski prišleki iz daljnih močvirnih ravnin Vzhodne Evrope s seboj niso mogli prinesti znanja alpskega pašništva in rudarjenja. Ker ga niso imeli. Etnogeneza prebivalstva v Alpah ima svoje glavne, nekaj tisočletne prvine kar v Alpah. Slovenci smo obsedeni z vprašanjem od kod smo prišli. Pri stikih s Furlani, Ladinci, Retoromani, Tirolci in Bavarci nikoli nisem slišal takšne dileme. Tam žive z zavestjo, da so v Alpah od nekdaj. Kako daleč v zgodovino sega ta nekdaj, pa je postransko vprašanje.

Etnologija

Pri genetskih sledeh prebivalstva Vzhodnih Alp je povsem zanemarjeno in zapostavljeno področje starosvetne mitologije. Do časa pokristjanjevanja naj bi prostor med Jadranom in Baltikom povezovalo čaščenje kulta Svetovida. Staroveške jantarske poti med obemi morji so začele in končale v krajih, ki imajo skoraj enake toponime. Če potegnemo ravno črto od izliva reke Rižane (podvodne naplavine dokazujejo, da se je včasih izlivala blizu izliva Soče) ali od Gradeža pri Ogleju naravnost proti severu, bomo ob Baltiku naleteli na istovetne toponime: Grad, Za prodom, Gora, Žabnica, Ribnica in otok Rižana (nemško Rügen, v srednjeveških zapiskih Rüschen, Slovenci so ga včasih prevajali kot Rujan, prebivalce pa imenovali Rujanci namesto Rižanci). Na Rižani, na rtu Arkona, je bilo leta 1168 uničeno največje svetišče Zahodnih Slovanov, posvečeno najvišjemu božanstvu Svetovidu. Nekateri ga povezujejo oz. istovetijo s Kresnikom. Vsakoletna romanja (romarji so prihajali tudi z Vzhodnih Alp, od koder naj bi izviral del Rižancev; še Valvazor omenja, kako so na Kranjskem pobirali posebne milodare, ki so jih romarji nosili na Rižano) so bila usmerjena v zahvalne dni v drugi polovici junija, predvsem v kresni dan, dan sončnega obrata. Germanski sosedje so Rižance in Pomorjance imenovali Wendische, tudi Windische; njihova posebnost so bili beli konji - wendisch Weisspferd. Predkrščanski običaji z vidovimi sončnimi in kresnimi plesi so znani na Južnem in Vzhodnem Tirolskem, Koroškem in na Rižani. Toponima Vitowo in Vit sta na Rižani povezana s templjem Svetovida. Kaj pa kraji Vitovlje, Bitnje, Šembid itd. v Sloveniji?

Viri

1.        Belsazar Hacquet, Physikalisch - politische Reise aus den Dinarischen durch die Julischen, Carnischen, Rhätischen in die Norischen Alpen. Leipzig 1785; ponatis Bruckmann, München 1989, str. 261

2.       Josip Šašel, Kasnoantično in zgodnjesrednjeveško obdobje v Vzhodnih Alpah in arheološke najdbe na Slovenskem. Zbornik Arheološka najdišča Slovenije, Inštitut za arheologijo SAZU, založila DZS, Ljubljana 1975.