Korenine / Origin / Herkunft

SODOBNA TEORIJA KONTINUITETE – BALTIŠKI, JADRANSKI IN PAFLAGONSKI VENETI

SLOVENCI ŽE OD KAMENE DOBE NA SEDANJIH OZEMLJIH

(AVTOHTONISTIČNA TEORIJA POSELITVE – IZPOD PERES TUJIH ZNANSTVENIKOV)

Lucijan Vuga

Lemutova ul. 6, SI-5000 Nova Gorica, Slovenija

»Slovani niso bili nikdar taki razbojniki kakor Nemci, temveč so ljubili mir, obdelovali zemljo ter redili veliko živine. Zaradi njihovega miroljubja so jih podvrgli drugi narodi, toda nobeno ljudstvo se ni tako pregrešilo nad njimi, kakor  Nemci. Nesreča je pač hotela, da je moral imeti ta mirni narod za sosede Nemce in Tatare.«  (Johann Gottfried von Herder, 1744-1803, nemški pesnik)

Venete moramo proučevati v kontekstu izvora Indoevropejcev, kar je še vedno eno od prvovrstnih znanstvenih vprašanj sodobnega zgodovinopisja in jezikoslovja. Med velikim številom teorij, ki že stoletja obravnavajo ta vprašanja in postavljajo njihov izvor na različne konce obsežnega evro-azijskega prostora, v zadnjih treh desetletjih izstopajo (v časovnem zaporedju) tri:

1.       pokojne arheologinje Marije Gimbutas, Litvanke po rodu, ki je delovala v ZDA – 'teorija Kurganov' (iz šestdesetih let 20. st.), ki jo krepko podpira drugi vidni arheolog J.P. Mallory, in trdi, da so v IV.tisočletju pr.n.št. ljudstva pastirskih nomadov – Indoevropejci – surovo podjarmila, če ne celo iztrebila predhodne naseljence miroljubnih kmetovalcev ter jim vsilila svojo kulturo (kulturo kurganov) in svoj jezik. Ta teorija vdora ali katastrofistična teorija je med zgodovinarji priljubljena vse od 19. st. Po tej teoriji izvajajo jezikoslovci razmeroma pozno iz prvotno enotnega indoevropskega jezika diferenciacijo posameznih indoevropskih jezikov.

2.       Po proučevanjih tretjega vidnega arheologa Colina Renfrewa, ki je svoje teorije intenzivno razširjal v osemdesetih letih, se zastavlja tudi lingvistično vprašanje (kar je za arheologa nekoliko neobičajno), ko ugotavlja, da arheologija ne ponuja nobenih dokazov za nasilja in spopade v IV. tisočletju pr.n.št., ki bi povzročili kulturne in jezikovne spremembe. Renfrew misli, da so Indoevropejci le prvi poljedelci na evropski celini ter je indoevropeizacija le vidik neolitske revolucije, ko je kmetsko-živinorejsko gospodarstvo pospešeno nadomestilo ekonomijo osnovano na lovu in nabiralništvu. Ta neolitizacija se je širila iz  Anatolije proti zahodni Evropi  od začetka VII. tisočletja pr.n.št., torej tri tisočletja pred Gimbutasinimi kurgani, ter, kar je še posebej pomembno, šlo je za difuzijo, ne pa za nasilno, ali celo genocidno širjenje nove kulture.

3.       V devetdesetih letih je Mario Alinei, ki so ga nedvomno prevzela dela C. Renfrewa, da je njegove zaključke v kombinaciji z učenji priznanega arheologa svetovnega slovesa G. Childa iz petdesetih let, nadgradil ter razvil v novo arheologijo z mnogo starejšimi datacijami od doslej uveljavljenih. Alinei zavrača invazionistične teorije in meni, da je indoevropska diaspora še nekaj tisočletij starejša od tiste, ki jo je postavil Renfrew, kar potrjujejo tudi najnovejše radiokarbonske (¹⁴C) meritve, in kar je mogoče spraviti v sklad z lingvističnimi dognanji, ki prav tako potrjujejo kamenodobno prvotno indoevropsko skupnost. Alinei opozarja, da so že v začetku II. tisočletja pr.n.št. v Anatoliji tri ljudstva – Hetiti, Luvijci in Palaiki – govorili troje različnih indoevropskih jezikov (ta spoznanja so plod najnovejših odkritij glinastih ploščic in proučevanja jezikov zapisanih na njih). Njihov prihod na to območje postavljajo v III. ali celo v IV. tisočletje pr.n.št. Spričo tega si je težko predstavljati, da bi še tekom III. tisočletja obstajal nek skupni indoevropski jezik, ki bi se tako hitro diferenciral v povsem različne jezike na tako ozkem prostoru. Prav tako nam razvozlani linearni B napisi (Ventris in Chadwick, 1956) kažejo, da mikenščina ni bila le oblika arhaične grščine v II. tisočletju pr.n.št., ampak je že bila koiné neke dežele, ki je že poznala več različnih dialektov. Kar nam spet enkrat vsiljuje vprašanje ali je bilo mogoče, da je prišlo do indoevropske diaspore le nekaj stoletij pred tem, če naj bi štirje tako različni – čeprav priznano – indoevropski jeziki (v Anatolji in v Grčiji) nastali šele v II. tisočletju pr.n.št.

Alinei je seveda naletel na vrsto nasprotnikov iz vrst tradicionalističnih zgodovinarjev, čeprav se njegova teorija kontinuitete (ki trdi, da so v Evropi na sedanjih ozemljih v bistvu ista ljudstva že od paleolitika-mezolitika in med temi izrecno omenja tudi Slovence) v osnovi ne ločuje veliko od Renfrewovih stališč, le veliko doslednejši je tudi v lingvističnem smislu.

Med tistimi, ki ga sprejemajo z naklonjenostjo je Xaverio Ballester z univerze v Valenciji, ki je zapisal (Rivista italiana di dialettologia, 23/1999)(vsi prevodi navedkov L.V., če ni posebej označeno): »Alineiu bo pripadala zasluga, da je bil prvi v najnovejšem času (prav pri tem ne gre pozabiti, kar odkrito priznava tudi Alinei, vsaj na daljnega predhodnika Herberta Kühna in njegovo delo Herkunft und Heimat der Indogermanen, 1932), da je razvil dragoceno in pogumno teorijo paleolitskega izvora tudi za indoevropske jezike. Res bodo lahko posamezne od teh novih zamisli izgledale revolucionarne (in subverzivne) glede na nekatere temelje več stoletij veljavne doktrine, zato ne smemo pričakovati, da bodo hitro in z naklonjenostjo sprejete v določenih okoljih, morda sploh ne bo nobene naklonjenosti, torej ne bodo sprejete. Vsekakor pa upajmo, da v akademskih in znanstvenih krogih ne bo prevladal duh cenzure, tako da bodo imeli drugi, zlasti mladi, možnost spoznavati in proučevati nove zamisli, in jih bodo lahko zavrnili ali sprejeli; skratka, da bodo imeli priliko ovrednotiti razloge spričo katerih smo Alinei, in še kdo drugi z njim, čeprav smo sedaj v manjšini, začeli trditi, da so bili evropski predhodniki običajni ljudje, ne nekaj posebnega, in da so celo bili boljši, kot se je domnevalo. Boljši od nas samih, vendar ne superiorni nad drugimi.« Pri tem navedku je mogoče slutiti tudi kritiko rasistične arijske teorije, ki jo je mogoče še vedno zaslediti v temeljnih predpostavkah klasičnih teorij geneze Indoevropejcev…

Te radikalne, posodobljene in strokovno močno podprte teorije, ki nasprotujejo domnevnemu preseljevanju ob koncu starega in v začetku novega veka, ki zaposluje tudi nas Slovence, podobno kakor Hrvate, Srbe itd., da ne pozabimo na Etruščane, Grke, Italce itd., se seveda pomembno dotikajo vprašanja Venetov. Zato je izrednega pomena, da je končno izšel drugi del knjige Izvor evropskih jezikov – teorija kontinuitete (prvi del 1996), ki jo je napisal že omenjeni dolgoletni in sedaj zaslužni profesor na univerzi v Utrechtu Mario Alinei, sicer Italijan po rodu, ki je ustanovitelj in direktor revije Semantični zvezki, predsednik projektnega sveta Atlas Linguarum Europae pod pokroviteljstvom UNESCA, predsednik »Societé Internationale de Geolinguistique et de Dialectologie« in pisec številnih strokovnih del. Knjigi obsegata nad 1800 strani podrobnih razčlemb in strokovnih utemeljitev teorije kontinuitete, ki v bistvu izhaja iz predpostavke, da so hipoteze o evropski selitvi narodov nevzdržne in da je mnoga odprta zgodovinska vprašanja in nejasnosti mogoče razložiti edinole s priznanjem, da toliko razvpitega preseljevanja narodov sploh ni bilo in da v Evropi žive indoevropska ljudstva že od kamene dobe naprej bolj ali manj na ozemljih, kjer so naseljena danes. Alinei se še prav posebej ukvarja s Slovani, za katere meni, da od davnine žive na območju jugovzhodne Evrope in še več, da so se celo z območja jugovzhodne Evrope širili proti severu in severovzhodu.

Francis Conte, sicer še vedno v okviru tradicionalne poselitvene teorije, ki nam ponuja s svojimi raziskavami dodatne argumente za sodobno teorijo kontinuitete, se je šolal na St.Antony's Collegu v Oxfordu, nato na univerzah na Harvardu in v Leningradu, sedaj je profesor na znameniti Sorboni v Parizu, pred tem direktor Inštituta za slavistične študije v Bordeauxu, je 1986 izdal v Parizu knjigo Les Slaves. Aux origines des civilisations d'Europe, ki je bila prevedena tudi v druge svetovne jezike. Tisti, ki se je učil zgodovine le iz slovenskih učbenikov, najde v njej veliko takega, kar bi pri nas bilo deležno podcenjevanja in posmeha. Sam zapiše (n.d. str.XXII): »Vendar nam zgodovina, na izrazit način pa slovanska zgodovina, oskrbi zatajevana pričevanja: zato se moramo zateči k arheološkim izkopavanjem in jezikovnim raziskavam.«. Navedimo le en primer, ki je v značilni povezavi s tistim, kar bomo še prebrali v nadaljevanju. Conte, ki spričo svoje temeljite izobrazbe in specializacije zelo dobro ločuje med Slovenci, Slovaki, Slavonci, navaja, da so se Slovenci razdelili na dva dela, od katerih en del živi na sedanjem ozemlju, drugi del pa se je (Conte pravi: morda v 4. st.) odpravil na sever ter živel v Novgorodu, v okolici Ilmenskega jezera, ter se je dolgo ločeval od Rusov.

Med vrhunskimi strokovnjaki se že dolgo križajo kopja o izvoru Indoevropejcev, ki jih nekateri prvotno vidijo v Aziji, drugi v Skandinaviji, tretji celo v Egiptu; v zadnjih desetletjih je imela veliko pristašev (na žalost že pokojna) Marija Gimbutas s tezo, da Indoevropejci izvirajo iz 'kulture kurganov' na severni strani Črnega morja, torej iz južne Ukrajine in Rusije. Njej nasproti se je v osemdesetih letih postavil Colin Renfrew s somišljeniki, ki si je z zgodovinopisnimi deli prislužil lordski naslov, z najnovejšo teorijo o anatolskem izvoru Indoevropejcev, kar podpira ne le z arheološkimi temveč tudi z jezikovnimi in najsodobnejšimi genetskimi dokazi. V sklop tega živahnega dogajanja sodi tudi vprašanje o izvoru Slovencev in drugih (južnih) Slovanov, ki so seveda Indoevropejci, torej naj bi prišli s severnih obal Črnega morja (Gimbutas) ali iz Anatolije (Renfrew). Pri nas doma so znane polemike okoli Venetov in Etruščanov, s strani konvencionalnega zgodovinopisja označene kot »venetologija«, ki naj bi bila po mnenju nekaterih kar »naš kulturni kompleks« (kompleksi pa sodijo, kot vemo, na področje psihiatrije). Spomnimo se le našega avtohtonista Davorina Trstenjaka iz 19.stoletja, ki so mu storili veliko krivic, kar je priznal tudi pokojni akademik France Bezlaj, čeprav je bilo že od nekdaj veliko uglednih tujih zgodovinarjev, ki so bili podobnega mnenja kot Trstenjak. Med njimi najdemo znanega italijanskega zgodovinarja, antropologa in jezikoslovca, to je Giuseppe Sergi, umrl je 1936. leta, ki v svojem obsežnem opusu med drugim razvija teorijo, da je latinščina nastala z zlitjem praslovanščine in jezika neindoevropskih staroselcev (mediteranske rase) na tleh Italije, torej italijanščina ni bila prinešena iz prvotne domovine Indoevropejcev.

Alinei je svoje poglede večkrat razgrnil pred mednarodno strokovno javnostjo in poleg razumljivih nasprotovanj dobil zanje nemalo pristašev, saj je zgodovinopisje prišlo do točke, ko bo potrebno začeti pisati zgodovino nanovo, kot se je izrazil eden od njih. Nadvse pomembne so jezikovne in zgodovinske raziskave, ki jih omogoča branje in razvozlavanje desettisočerih glinastih ploščic s klinopisi, odkritih na Bližnjem vzhodu zlasti v zadnjih desetletjih dvajsetega stoletja. Eden od pomembnih argumentov za bližnjevzhodni izvor  Indoevropejcev so jezikovne sorodnosti med semitskimi jeziki, ki so prevladovali v Mezopotamiji, in indoevropskimi jeziki (kar upošteva tudi Renfrew) in jih je med drugimi temeljito obdelal etimolog Semerano. Ta je raziskal presenetljivo veliko besed v grščini in latinščini z oznako: etimologija neznana, sam pa je zanje našel ustrezno razlago v akadščini, jeziku, ki je bil tisočletja 'lingua franca' - sporazumevalni in diplomatski jezik na širšem območju vzhodnega Sredozemlja. To naj bi dokazovalo, da so Indoevropejci in Semiti dolgo živeli v neposredni soseščini.

Alinei dobesedno navaja naslednje: »Začeti moram s tem, da pospravim z eno najbolj absurdnih posledic tradicionalne kronologije: 'prihod', in to celo v zgodovinskem obdobju, Slovanov na neizmerno področje, kakršnega danes naseljujejo…edini logični sklep je, da je južna veja Slovanov najstarejša in iz nje sta se razvili, na različne načine in morda v različnih časih, zahodna in vzhodna veja Slovanov (op.L.V., kako podobno je to Nestorjevemu izvajanju pred osemsto leti v njegovi kroniki 'Povest vremenih let')…Danes le še manjšina strokovnjakov podpira teorijo o poznem preseljevanju Slovanov…saj nobena od različic poznega preseljevanja ne odgovarja na vprašanje: kaj je omogočilo Slovanom, da so iz svojih bronastodobnih ognjišč postali dominantno ljudstvo v Evropi…jugozahodni del Slovanov je od vselej mejil na Italide v Dalmaciji, na prostoru vzhodnih Alp in v Padski nižini…domnevno 'slovansko preseljevanje' je polno nasprotij…Ne obstaja neka 'severna slovanščina' pač pa je to le različica južne slovanščine…prve metalurške kulture na Balkanu so slovanske…v povezavi z Anatolijo…Prisotnost Slovanov na območju, ki je zelo blizu sedanjemu, obstaja od neolitika (in potemtakem še od prej)…Slovani so (prvi, skupaj z Grki in drugimi balkanskimi ljudstvi) razvili poljedelstvo…poljedelsko mešano ekonomijo, tipično evropsko, ki kasneje omogoči rojstvo grškega, etruščanskega in latinskega urbanizma…Germani so prevzeli poljedelstvo od Slovanov…balkansko območje je eno redkih, na katerem je dokazana prava in resnična naselitev skupin ljudi, ki so prišli iz Anatolije…« Te kratke navedbe so dovolj zgovorne, da razumemo revolucionarnost teorije kontinuitete, ki pa ima mnoge in slavne predhodnike vse od najstarejših časov, dobiva pa v mednarodni strokovni javnosti nov zagon.

Že omenjeni etimolog Giovanni Semerano je sam navedel vrsto slovenskih besed, ki imajo ustrezno vzporednico v semitski akadščini. Tudi v (nedokončanem) etimološkem slovarju slovenskega jezika pokojnega akademika Franceta Bezlaja (ki je izrecno napisal, da sodi slovenščina med najbolj arhaične jezike) najdemo tu pa tam navedbo o akadskih sledovih, vendar to v slovenskem jezikoslovju ni dovolj celovito in sistematično obdelano. Pred nekaj meseci je izšla moja knjiga Jantarska pot, ki nekoliko obširneje obravnava  to problematiko v luči najsodobnejših odkritij in raziskovanj najvidnejših mednarodnih strokovnjakov. V njej navajam vrsto vprašanj, ki so s stališča tradicionalnega zgodovinopisja še odprta, ki pa jih je mogoče v luči sodobne teorije kontinuitete elegantno razrešiti, upoštevaje tudi veliko najnovejših dognanj sodobne arheologije, zgodovinopisja in jezikoslovja, ki govore v prid davnemu tesnemu stiku med ljudstvom, ki je govorilo predhodni jezik slovenščine, in ljudstvi, ki so pred pet in več tisočletji govorila semitske jezike na Bližnjem vzhodu, na kar opozarja tudi sam G. Semerano.

Če se povrnemo na G. Sergija, zgodovinarja, antropologa in jezikoslovca, ki je, čeprav iz takrat znanih izhodišč, prišel do sklepa, da je latinščina nastala iz praslovanščine in jezika staroselcev, to je ljudstev mediteranske rase, ki so bili pretežno semitskega izvora, je bil Sergi eden tistih predhodnikov sodobne teorije kontinuitete, ki je upošteval tako arheološke, kakor antropološke, etnološke in lingvistične argumente pri svojih analizah. Poglejmo primer:

VEVERICA

Alinei (ALI, 2000) omenja, da je edino Plinij (1. st. n.št.) zapisal besedo 'viverica' in jo nato razčlenjuje v luči svoje teorije kontinuitete.

Kaj o tem najdemo v drugih delih?

(CAM): ital. scoiattolo – lat. sciurus, zanimivo, da v istem slovarju ne najdemo gesla iz latinščine v italijanščino (?!), prav tako ne scuriolu(m), ki ga navaja Zingarelli. Zaman tudi iščemo viverica.

(ZIN): scoiatto, redko scoiattolo [dal lat. scuriolu(m) – dim. dissimilato di sciurus].

(BRA): sciurus – 'veverica'.

(CAL): sciurus – 'scoiattolo (Plin. E Mart.)

(BAT): viverra f. (leto 1831, Audouin), zool.; 'zibetto', vrsta viverridi (carnivori, mesojedci); lat. sc. viverra (Linneo, leto 1758), -idae (Gray, leto 1821); ant. (XVII st., Oudin), 'furetto'; latinski učeni izraz vivera 'furetto', 'bela podlasica, vretica' (Plinij), 'donnola', 'podlasica' (Glasse), podobne izraze najdemo v drugih indoevropskih jezikih; ohranjeno v monferrareškem vinvera, valsoaneškem bera 'scoiattolo'. Iz praslovanščine veverica, prešlo v sodobno grščino berberitsa 'scoiattolo', 'veverica'. Angleško viverra (leto 1706).

(ERN): viverra, -ae f.: 'furet' (Plinij), 'belette' (mustella', 'podlasica'). M.L. 9412; viverrarium n.: prostor kjer goje bele podlasice, ki jih uporabljajo za lov na zajce (primerjati tudi z M.L. *viverrica 'belette', in 9414 *viverrula 'ecureuil', 'veverica', nekateri sodijo besedo, ki ima star pomen, ki nam prikliče keltski izraz gwywer (izposojeno iz viverra, meni J.Loth); prusko weware, litavsko veveris, vovere; srbsko veverica; perzijsko varvarah. V splošnem gre za obliko podvojitve različnega tipa, čigar koren je *wer-: v angleščini najdemo sestavljenko ac-veorna (nemško Eichhorn izhaja iz neke ljudske etimologije). Koren bi bilo mogoče najti tudi v grščini ά(F)είρω 'j'eleve', 'gojiti' in αιώρα 'balançoire', 'gugalnica'.

(FOR): viverra (vivarra) -  Animal exiguum domesticum, paullo majus mustela, colore etiam candidiore, furetto, γαλη κατοικιδιος (Mustella furo Linn.) – Plin. 11. Hist. Nat. 49.109 (261).

Ossea genitalia sunt lupis, vulpibus, mustellis, viveris. Id. 30 ibid. 6.16 (47) – Plin. Valer. 2.2.1; Plin. 8 Hist. Nat. 55.81 (218)

(COR) viverra – mamifero asiatico dei carnivori a corpo snello, con ghiandole anali che sacernono una sostanza odorosa (l. 1598): furetto, voce dotta (con qualche esito pop.), lat. viverra(m), da una radice espressiva *wer-, qui raddoppiata, come in altre lingue indoeuropee, dove indica lo scoiattolo. Ma i nomi di questi piccoli carnivori si scambiano facilmente: nelle glosse, p.es. viverra(m) e dota come sin. di muscella(m), cioe mustella(m) 'donnola', e 'donnola' e il sign. che ha vinvera a Cuneo, mentre nel Monferrato e lo 'scoiattolo'.

Alinei (ALI/2, str. 732) poudarja: »…latinski izraz vivera/*viverrica in izpeljanke [FEW s.v.]. Gre za latinski leksem, potrjen edinole pri Pliniju, ki ima zanesljivo afiniteto s slovanskimi in baltskimi jeziki…« Ker gre za enega od primerov izrazito starega pričevanja, je to vredno posebne pozornosti, upoštevaje teorijo kontinuitete, ki postavlja Venete v ta stični prostor med Italide in Slovane, čeprav o Venetih sam Alinei meni: »Očitno v teoriji kontinuitete ne moremo več uporabljati izraza romanski, če hočemo označiti skupino lingvemov, ki so jih govorili v tistem času v območju severnega Sredozemlja, niti italski, če bi hoteli opredeliti njihovega indoevropskega predhodnika…bolje bi bilo reči, da je bila vpeljana nova različica latinščine, na področja  kjer se je od nekdaj govorilo drugače, ali se je govorilo nek bolj ali manj soroden jezik kot je fališčina, italščina, venetščina in mnogi drugi neznani lingvemi, ki niso bili nikoli zabeleženi v pisni obliki, vendar jih lahko predpostavljamo na osnovi današnjih jezikov in narečij…Za latinščino je treba po teoriji kontinuitete strožje ločevati, ne tako kot to dela danes tradicionalna lingvistika, med 'klasično latinščino' v smislu pisanega elitarnega jezika in 'govorjeno latinščino', ki je obstajala v skoraj neštetih različicah … geografsko in kronološko diferencirane iz neke predrimljanske latinščine (to je tiste pred ustanovitvijo Rima in pred oblikovanjem neke elitistične plasti Latincev), soobstojale pa so z različicami in razvojnimi stopnjami vzporedno z italščino, venetščino in drugimi indoevropskimi jeziki stare Italije, ki jih poznamo zgolj v obliki pisnih koine. Po scenariju teorije kontinuitete latinščina, italščina, venetščina, fališčina in sorodni jeziki ne le predhodijo romanizacijo, ampak tudi samo ustanovitev Rima in to za cela tisočletja.«

Teorija kontinuitete ima za nas poseben pomen, ker med drugim neposredno zavrača pojem Retoromanov, kot zgodovinsko in lingvistično nesprejemljiv, umetno skovan, pač pa uveljavlja in utemeljuje ladinščino, jezik, ki ga še danes govore na prostoru od Furlanije preko Karnijskih Alp do Švice, kjer ima celo status enega od konstitutivnih državnih jezikov, kot jezik, ki je nastal iz predhodnega substrata in slovenščine, kar je mogoče podkrepiti ne le lingvistično ampak tudi z etnološkimi, sociološkimi in zgodovinskimi dokazi.

Že omenjeni Xaverio Ballester (n.d. str. 1 in 2)) izraža svoje prepričanje: »…Alineijeva delo predstavlja daleč in nasploh najbolj revolucionarno zamisel, ki je bila oblikovana o izvoru (indo)evropskih jezikov v zadnjih letih, v obdobju, za katerega so značilna obsežna nova odkritja – od katerih so bila mnoga tudi revolucionarna – tako v okviru arheologije, lingvistike, antropologije, etnologije, genetike in tudi ekologije, klimatologije v odnosu do prazgodovine.«

Michel Contini v svoji razpravi »Vers une nouvelle linguistique historique: L'ouvrage de Mario Alinei, Origini delle lingue Europee« (Dialectologia et Geolinguistica – Journal of the International Society for Dialectology and Geolinguistics, 8/2000) navaja: »Au cours de ces  dernieres années l'intéret pour le passé le plus lointain de l'humanité n'a cessé de grandir…L'ouvrage de Mario Alinei, linguiste 'généraliste', comme il aime bien se définir lui-meme, de renommée internationale, se situe parfaittement dans le cadre de ce débat d'idées. Son but principal est de démontrer que la linguistique posséde un systéme de périodisation autonome par rapport a celui des autres disciplines scientifiques et que sa démarche de datation permet aujourd'hui de reculer dans le temps l'origine et le developpement de l'ensamble des parlers actuels d'Europe…«. Nato pa zaključi: »…l'ouvrage de Mario Alinei s'avere d'ores et déja incontournable pour les futures recherches en linguistique historique.«

Alinei (ALI/2, str. 192) sklepa: »…Iliri za teorijo kontinuitete niso le etnolingvistična skupina blizu Slovanom, ampak tudi elitna skupina, ki je obvladovala del slovanskega prostora…«. In (str. 218): »…antična prisotnost Ilirov v južni Italiji, kot so bili Mezapijci, sodi med zgodovinske dosežke zadnjih desetletij. In iz teh odkritij izhaja tudi potreba po reviziji problema odnosov med Slovani in Iliri…(str. 220) 'panilirizem' je videl Ilire vsepovsod. Toda kaj kmalu je nastopil čas stvarne obravnave ilirskega obsega naselitve…v bronasti in železni dobi…so obstajala območja, ki so jih obvladovale posamezne elitne skupine…in to nima zveze z njihovim dejanskim izvirnim ozemljem…ni mogoče izključiti, da je ime Iliri izhajalo od dominantne skupine, ki je izoblikovala konfederacijo, z mešano etnično in jezikovno sestavo in je zajemala tudi Slovane in/ali Italide. Lahko torej sprejmemo – modificirano kronološko in sociološko kot že omenjeno – danes uveljavljeno mnenje, da 'Iliri niso nikoli bili etnično kompaktno ljudstvo, ampak sestavljeni iz heterogenih ljudstev in da namesto o neki ilirski kulturi moramo govoriti o skupnosti civilizacij'«. To Alineijevo izvajanje se v bistvu ujema s stališči Sergija, ki je trdil, da so davni Protoiliri v Italiji v resnici Praslovani, tisti, ki so sooblikovali latinščino.

Alinei med mnogimi drugimi argumenti opozarja na situle, ki da so značilnost slovenskega prostora, kjer je mogoče celo iskati njihov izvor, v kontekstu interakcije na pradavnem stiku med Slovenci in Italidi. V luči teorije kontinuitete torej predstavljajo Veneti pomemben člen, za razumevanje dogajanja v paleo-mezolitiku izključujoč domnevno in sedaj prevladujočo teorijo migracij v poznem starem veku ali celo v zgodnjem srednjem veku, ki je nevzdržna in zavira nadaljnji razvoj znanosti, trde tvorci sodobne teorije kontinuitete.

Za teorijo kontinuitete je izrednega pomena delo F.C.Guisasola (GUI) »Enigma baskovščine pred indoevropskimi jeziki«, kjer izrecno opozarja (str. 279, tč. 436) na: Izraz goritu 'kuriti, žgati, žariti' je skupen tako baskovščini kakor slovanščini; baskovko zil pomeni skoraj isto kar v slovanščini žila 'kita'; slovanska beseda snegu ustreza baskovskemu negu 'čas snega, zima'; za špansko 'arroyo' (potok) imamo za baskovsko erreka skoraj identično slovansko besedo reka [Op. avtorja GUI: Ko M.Pidal, Introd. a la fonet. vasca, 1921, navaja, da »Baskovščina … namesto špansko riega (namakanje) ali zanja (jarek, jama, potok, žleb), za rigare rečejo erreka.«, menim, da je vendar njegova etimologija, tudi sugerirana zaradi zvena besede 'surco', ki jo tudi zajema baskovska erreka (za 'zanja ali acequia' , jarek, jama potok, žleb, daje prednost obliki areka) nekam nasilna.]; poleg tega imamo za baskovsko txuku ali xuku slovansko besedo suho; za špansko 'silbar' je v slovanščini svistati (v ruščini svistet) (op. L.V.: gl. Bezlaj ESSJ, geslo sviskati! -  žvižgati, švisteti itd.) ter silbido ali silbato v baskovščini txistu, xistu ali uistu [Op. avtorja GUI: Na iste korene *swe-, *swi- ali *si- z različnimi razširitvami se nanašajo v baskovščini txirol ali txirul, špansko 'silbo, flauta' (piščal, piskalo) ter txulula 'silbo' v grščini σει-φλόω, σ-γ-ός 'silbido' ter σίςω 'silbar', v latinščini suiflum 'silbido' (CGL, V, 484, 53), si-filo 'silbo', si-bilus 'silbido' in si-bilare 'silbar'. Ta poslednji izraz vsebuje tudi derivat sibilatus, ki s pomočjo konzonantne metateze se razvije v kastiljščini silbato ter v baskovščini txibilitu ali txulubita 'silbato'.]; poznamo tudi slovanski kopati in baskovski kopatu [obdelano posebej v tč. 103]; ruski ugor, (op.L.V.: jegulja) in baskovski s-ugor [obdelano posebej v tč. 244].«

Vsi tu navedeni in še drugi izrazi, ki so skupni baskovščini in slovanščini (poleg teh so seveda še druge podobnosti z indoevropskimi jeziki, nakazujejo, da so obstojali že v davnini neposredni stiki, saj gre kar po vrsti za izrazito elementarne pojme: goreti, žila, sneg, reka, švisteti, suho, ugor itd. Kakor ni mogoče, da bi imeli za te najosnovnejše pojme iz naravnega okolja v obeh (danes zemljepisno tako oddaljenih) jezikih identične izraze, je najprepričljivejša in razumna razlaga, da smo bili že v davnini v neposrednem stiku, če za Baske velja, da so najstarejši narod v Evropi.

Poleg tega moramo upoštevati, kar je izrednega pomena, da je Armorik ob Biskajskem zalivu v soseščini z Baski, ki so se tudi do današnjega dne ohranili v Pirenejih, torej so ti prevzeli od tamkajšnjih Venetov te prastare besede, ki so očitno slovenskega izvora.

Spričo tako zasnovanih in posodobljenih pogledov na prazgodovino ne bo smelo biti nič več predmet posmehovanja tradicionalnih zgodovinarjev (in ne tako redkih, ki jim slepo slede), če Venete obravnavamo kot antične Slovence, ki so sicer doživljali svoj zgodovinski razvoj in se izoblikovali do današnjega etnosa, tako kot so se npr. Italijani (ki niso Rimljani kot se pogosto poenostavljano prikazuje in manipulira ter na kar večkrat opozarja tudi tvorec teorije kontinuitete Alinei), Francozi ali drugi narodi; nemalo narodov pa ni več, ker so preprosto izginili. Slovenci-Veneti pa so se skozi tisočletja razvijali na obsežnem prostoru od Paflagonije preko zgornjega Jadrana do Baltika oziroma do Armorika.

Ustvarjalci teorije kontinuitete kritizirajo tudi slovenske zgodovinarje, da so preveč vezani na tradicionalno teorijo, da so preveč zadržani (npr. izrecno navedeni Milko Matičetov) in bi pričakovali od njih večji prispevek, in če na osnovi povedanega povzamemo najnovejšo teorijo kontinuitete, se nam izkaže kot nadvse stvarna. Res, da jo je potrebno še dograjevati, toda za tako obsežno spremembo paradigme kot jo prinaša teorija kontinuitete, ni mogoče pričakovati kaj drugega. Zlasti pa od nas terja veliko ustvarjalnega, pogumnega in prizadevnega dela! Tako je teorija kontinuitete zaenkrat predvsem delo tujih znanstvenikov, za slovensko znanost pa predstavlja še prav poseben izziv, da bi nadgradili dosedanja prizadevanja vztrajnih posameznikov z širše zastavljenimi projekti, ki bi Slovence postavili na dejansko mesto v zgodovini.

LITERATURA

(Navedena so le najpomembnejša dela, ki so relevantna za ta izvajanja.)

1.        (ALE) - Mario Alinei: ATLAS LINGUARUM EUROPAE / (Perspectives nouvelles en geolinguistique),. – Istituto poligrafico e zecca dello stato, Libreria dello stato, Roma, 1997. Vol. 1.1 Van Gorcum, Assen, 1983; vol 1.2 Van Gorcum, Assen/Maastricht 1986; vol.1.3 Van Gorcum Assen/Maastricht 1990. (Sous les auspices de l'UNESCO; sur la recommandation du Comite International Permanent des Linguistes (CIPL) et sous le auspices du Conseil International de la Philosophie et des Sciences Humaines (CISPSH))

2.        (CAL) – Ferruccio Calonghi: DIZIONARIO LATINO-ITALIANO, Rosenberg & Sellier Ed., Torino, 1965.

3.        (BAT) – Carlo Battisti, Giovanni Alessio: DIZIONARIO ETIMOLOGICO ITALIANO, G. Barbera Ed., Firenze 1957.

4.        (ERN) - A. Ernaut, A. Meillet: DICTIONNAIRE ETYMOLOGIQUE DE LA LANGUE LATINE, Librairie C. Klincksieck, Paris, 1951.

5.        (CAM) – G. Campanini,  G. Carboni: VOCABOLARIO LATINO-ITALIANO e ITALIANO-LATINO, G.B. Paravia & Co. Ed., Torino, 1930.

6.        (BRA) – Franc Bradač: LATINSKO-SLOVENSKI SLOVAR, Jugoslovanska knjigarna, Ljubljana, 1937.

7.        (ZIN) – Nicola Zingarelli: VOCABOLARIO DELLA LINGUA ITALIANA, Zanichelli Ed., Bologna, 1988.

8.        (ALI/1) – Mario Alinei:  ORIGINI delle LINGUE d'Europa, vol.1, Il Mulino Ed., Bologna 1996.

9.        (ALI/2) – Mario Alinei: ORIGINI delle LINGUE d'EUROPA, vol.2., Il Mulino Ed., Bologna 2000.

10.     (COR) – Manlio Cortelazzo, Paolo Zolli: DIZIONARIO ETIMOLOGICO DELLA LINGUA ITALIANA, Zanichelli, Bologna, 1991.

11.     (AliR) – ATLAS LINGUISTIQUE ROMAN, Comité  de parrainage: Alinei Mario etc. (14 membr) – Comité de direction: pres. Tuaillon Gaston, dir. Contini Michel etc. (112 membr.); Istituto Poligrafico e Zecca dello Stato, Libreria dello Stato, Roma, 1993.

12.     (FOR) – Aegidio Forcellini, Iosepho Furlanetto, Francisco Corradini, Iosepho Perin: LEXICON TOTIUS LATINITATIS, Arnaldus Forni Excudebat Bononia Gregoriana Edente Patavii, 1965.

13.     (SER) – Giuseppe Sergi: LE PRIME E LE PIU ANTICHE CIVILTA, Fratelli Bocca Ed., Torino, 1926.

14.     (SEM/1) – Giovanni Semerano: LE ORIGINI DELLA CULTURA EUROPEA / Rivelazioni della linguistica storica, Leo S. Olschki Ed., Firenze, 1984;

15.     (SEM/2) – Giovanni Semerano: LE ORIGINI DELLA CULTURA EUROPEA / Dizionari etimologici, 1994.

16.     (VUG) – Lucijan Vuga: JANTARSKA POT, Založba Humar, Bilje, 2000.

17.     (GUI) – Florentino Castro Guisasola: EL ENIGMA DEL VASCUENCE ANTE LAS LENGUAS INDEUROPEAS, Consejo superior de investigaciones cientificas, Madrid, 1944.

Abstract

A large number of cuneiform writings, discovered mostly on clay tablets in the Middle East, made possible greater accuracy in the research of ancient languages of the region. The Akkadian language occupies among them a unique position. C. Renfrew, the founder of the newest theory of the Anatolian origin of Indo-Europeans, compares Semitic languages (Akkadian is one of them) with Indo-European languages. G. Semerano explained the Akkadian roots of a number of Greek and Latin words, which had no known etymology till now. At the same time, he drew attention to the ancient connections between the Baltic Sea region and the Middle East, corroborated by archaeological works, and also defined by the uncontested Amber Road. This road led from the Baltic Sea, through central Europe, and continued by boat on the Adriatic Sea to the Middle East. The end of the continental portion of the road was in the general area between [Tergeste], Timava, and Aquilea [on the Gulf of Trieste] where the "Adriatic Veneti" were documented in antiquity, as were the "Baltic Veneti." Also documented, since the time of Homer, are the "Paphlagonian Veneti" on the south shore of the Black Sea and, finally, the Veneti in Armorica [on the Atlantic coast]. Semerano explicitly states that the peoples of the Baltic area "knew" the Semitic languages of the Middle East. Regrettably, systematic archaeological field research in northern Anatolia started only in the 1990s (R. Matthews et al.), methodical linguistic studies, including historical and comparative studies, have only just begun. At the conference Europe's First Roots (Milan 1999), M. Alinei, wrote: "Also Slavic peoples and their languages existed in south-eastern Europe since the late Middle Stone Age (Mesolithic), resulting in exceptional stability of the Late Stone Age (Neolithic) cultures in the region (only they preserved the tell or mound-shaped structures), this clarifies the reason why differentiation between Slavic languages did not occur – as opposed to the theory of presumed settlement of Slavs at the beginning of the Middle Ages." This must be critically evaluated with the similar but older theories of G. Sergi.