Korenine / Origin / Herkunft

PRIČEVANJE CESARJA JULIJANA O NASELJENOSTI VENETOV OKOLI OGLEJA ŠE V IV. STOLETJU NAŠEGA ŠTETJA

† Ivan Gorenc

Že večkrat sem videl pri nas, pa tudi v tujini zapisano, da je bil Belin keltski bog, ki je imel isti značaj kot prastari grško-latinski bog Apolon. To pa nasprotuje tudi pogosto zapisani trditvi, da je bil Belin staroslovanski bog. Zato mislim, da moramo dognati, kaj od tega drži in če da, zakaj ?

Iz več najstarejših zapisov je jasno, da so častili na prastarem venetskem področju boga z imenom Belin. Njegove kipce so našli na področju Benečije, Norika, Ljubljane, Celovca. Najbolj pa so ga častili v zadnjem večjem venetskem središču, Ogleju. Rimljani so bili zapisali, da je bil to bog prebivalstva te pokrajine. Tu pa je verjetno prišlo do zamenjave. Mnogo zgodovinarjev trdi, da so bili ti lokalni prebivalci Kelti in da je Belin zato keltski bog. Vendar jih zapisi antičnih zgodovinarjev zanikajo. Lokalni prebivalci okoli Ogleja so bili v veliki večini Veneti! Da to dokažemo, se moramo nekoliko pomuditi pri ustanovitvi in vlogi mesta Ogleja (=Aquileia).

Severno italsko ravnino sta v drugem stoletju pred našim štetjem naseljevala dva naroda: Galci (=Kelti) in Veneti. Pri tem so Kelti držali predvsem zahodni del, Veneti pa vzhodnega, od jezera Benakus (=današnji Lago di Garda) naprej. Veneti so imeli po vrsti naslednja močna središča: Este, Padova in na koncu Oglej. Vsako od teh središč je doseglo vrhunec v nekem obdobju, nato pa prepustilo prvenstvo drugemu. Verjetno je bilo to vezano predvsem z bližino morja in s postopnim zasipavanjem morske obale in zato oteženim dostopom do njega. Poleg tega izgleda, da se je trgovina vedno bolj selila proti vzhodu. Rimljani so imeli z Veneti večinoma dobre odnose. Odkar so v 4. stoletju pred našim štetjem prišli v severno italsko ravnino Kelti, so bili Veneti skoraj vedno zavezniki Rimljanov v bojih z njimi. Pomagali so, da so jih premagali.

Tudi v punskih vojnah, ko je Hanibal prišel čez Alpe v Italijo, so Veneti sodelovali z Rimljani, medtem ko so bili Kelti na strani Kartažanov [1]. Nasprotja med Kelti in Veneti v ravnini ob Padu so bila stalna, saj so jim Kelti vzeli zemljo in jih odtrgali od njihovih sorodnikov Etruščanov. Poleg tega so Rimljani precej trgovali z Veneti in s plemeni vzhodno od furlanske ravnine. Od njih so uvažali predvsem noriško železo, pa tudi konje in svinje, k njim pa izvažali vino in olje. Poleg tega so trgovali še z dragocenejšimi predmeti, jantarjem s severa in izdelki umetne obrti v nasprotni smeri.

Zato so bili Rimljani seveda pozorni na vse, kar se je dogajalo na tem področju. Tako so takoj ukrepali, ko se je leta 186. pred našim štetjem brez kakršnega koli odpora preselil na področje poznejšega Ogleja del nekega plemena izza Alp. Poslali so posebno poslanstvo, ki naj pri veljakih na oni strani Alp ugotovi, kako je prišlo do tega in se pritoži. Takole poroča Livij [2]: "….istega leta (186)   sporoča, da so čezalpski Galci prešli v Venetio brez opustošenja ali vojne, in zavzeli prostor za postavitev mesta blizu tam, kjer stoji sedaj Aquileia (Oglej). Rimski poslanci, poslani čez Alpe, da bi raziskali stvar, so dobili odgovor, da ta skupina ni dobila dovoljenja države in da oni ne vedo, kaj delajo na Italskem."

Prevajalec Foster pravi v opombi tega teksta, da ni šlo za Galce, ampak za ljudi iz bolj vzhodnih krajev (torej verjetno za Venete ali »Ilire«). Kajti v predelu bodočega Ogleja strnjeno naseljeni Veneti bi verjetno ne pustili brez odpora Keltom, čeprav noriškim, da bi se preselili mednje. Le če bi bili novi naseljenci tudi Veneti, ali pa pred kratkim keltizirani Veneti, bi se dalo razložiti, da so se smeli brez bojev naseliti med tistimi Veneti, ki so do takrat že stoletja popolnoma obvladali področje Ogleja. To verjetno razloži tudi, zakaj so Rimljani nato z vso naglico prav tam ustanovili kolonijo. Ker je bila izza Alp tedaj noriška država, Norike pa so imeli za Kelte, danes zgodovinarji na splošno mislijo, da so se v Furlanijo takrat preselili Kelti. Tako je prišlo do trditev, da so okolico rimskega Ogleja (= Aquileie) poseljevali Kelti

Od daleč gledano, je tako morda res izgledalo, posebno če vemo, da je tudi Oglej kasneje spadal v rimsko provinco Tostransko Galijo. Vendar kot pričajo kasnejši viri, so okolico Ogleja, pa tudi precejšnji del Ogleja samega, naseljevali Veneti. Ti so obdržali svojo narodnost in celo svojo pisavo še daleč v 4. stoletje našega štetja, čeprav so bili tedaj pod rimsko oblastjo že več kot 540 let. O tem bomo govorili kasneje.

O istih pripetljajih poroča tudi Plinij Mlajši. Po njegovem so to področje zasedli mladci Keltov (Norikov??) in se utrdili za palisadami. Rimljani so takoj diplomatsko posredovali in po dolgem pregovarjanju so se ti Kelti leta 181 p.n.š. umaknili nazaj za Alpe. Izgleda, da Rimljani niso bili zadovoljni s pojasnili, ki so jih dobili na drugi strani Alp in so izrabili priložnost, ki se jim je ponujala. Leta 183 p.n.š. so zasedli to ozemlje in na njem leta 181 p.n.š. ustanovili precej močno kolonijo Aquleio (= Oglej). Torej tudi po tem viru v Ogleju in njegovi okolici pozneje ne bi bilo Keltov. Če dobro pogledamo ta in sledeča dogajanja, so bili ti Kelti le kratko vmesno dejanje v naselitvah na področju Ogleja. Bog domačega prebivalstva torej ni bil bog Keltov, ampak bog Venetov!

Pod vtisom “keltskega” naseljevanja v Ogleju je kasneje nastala trditev, da je njihov bog Belen (ali Belin) keltski bog. Vendar to ne drži! Ta bog je bil isti kot prastari bog Apolon, to je samo njegovo slovensko ime.

Seveda je možno tudi, da so Kelti iz naših krajev sprejeli Belina kot svojega boga oz. zamenjavo za Apolona, saj so vsi na koncu sprejeli tudi naš jezik. Toda znano je, da so tudi Kelti z druge strani Alp imeli svojo različico boga Apolona, vendar je imela drugačno ime. Rekli so mu Granus. O tem pričata vsaj dva vira:  navedbe v History of Pagan Europe [3]  in Dio v svoji Rimski zgodovini [4].  Ta piše v svoji Rimski zgodovini, da Antonioniju ni pomagal noben bog, niti Apolon Granus. V opombi v angleškem prevodu tega vira piše prevajalec: “Granus je bil keltski bog, istoveten z Apolonom. Častili so ga predvsem v Nemčiji in Daciji, glede na to, da nosijo blizu Donave mnogi napisi njegovo ime. Lahko predpostavljamo, da je imel nekje v bližini važen tempelj. Glej Roscher, I, col 1738”

Ko je grški zgodovinar Herodian v tretjem stoletju našega štetja opisoval Oglej, je napisal: “Akvileja je bila od nekdaj zelo veliko mesto, gosto naseljeno z domačim prebivalstvom. Ker je ležala ob morju in obvladovala zaledje vseh ilirskih provinc, je bila za Italijo pomembno trgovsko središče, ki je pomorskim trgovcem omogočalo trgovanje z blagom, ki je prihajalo iz notranjosti dežele, tako po suhem, kot po rekah. Tiste dobrine, potrebne prebivalcem notranjosti, ki v njihovi deželi zaradi zimskega mraza niso uspevale, so prišle po morju do Akvileje, od tam pa so jih pošiljali v zaledje. Obdelovali so zemljo, ki obrodi posebej veliko vina: v velikih količinah so ga izvažali tistim, ki trte ne gojijo. Iz teh razlogov v mestu ni živelo le domače prebivalstvo, temveč tudi zelo veliko tujcev in trgovcev ...”.(povzeto iz vira [5])

Oglej pa je vedno igral odločilno vlogo tudi v rimski notranji politiki. Vrsta uspešnih ali neuspešnih vstaj oz. pohodov kandidatov za cesarje v tretjem in četrtem stoletju naše dobe se je končala pred obzidjem Ogleja. Tega so mnogokrat oblegali, vendar je bil skoraj nezavzeten. V njem so vsaj delno še prebivali tudi prvotni domačini. Tudi o tem nam poroča Herodian ( povzeto iz vira [6]), npr. kako je bilo takrat, ko je mesto napadel Maksimin (leta 238 n. š.). Grški zgodovinar pravi: “Poročajo, da je (poveljnik mesta) Krispin vztrajal, naj vojno nadaljujejo, ker je bilo v mestu veliko izvedencev v napovedovanju bodočnosti iz znamenj in drobovja, ki so oznanili ugodne napovedi: Italiki imajo namreč veliko zaupanje v divinacijo. Poleg tega so krožile prerokbe, v katerih jim je domače božanstvo obljubljalo zmago. Boga, ki se imenuje Belen, izredno častijo in ga istovetijo z Apolonom.”

Vemo, da so prerokovanja močno cenili Etruščani, pa verjetno tudi Veneti. Šele od njih so to prevzeli Rimljani. Vemo pa tudi, da je bil Belin slovanski bog. Celo poskus libreta za prvo slovensko opero se imenuje Belin [7]. In tudi v njej ga enačijo z sončnim bogom Apolonom, enim najstarejših bogov. In tega boga so še vedno častili domači prebivalci Ogleja! Sredi tretjega stoletja našega štetja! In kdo so bili ti prebivalci? Veneti!

Čeprav so mesto zasedli Rimljani, se okoliški prebivalci niso dali romanizirati še več kot nadaljnjih 500 let! O tem imamo pisni dokaz. Leta 358. ali 359. našega štetja, torej takrat, ko naj bi bili po naši "uradni" zgodovini vsi staroselci pri nas, in seveda tudi v severni Italiji že romanizirani, je napisal cesar Julijan v svoji drugi Hvalnici cesarju Konstanciju o Ogleju sledeče [8]: ”To je trgovsko središče Italijanov ob obali, zelo cvetoče in bogato, odkar se Mezijci, Panonci in vsi okoliški prebivalci Italije tam preskrbujejo z blagom. Mislim, da so se ti (zadnji) v preteklosti imenovali Eneti. Toda sedaj, ko zasedajo Rimljani njihova mesta, so ohranili izvirno ime, s tem, da na začetku te besede napravijo neznaten dodatek ene črke. Njen simbol je poseben znak, ki ga imenujejo v” (v grškem originalu “ou”), in ga pogosto uporabljajo namesto “b”, in ki služi ... kot neka vrsta pridiha, in predstavlja posebnost njihove izgovarjave.”

Nekoliko kasneje pa je še dodal: “... ko so Rimljani zasedli vso njihovo deželo, ki je vključevala plemena Enetov in poleg njih nekatere Ligurijce in znatno število Galcev (Keltov), jih niso ovirali, da zadrže njihova stara imena, temveč so jih le prisilili, da priznajo gospostvo rimske republike.”

To, za nas izredno važno pričevanje o neprekinjenem obstoju Venetov okoli Ogleja moramo natančneje razložiti:

Cesar Julijan ga je napisal v grščini, ki ne pozna črke “v”. Namesto nje so Grki po potrebi pri tujih imenih uporabljali črko “b” ali kombinacijo črk “ou”, ali pa tega glasu enostavno niso pisali. Zato so ime Venetov včasih pisali kot Eneti (ali Henetoi), drugič pa kot Oueneti, morda pod vplivom verjetnega imena “Sloven'ti”. Vsekakor je bila črka “v” za njih posebnost drugačnega jezika in drugačne pisave. In o tej posebnosti je sporočal cesar Julijan, ki pa je pri tem posredno povedal še naslednja, za nas izredno važna dejstva:

-          Veneti so takrat še živeli na obširnem območju okoli Ogleja v Italiji, čeprav so Rimljani zasedali njihova mesta

-          živeli so tudi v Panoniji in Meziji, v današnji ožji Srbiji.

-          imeli so svojo posebno pisavo, ki so jo še uporabljali. In s tem seveda tudi svoj jezik!

-          ta jezik je imel soglasnik "v", kot ga ima še danes njegova naslednica, sedanja slovenščina.

Vse to je bilo napisano leta 359 n.š., ko naj bi bili Veneti po trditvah slovenskih uradnih zgodovinarjev že zdavnaj romanizirani!

Julijanovega poročila naši in drugi zgodovinarji niso zasledili, ker je bil “odpadnik”, nasprotnik takratne katoliške cerkve. Zato si niso upali brati njegovih del, ali pa jih sploh niso dobili. Da pa se je Julijan zelo dobro zavedal, kaj piše, mu lahko verjamemo, kajti sam je bil traškega porekla (v bistvu iz Mezije). O sebi je napisal, da je sicer traškega rodu, po svojih običajih pa Grk. Njegov najvažnejši vzgojitelj je bil po rodu Skit (verjetno Slovan).

Zato je še toliko važnejša neka druga podrobnost v njegovem pisanju. V angleškem prevodu odstavka, kjer piše o Venetih in njihovi pisavi, je napaka, ki lahko popolnoma spremeni smisel stavka. V originalu piše po grško, da “se v Ogleju preskrbujejo Mezijci, Panonci in prebivalci Italije okoli Ogleja. Ti so se v preteklosti imenovali Veneti.” Iz  tega bi lahko sklepali, da so se vsa ta tri ljudstva imenovala Veneti. Prevajalec pa je prevedel: “ Ti zadnji so se imenovali Veneti...”. Besedo “zadnji” je dodal v angleščini prevajalec, ki je bil že okužen s prepričanjem, da so bili Veneti le v Furlanski nižini! Besede “zadnji” ni v grškem originalu, pa tudi v francoskem prevodu je ni! [9]. Beseda “zadnji” seveda močno zoži področje, na katerem naj bi še v četrtem stoletju živeli Veneti. To kaže, kako lahko majhne napake včasih popolnoma spremenijo tolmačenje neke stvari. Gre namreč za to, ali so bili Veneti tudi v Panonski nižini ali ne. K sreči so še drugi viri, ki dokazujejo da so bili [10, 11, 12].

Naslednja bistvena stvar je, da so Veneti v tem času še vedno pisali s svojo izvirno pisavo. Veneti pa so imeli svojo pisavo že veliko prej, že takrat, ko je drugi narodi sploh še niso poznali. Dejstvo, da so imeli svojo pisavo, veliko pove. Pove, da je bil pri njih dovolj velik sloj ljudi, ki je znal brati in pisati. Pove, da se jim je to splačalo, da so imeli interes za to, da je nekaj ostalo zapisano. Pove, da so zmogli napor, da so se naučili pisati. Da se je pisava obdržala, je morala biti gostota pisanja precejšna. Veliko ljudi je moralo znati pisati in brati. Pove tudi, da so verjetno cenili tistega, ki je pisati znal. Ne pravi zastonj Leopold Verbovšek v svoji zelo zanimivi knjigi z venetsko vsebino “Komu (ni)smo tujci?” naslednje: "Vsak Evropejec ima navado vprašati sogovornika: Kako se imenuješ? Slovenec pa reče edini: Kako se pišeš? Pisana beseda mu je nekaj magičnega"

Kdo je bil tisti, ki je imel tak interes za pisavo? Predvsem verjetno duhovščina! Venetski duhovniki so potrebovali pisavo, za razliko od keltske duhovščine, ki je zavračala pisavo zato, da je z ustno vzgojo mladine sama (sproti, po potrebi?) oblikovala znanje o svoji preteklosti! Torej se je bala zapisane besede.

Pisava je bila odločilna za preživetje starih narodov. Preživeli so predvsem pismeni narodi: Grki, Židje in seveda Rimljani, pa tudi Veneti. Mogoče je v tem še vpliv omik iz Male Azije in Mezopotamije. Ker Kelti svoje pisave niso imeli, jih je bilo mogoče mnogo hitreje raznaroditi.

Mislim, da je raziskava venetskih pisav ena od stvari, ki se je bomo morali še podrobneje lotiti. Kaj so pisali, razen tistega, kar je že znano? Na kaj? Kje na podeželju? Zakaj?

Za nas je pa še nekaj izredno važno: če je še za leto 357 pisal cesar Julijan, da so staroselci Veneti živeli in pisali okoli Ogleja še 540 let po rimski zasedbi, potem je toliko bolj gotovo, da so staroselci, Veneti, živeli tudi okrog mest še bolj v notranjosti kopnega, ki so bila še manj časa zasedena, npr. ob Emoni. In če se do tedaj niso dali romanizirati, se verjetno tudi kasneje niso, kajti moč rimske države je kmalu potem že zelo oslabela, pobudo pa je prevzel njen grško govoreči del.

Poleg tega pa kaže gornje še na to, da če ni bilo niti na podeželju v Furlanski nižini, ki je po klimi mnogo milejša od osrednje Slovenije, mnogo pravih Latinov, potem jih je bilo okoli Emone še toliko manj. Kajti Latini niso prenašali hladnega podnebja. Nikakor pa niso hoteli nositi hlač s hlačnicami, oz. za tako podnebje primernih oblačil!

Važnejši viri

1.        Silius Italicus: Punica VIII, 592 - 612  Loeb Classic Library, William Heinemann, London,  Harvard University Press, Cambridge, Mass., 1949, str 437.

2.        Livij: History of Rome, XXXIX knjiga XXII.6., 7., Loeb Classic Library, William Heinemann, London,  Harvard University Press, Cambridge, Mass., 1933, str. 283.

3.        Jones Prudence, Pennick Nigel: A History of Pagan Europe, Routledge, London, New York, 1995, str. 88.

4.        Dio's Roman History, LXXVIII. 6. Loeb Classic Library, William Heinemann, London,  Harvard University Press, Cambridge, Mass..IX vol, 1955, str. 319.

5.        Marjeta Kos Šašel: Zgodovinska podoba prostora med Akvilejo, Jadranom in Sirmijem pri Kasiu Dionu in Herodianu, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstveno raziskovalni center, Institut za arheologijo, Ljubljana 1986, str. 419.

6.        Isti vir, str. 421.

7.        Pisanice, Almanah I – III, 1779 – 1781.

8.        The Works of Emperor Julian, Engl. transl. Wilmer Cave Wright, I. vol.,  Loeb Classical Library, William Heinemann , Cambridge, Mass.,  Harvard University Press, 1954, The Heroic Deeds of Constantius, str. 190- 193.

9.        Discours de Julien Cesar: Les actions de l’ Empereur ou de la royaute, 17 (Les Belles lettres, Paris, 1932, I, 1^ere partie, p. 143.)

10.     Herodotus, The Histories V, Penguin Classics, Harmondworth, 1973, str.343.

11.     Appian, Mitridiatic Wars, Loeb Classic Library, Book XII, 55, str. 341.

12.     Jordanis: Gotengeschichte, Phaidon, str. 28, 29 in 65.

Povzetek

Nekateri zgodovinarji trdijo, da je bil Belin keltski bog, ki je bil istoveten z Apolonom. Iz najstarejših zapisov pa vemo, da je bil Belin venetski bog, ki so ga častili  v venetskem Ogleju. Ustrezni bog pri Keltih pa se je imenoval Granus. Do zamenjav je prišlo verjetno, ker so se Kelti (npr. iz Norika) občasno naseljevali na področju Ogleja. Večjo skupino prekoalpskih Galcev (Keltov), prišlo 186  p.n.š. izza Alp, so pa po nekaj letih pregnali Rimljani z diplomatskim delovanjem. Zaradi vtisa o tem keltskem naseljevanju je najbrž nastala napačna trditev o keltskem bogu Belenu. 

Da so v Ogleju in njegovi oklici živeli strnjeno Veneti, potrjujejo stari rimski pisci Livij, Plinij Mlajši, grški zgodovinar Herodian ter okrog leta 359 n.š. cesar Julijan Odpadnik, ki poroča, med drugim, da imajo Veneti svojo lastno pisavo. Dodal je še, da Rimljani niso ovirali Venetov obdržati stara imena, temveč so jih le prisilili priznati gospostvo Rima. Dežela Venetov je na zahodu vključevala še Ligure in precejšnje število Galcev. To je cesar Julijan napisal več kot 540 let po nastopu rimske zasedbe Ogleja. Torej se Veneti niso pustili romanizirati več kot pol tisočletja. Gotovo je bilo stanje v sosednjih pokrajinah npr. v Emoni, enako, ker tam pritisk Rima ni bil tako hud, ob koncu 4. stoletja n. š. pa je že pričel slabeti. Tudi zgodovinar Herodot, dalje Apijan, dvorjan Jordanis, idr. omenjajo Venete v Iliriji.

Iz njegovih pisem ugotavljamo, da so Veneti leta 359 n.š. :

• še vedno živeli v Ogleju in v pokrajini okoli Ogleja,
• živeli so tudi v Panoniji in v Meziji,
• imeli so še vedno svojo pisavo, katero so tudi uporabljali,

in s tem, seveda, še vedno tudi svoj jezik.

Če so Veneti takrat še živeli ob Ogleju, je verjetno, da so živeli še tudi ob Emoni.

Abstract

In Aquilea around 359 AD the Emperor Julian wrote in his book The heroic deeds of Constantius, that "... the Italian inhabitants of the interior ... used to be called Heneti ... preserve the original name ... but make a trifling addition of one letter at the beginning of the word. ..." (i.e. the letter V). He added that the Romans did not hinder the Veneti from retaining their ancient names but compelled them to acknowledge the dominion of the Roman state. This country also included some Ligurians and a considerable number of Galatians.

This message gives the following information:

• At that time the Veneti lived around Aquilea,
• They also lived in Pannonia and Moesia,
• They had their manner of writing, which they still used, as well as their own language.

The Emperor Julian wrote this more than 540 years after the Romans acquired Aquilea. Thus, Veneti were not romanized after more than 500 years of being under Roman power. It is quite probable that the situation was similar in other regions, e.g. around Emona.

In Aquilea and its surroundings at that time lived the Veneti, some Ligurians and a considerable number of Galatians (Celts). Therefore, it is quite probable that the god venerated by the local inhabitants, was the Venetic god Belin. This was not a Celtic god, as some suggest at present due to lack of knowledge of the original inhabitants of the Aquilea region, the Veneti. This is also witnessed by other facts, which deserve additional research.