Korenine / Origin / Herkunft

VENETI V AVSTRALIJI

Jožica Gerden

1 Charles court, Mildura VIC 3500, Australia; E-mail: cgerden@bigpond.net.au

V obširnem predelu Južne Avstralije in SV Viktorije živi mnogo zgodnjih "nemških" priseljencev. Znani kot "Germani", radi ponosno pripomnijo, da so pravzaprav Wends (angl.) ali Wenden (nem.) ali Veneti (lat.) iz Šlezije iz današnje Nemčije. Njihovi predniki so se izselili v ZDA in v Avstralijo pred okoli 150 leti [1,2]. Značilni njihovi priimki so npr. Bartusch, Baszich, Bensch, Behn, Borrack, Borgas, Bradtke, Domasch, Dreckow, Doecke, Duchs, Dutsche, Dymke, Gassan, Gorman, Hennig, Hondow, Hundrack, Huppatz, Jarick, Jeitz, Kcshenka, Klauk, Kosch, Koschitzke, Leditschke, Lubke, Miatke, Mickan, Mirtschin, Mjalke, Noack, Ossig, Petatz, Peuker, Pietsch, Polak, Polke, Proposch, Recks, Schober, Schrapel, Schubert, Schultz, Schuppan, Schurgott, Starick, Teschner, Tucholke, Vogel, Wincke, Wotzke, Wuttke, Zschech, Zoellner (Zena), Zerner...in Albert, Altus, Bishop, Braun, Burger, Deutscher, Duldig, Eckerman, Fiedler, Fladlich, Graf, Handrech, Junge, Kruger, Kupke, Lange, Lehmann, Linke, Marschall, Pech, Pumpa, Purrmann, Schmidt(ke), Schneider, Schwartz, Stephan, Unger, Wiese, Winkler, Wurst, Zucker,itd... [2,str.7], [6,str.3].

V Avstraliji se pogostokrat srečujem s temi »nenavadnimi Veneti«, s katerimi nekako spontano čutimo našo zgodovinsko sorodnost, čeprav se do nedavnega nismo zavedali naše več tisočletne sorodnosti in skupne domovine Venetov. Območje, ki so ga lužiški Veneti izpred 3000 let poselili ob »jantarski poti«, se razsteza od Baltika tudi preko Slovenije, ko jih je pot vodila do Jadranskega morja, in dalje od reke Pad do Apeninov na jugu. Številna slovenska oz. venetska imena na tem območju vzbujajo pozornost jezikoslovcev in raznih raziskovalcev. Arheologi so dokazali, da nosilci kulture žarnih grobišč (Urnfield culture), ki ima bogate sledove in najdišča tudi na območju Slovenije [5], izvirajo iz Lužic in po danih dokazih, so bili to pra-slovanski Veneti... [3, str.72].

Zgodovina Lužiških Sorbov

Lužice (ali Lužica v gornje-sorbskem, nemško Lausitz, angl. Lusatia), prvotna in sedanja domovina Wendov, Venetov ali Sorbov, ni upravno območje z določenimi političnimi mejami, temveč nejasno določeno ozemlje v jugovzhodni Nemčiji, približno 50 kilometrov južno od Berlina. Ime se je uporabljalo že v davnih časih za pokrajino različne velikosti, vendar na splošno vedno za isti predel v tem delu Evrope. Na jugu, kjer pokrajina meji na Češko in na Lužijsko gorovje, je meja bolje določena. V davnini se je pokrajina raztezala na vzhodu vse do reke Bober, toda v poznejših časih se je ustalila na rekah Nisa in Odra, ki danes ločita Nemčijo in Poljsko. Zahodna in severna meja je slabše določena, nekdaj se je raztezala na severu do Frankfurta na reki Odri in na zahodu do rek Schwarze Elster in Dahme. [4, str.4].

Tu se omejujem na Lužico v 19. stol. Medtem ko vsi Veneti (Wenden, Wends, Windische) izvirajo iz predzgodovinske kulture na območju Lužic, mnogi še vedno živijo tam, kjer so živeli stoletja.

Gospodarsko so bili Veneti, predniki današnjih t.i. Sorbov, ljudje gozdov in so živeli od lova, ribolova ter perutnine. Gojili so tudi drobnico in se ukvarjali s primitivnim kmetijstvom, čiščenjem gozdov in požiganjem dreves, da so pridobili svet za polja, ki so jih opustili, ko so postala nerodovitna. Tudi v trgovanju so uporabljali gozdne dobrine: med, vosek in krzno. Ker Veneti ozemlja niso poseljevali na gosto, so se Germani pričeli širiti proti vzhodu in so kolonizirali ozemlje preko reke Labe. Germansko gospodarstvo je bilo v glavnem poljedelsko in zato ni bilo v nasprotju s venetskim, temveč celo dopolnjevalno.

Germanske vojske so napadle Vende in zavzele nižino ob reki Labi. V letu 806 je Karel, sin Karla Velikega, premagal Milcene in zažgal njihovo trdnjavo Budyšin. Vendar zmaga ni bila dokončna in spopadi so se nadaljevali do leta 963, ko so jih sile Otona I. Velikega dokončno premagale. Med tem spopadom se je pričelo nasilno spreobračanje polabskih Vendov v krščanstvo. Dvojno zatiranje, od Cerkve in od germanskega gospostva, ni spodbujalo lojalnosti in Sorbi so se odzivali z občasnimi upori. Popolno pokristjanjenje se je uresničilo šele v 12. stoletju.

Z rastočo močjo Poljske je Boleslav Hrabri leta 1002 zavzel Zgornjo in Spodnjo Lužico in svojo zmago utrdil s sporazumom v Budyšinu leta 1018. Germani so ponovno zavzeli ozemlje leta 1032 in ga pozneje razdelili med mejnima grofijama Maissen in Brandenburg. Tudi Germani niso mogli ustaliti svoje nadvlade in od začetka leta 1136 se je nemška nadvlada Lužic menjavala z nadvlado kraljevine Češke. Končno je češki kralj pridobil leta 1329 Gornje Lužice in v letu 1367 je odkupil tudi Dolnje Lužice. Češka je pozneje začasno zgubila Lužice v korist madžarskega kralja Matija Korvina. Toda ko je ta leta 1490 umrl, je ozemlje zopet pripadlo prejšnjemu lastniku. Vendar je Brandenburg leta 1462 dobil nadvlado nad Cottbusom (Choćebuz) in okolico in jo obdržal.

Germanizacija, ki se je začela v 11. stol., ni prenehala pod češko in madžarsko nadoblastjo. Nadvlada Češke in Madžarske ni pomenila odstranitve Germanov in izgona njihovega plemstva iz krajevne uprave. Germani so ostali v mestih in so obvladovali cehe in trgovsko dejavnost na račun Venetov. Vendi so lahko živeli le v določenih predelih mesta ali izven zidov in so opravljali najslabša dela. Če so hoteli izboljšati svoj socialni položaj, se se morali naučiti nemškega jezika in se pridružiti nemški družbi. Na podeželju je bil nemški plemič ustaljen in sorbski kmet je ostal tlačan, ki je delal za veleposestnika in mu plačeval davek za zemljo, ki je prej bila njegova last. Veneti so zavračali krščanstvo, zato so krščanske cerkve obstajale samo v trdnjavah in samo Nemci so se udeleževali mašnih obredov. Menjava družbene organizacije bi v Lužici prišla prej, če bi dežela prej sprejela krščanstvo. Poljska in Češka sta se pokristjanili predno sta imeli v posesti Lužice in sta dovolili pokristjanjevanje, toda s tem sta posredno pomagali tudi v procesu ponemčevanja.

Češka je imela v posesti Gornjo Lužico med reformacijo in v letu 1581, ko je luteranstvo med Sorbskimi Veneti postalo prevladujoča vera. Reformacija je postala pomemben dogodek za Vende, ker je Luther poudarjal pomen domačega jezika in je verne ljudi vzpodbujal k prevodom tekstov v venetsko-sorbski jezik. Pred tem je katoliška Cerkev rabila češki jezik, po reformaciji pa sta katoliška in luteranska Cerkev prevajali verska besedila v jezike, ki so poprej bili le ustni.

Tridesetletna vojna, ki je sledila reformaciji, je opustošila velik del Evrope, vključno Lužice. Vojske so korakale skozi deželo in kristjani obeh strani so požigali, ropali in ubijali prebivalstvo. Uničenje je bilo takrat tako temeljito, da obstajajo iz 16. stol. danes v Lužici le redki krajevni cerkveni arhivi in večina župnijskih knjig, ki so na razpolago danes, ima začetek šele po končanih spopadih. Utrjeno mesto Budišyn (Bautzen) je bilo požgano leta 1634. V letu 1635 je kralj Češke v premirju v Pragi odstopil ozemlje Saški, vendar je še dalje ostal zaščitnik ostalih lužiških katoličanov.

Tridesetletna vojna je bil velik udarec za lužiško ljudstvo, ker maloštevilni narod ni mogel prenesti tako velike izgube prebivalstva in niso uspeli na novo naseliti opustošenih krajev. Vsled tega so redko naseljene kraje zopet naselili Nemci in sorbska narodnostna meja je bila ponovno okrnjena. Priključitev Gornje Lužice k Saški je kljub temu imel prednost, ker je preprečil krvavo protireformacijo, kot jo je doživela Češka in s tem nadaljnjo množično izgubo sorbskih življenj. [4, str 5 - 20]

Politični prevrati v Evropi pa so imeli vpliv na Saško tudi med Napoleonovo okupacijo, ki je povzročila nova razdejanja. V Saški je bilo takrat vse uradno v nemškem jeziku. Vendi so bili manjšina, ki ni dobro obvladala nemškega jezika. Imena mest in vasi so imela svoja venetska imena poleg nemških uradnih imen.

V letu 1848 so germanske dežele doživljale politični pretres. Vendi so se veselili, ko so uvideli propad fevdalnega sistema. Prvič so izpostavili svojo zastavo na panslovanskem kongresu, ki je bil tega leta v Pragi. V deželi Saški so Sorbi predložili peticijo z zahtevami po priznanju in upoštevanju sorbskega jezika .

Njihova zahteva za priznanje in uradno uporabo jezika ni bila uspešna, le nekaj njihovih zahtev je bilo uslišanih. Veliko upanje in veselje se je kmalu razblinilo, ko so ugotovili, da je zemlja, ki so jo do sedaj obdelovali, predraga zanje. Nezaposlenost je bila vsesplošna. V letu 1849 je prišlo do vstaje v Dresdenu, glavnem mestu Saške in v deželo je vkorakala pruska vojska. [1, str.9]

Neustaljenost na političnem področju v nekdanji domovini se je stopnjevala z zaporednimi sušnimi leti, zaradi česar je prišlo do lakote. Vse to je vodilo v splošno depresijo naroda in v hrepenenje po bolj umirjenem življenju v Avstraliji, v deželi upanja in prihodnosti

Različna poimenovanja Venetov

Lužiški Vendi so prvič v uradni zgodovini imenovani leta 631 pod imenom Winedi, ko so se pridružili Samovemu kraljestvu in ponovno kot Winedi leta 748, (op.I. Tomažič). V angleščini se imenujejo Wends, Sorbs in Serbo-Lusatian. Najbolj znano ime v ZDA in v Avstraliji v angleščini je Wends, ali nemško Wenden. Ta izraz je prvotno označeval vse sosednje slovanske narode in so ga le v zadnjem stoletju pričeli Nemci uporabljati specifično za Slovane v Lužicah, (medtem ko so ostale Slovane imenovali Windische). Vzrok za odklanjanje tega naziva je bil v tudi tem, da so ga Nemci uporabljali za zasmehovanje (Wand – stena).[4, str.5]

"Serbo-Lužiški" je drug možen izraz, ki je opisni pojem, in se nanaša na Slovane v Lužicah, vendar je zaželen naziv v širši uporabi Sorb ali nemško Sorben. Ta izraz je novejša izpeljanka iz starodavne slovanske besede in je zato tudi v skladu z občutkom etnične zavesti. Izraza Sorbi in Serbje sta tudi zavajujoča, ker sta slična imenu Srbov na Balkanu, s katerimi nimajo zgodovinske povezave, vendar je kljub temu uradno ime, ki je bilo sprejeto v uporabi v Nemčiji in je sprejeto med znanstveniki za preučevanje slovanskega prebivalstva v Lužicah. Ni pa del venetske tradicije v ZDA in v Avstraliji, med katerimi so najbolje ohranjene izvirne značilnosti njihove etnije izpred 150 let, zato sorbski Veneti živeči po svetu naziv “Srbi” odločno odklanjajo, medtem ko se najraje predstavijo pod »starodavnim imenom Wend«.

Primer uporabe naziva:

a/ “Pomhaj Boh” – Časopis ewangelskich Serbow, Budyšin, sept. 1987;

b/ “Wend Sorb Society of South Australia Inc.”, Newsletter, July 2001.

Logična je tudi razlaga p.Ivana Tomažiča naziva »Slo-Veneti«: »slovo« - beseda, Slo-Veneti - ljudje iste besede in jezika.[8, str.33]

Značilnosti SORBSKIH WENDOV v domovini in po svetu

Sorbski Wendi niso dobili svetovnega priznanja kot ostali slovanski narodi; zaradi njihovega majhnega števila in zaradi političnega zatiranja niso nikdar imeli lastne države. Imajo lasten jezik (z uporabo dvojine), zgodovino in kulturo in gojijo zavest lastne narodnosti. V minulih tisoč letih so vedno živeli pod tujimi vladavinami in zdaj predstavljajo manjšino v vzhodni Nemčiji. Njihova osamitev je še večja, ker so odrezani od svojih slovanskih sosedov Poljakov in Čehov z ozkim pasom nemškega prebivalstva.

Veneti so bili v zgodovini bogaboječi ljudje, ki so visoko cenili osebno svobodo. Krivica storjena posamezniku, družini in plemenu je bila strogo kaznovana. Zakonska zveza je bila visoko spoštovana in sveta. Pogosto imenovani "trmasti", so bili Veneti trdoživi ljudje, ki so branili sebe in svoj rod za vsako ceno. Veneti so bili vedno zelo odporni in vzdržljivi. Težko jih je bilo odvrniti od njihovega namena, še večja zagrizenost pa se je odražala v soočenju z nasprotnikom. Globoko čuteči so ljubili drevesa, umetnost, petje, cenili so zvestobo, nekoliko skrivnostni so se nagibali k duhovnosti in so radi prerokovali. Bili so polni življenjske moči in prizadevnosti. V družinah številnih otrok so zdravo in dolgo živeli.

Pred 150 leti njihovo novo pionirsko življenje v neznani deželi Avstraliji ni bilo lahko: težaško poljsko delo, dolga sušna obdobja in pekoča vročina, primitivno poljsko orodje, pomanjkanje izobrazbe, tuj jezik in nešteto drugih težav, vendar so imeli kljub temu lažje življenje kakor v stari domovini Prusiji. Okrog trideset tisoč Venetov se je razselilo v tem času po svetu. Ob hudih življenjskih preizkušnjah so drug drugega ponovno opominjali na težke pretekle čase v stari deželi. Ponosni in s soncem ožganimi hrbti, so se uprli v pluge in orali novo življenje; zidali so cerkve in hvalili Boga za novo priložnost, da si ustvarijo boljše življenje.

Tesno povezani v svoji kulturi in veri so premagovali mnoge težave v Avstraliji. Območja, ki so jih naselili pred 150 leti (značilno hribovito in vinogradno Barossa Valley in zgodovinski Hahndorf...), so danes najlepši turistični kraji v Avstraliji in prava romantična prispodoba klasične osrednje podeželjske Evrope.

Viri

1.        Mirtschin Family in Australia from 1851 - 1990, Lutheran Publishing House, Adelaide, Južna Avstralija, 1990.

2.        A Little Leaven the Peucker History from 1853 - 1984, Lutheran Publishing House, Adelaide, Južna Avstralija, 1990.

3.        Jožko Šavli, Matej Bor, Ivan Tomažič, Veneti - First Builders of European Community, Editiones Veneti, Wien, Avstria,1996; (Co-published by Anton Škerbinc, Canada).

4.        George R. Nielson, In Search of Home (Veneti v Avstraliji in Texasu), University of Birmingham, Birmingham, England, 1977.

5.        Ivan Puš, Prazgodovinsko žarno grobišče v Ljubljani, SAZU, Razprave XIII, Ljubljana, 1982.

6.        Newsletter, Wend Sorb Society of South Australia Inc., July 2001.

7.        “Pomhaj Boh” - Časopis ewangelskich Serbow, Budyšin, sept. 1987;

8.        Brošura Razstava Veneti na Slovenskem, Ptuj 2001.

Abstract

In my study "Wends in Australia" I describe the immigration and settlement of a group of Australian immigrants of Wendish background from 150 years ago, from the Upper and Lower Lusatia in today's SE Germany, which is the natural homeland of their ancestors. In greater detail I described two large families, Mirtschins and Peukers, who have entered in their family history books over 5000 names of their descendants in Australia. Recognised by the so-called "Urnfield culture", they are called Lusatian Sorbs, or Wends, as they are named all Polabian Slavs. Their ancestral homeland, unofficially recognised in the19th Century, spreads over Brandenburg, Silesia and Saxony: approx. 50 miles from Berlin at the SE border along the river Spree; on the East stretching up to the rivers Neisse and Oder, which separate today's Germany and Poland; on South borders the Czech Republic and the Lusatian Mountains. The Northern border reaches up to Frankfurt and on West to the rivers S.Elster and Dahme.

In the middle of the 19th Century Sorbs had experienced political and cultural turmoils under the Germans, besides many wars and economic difficulties. Therefore around 30000 Lusatian Wends had emigrated to Australia and Texas USA. Both welcomed new immigrants. They settled wide country areas from SW to Eastern Victoria up to hilly areas of the Barossa Valley and around Adelaide in SA. Today many are still well aware of their ancestors' background and are very proud of it.

In my over 30 years in Australia I have often met such people, who like to tell me that they are descendants of Veneti, Vends or Windischars from Silesia, Saxony or Prussia, Austria, Italy... For many Australians of so-called "German" background, this historical fact is in their consciousness. With these "new Australians" I subconsciously find an instant rapport due to our common historical background. I could not understand this phenomenon until I learnt about the newly discovered facts of our Venetic history. In this theory I found a missing link in the historical chain of my Slovenian heritage.