Korenine / Origin / Herkunft

O PRIMERJALNI METODI V JEZIKOSLOVJU

Janez Orešnik

Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana; E-mail: Janez.Oresnik@sazu.si

Za določanje izvorne sorodnosti med jeziki je jezikoslovje že v 19. stoletju razvilo posebno znanstveno metodo, ki so jo poimenovali primerjalna metoda. Preprostost imena je zavajajoča, kajti metoda je v resnici zapletena in hkrati najboljša metoda sploh, kar jih je zgodovinsko jezikoslovje doslej razvilo. Njena nadvse ugodna lastnost je, da zaradi svoje natančnosti že samodejno zavrže marsikatero teoretično možno rešitev. V toliki meri česa podobnega ne zmore nobena druga zgodovinskojezikoslovna metoda, zato v t. i. primerjalnem jezikoslovju, ki to metodo goji kot svoje glavno orodje, po pravici vidimo elitno panogo zgodovinskega jezikoslovja. Žal mi je, da ne morem predstaviti metode v vsem njenem blišču, temveč se moram omejiti na kratek uvod v njen učbeniški del. Ker se zavedam, da je med poslušalci le malo jezikoslovcev, se bom izogibal strokovnemu izrazju.

Po načelih primerjalne metode je izvorna sorodnost dveh jezikov tem verjetnejša, kolikor več je ponavljajočih se ujemanj med tema jezikoma, zlasti na glasovnem področju. To želim ponazoriti z zgledom, in sicer sem si izbral dvojico slovenščina - ruščina. Poglejmo, kako bi primerjalna metoda utemeljevala izvorno sorodnost teh dveh jezikov. (Seveda ne bom povedal nič izvirnega, saj gre za že davno spoznana dejstva, temveč se naslanjam na obstoječo strokovno literaturo.)

Najprej si oglejmo slovensko-ruske pare besed, v katerih se rusko ele ujema s slovenskim le:

sloven. žled, rusko o-želéd-ica oboje 'tanka ledena obloga'

sloven. žleza, rusko železá oboje isti pomen

sloven. slezen, ukr. (ruska ustreznica manjka) selez-ínka oboje 'vranica'

Značilno za te in druge dvojice z ele/le je, da se v njih ujemata tako pomen kot glasovje. Pomen slovenskih in ruskih besed je dobro izpričan, tj. ni samo domnevan. V zgledih se nekoliko razlikujejo besedotvorne prvine, npr. predpone in pripone; razlog: besedotvorna sredstva se razvijajo po deloma drugačnih zakonitostih kot glasovje. Podobno velja o naglasnih razmerah.

Prehajam na slovensko-ruske dvojice, v katerih se rusko ere ujema s slovenskim re:

sloven. drevo, rusko dérevo oboje isti pomen

sloven. prepel-ica, rusko pérepel oboje isti pomen

sloven. sren(j), rusko (narečno) séren oboje 'snežna skorja'

Zdaj bodo na vrsti slovensko-ruske dvojice, v katerih se ruski y ujema s slovenskim i:

sloven. dim, rusko dym oboje isti pomen

sloven. miš, rusko myš oboje isti pomen

sloven. biti, rusko byt' oboje isti pomen

So pa tudi slovensko-ruske dvojice, v katerih se ruski i ujema s slovenskim i:

sloven. piti, rusko pit' oboje isti pomen

sloven. siv, rusko sívyj oboje isti pomen

sloven. griva, rusko gríva oboje isti pomen

Tu nastane vtis, da se lahko slovenski i enkrat ujema z ruskim y, drugič z ruskim i. Torej vsaj navidez vlada nered. Vendar se vtis popravi, če pritegnemo druge izvorno sorodne jezike. Pri dvojici i/y se pokaže, da ji v nekaterih drugih jezikih ustreza ū, npr. dim/dym se latinsko glasi fūmus 'dim'. Pri dvojici i/i se pokaže, da ji v nekaterih drugih jezikih ustreza ī , npr. piti/pit' v sanskrtu ustreza pīti- 'pijača'. Sklepamo, da sta v slovenščini sovpadla dva različna praglasova, ki se v ruščini še vedno ločita.

Iz teh zadnjih pripomb se vidi, da se primerjalna metoda dejansko sploh ne da uporabiti ob samo dveh jezikih (razen morda na neki začetni, poskusni stopnji), temveč je treba čimprej pritegniti vse dosegljivo znanje o neki skupini jezikov.

Podlaga iz ujemanj navedene vrste je v resnici še precej bolj izdelana, kot sem mogel predstaviti tukaj, in na taki podlagi se da zanesljivo sklepati, da sta slovenščina in ruščina izvorno sorodna jezika. To pomeni, da sta se bila razvila iz istega prajezika.

Nasprotno se ne da nič zidati na kakem osamljenem ujemanju, kajti posamično ujemanje se lahko pojavi v katerih koli dveh jezikih. Znan učbeniški zgled je grško mati in malajsko mata, oboje s pomenom 'oko'. Ta sicer privlačna dvojica ne podpira misli, da bi bila moderna grščina in malajščina izvorno sorodna jezika.

Razlog, da jezikoslovje prisega na primerjalno metodo pravkar predstavljene vrste, je med drugim naslednji. V znanosti veljajo za bolj zanesljive tiste trditve, ki jim nihče utemeljeno ne ugovarja. Izkušnja zadnjih sto in več let kaže, da se v tem smislu najbolj držijo ravno ugotovitve, podprte s primerjalno metodo. Druge trditve o izvorni sorodnosti čas hitro spodnese.

Če smem povedano razširiti na razmerje med slovenščino in venetščino, bi rekel, da bi bila izvorna sorodnost teh dveh jezikov potrjena, ko bi se dalo našteti vsaj določeno število takih dvojic, kot se dajo našteti za razmerje med slovenščino in ruščino. Opozoriti moram le, da kot dvojice niso uporabne posnemovalne besede in tiste iz otroškega govora. Posnemovalne besede (mednarodno: onomatopejske) posnemajo naravne šume, npr. glasove živali in vozil. Lep primer posnemovalne besede je samostalnik kokoš, ki je tvorjen po značilnem oglašanju kokoši "ko ko". Drug zgled je glagol drdrati, v katerem se posnema zvok voza. Besede iz otroškega govora so npr. mama, tata, papa, teta. Posnemovalne besede in tiste iz otroškega govora so si podobne v številnih jezikih ne glede na izvorno sorodnost teh jezikov. Izločene so tudi prevzete besede.

Kot uvod v primerjalno metodo priporočam naslednji knjigi:

Hock, Hans Henrich, Principles of historical linguistics. Druga izdaja. Berlin, de Gruyter. 1991. (Predvsem 18. poglavje.)

Meier-Brügger, Michael, Indogermanische Sprachwissenschaft. Sedma, popolnoma prenovljena izdaja, sodelovala Matthias Fritz in Manfred Mayrhofer. Berlin, de Gruyter. 2000.

Abstract

The paper offers a brief introduction to the so-called comparative method, which comparative linguistics uses to determine genetic affiliation of languages. It is a tenet of the comparative method that the probability of a genetic link between any two languages rises with the quantity of the so-called correspondences between the two languages, especially in their sound systems. This is exemplified with Slovenian and Russian phonetic correspondences obtaining in synonymous words of both languages. Some other requirements of the comparative method are also mentioned. The method rejects isolated examples, onomatopoetic words, and child language. Valid correspondences can only be extracted from language units whose meanings are not disputable.