Korenine / Origin / Herkunft

VENETI SO ZAČETEK SLOVENSKEGA NARODA

Ivan Tomažič

Bennnogasse 21, A-1080 Wien, Austria

Vloga Venetov v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva je najbolj jasna v začetkih in razvoju etnogeneze slovenskega naroda. Ta vloga pride posebno do izraza zaradi pomembnosti slovenskega ozemlja kot povezovalne točke na vse strani, ki so jo Veneti zato izbrali za svoje posebno središče.

Pogled v predzgodovino

Prvo vprašanje je, kdo so bili prebivalci današnje Slovenije in okoliškega ozemlja v predzgodovinski dobi. O njih ve povedati marsikaj arheologija, saj so zapustili precej sledov svoje materialne kulture, ki pa nam nič ne pove o njihovi etniji. Nomadsko življenje do začetka poljedelstva je pomenilo stalne premike ljudi, ki bi jih zato najprimerneje imenovali kar preprosto Evropejce.

Nekaj več utegnemo zvedeti o jeziku teh Evropejcev zato, ker obstaja v Evropi še en jezik iz tistih davnih časov. To je baskovski jezik. Sam na sebi nam ne bi mogel dosti povedati, ker nihče ne pozna njegovih sprememb v teku tisočletij. Če pa najdemo iste jezikovne elemente še v nekem drugem evropskem jeziku, ki ni imel nobenega stika z baskovskim, razen v dobi skupnega evropskega jezika, lahko sklepamo, da ugotovljene podobnosti razodevajo določene jezikovne elemente tistega.prvotnega evropskega jezika. Presenetljive podobnosti z baskovskim jezikom pa najdemo v slovenskem jeziku.⁽¹⁾ Iz tega lahko sklepamo, da je prvotni evropski jezik vseboval slovanske jezikovne elemente. Zato bi ga lahko imenovali protoslovanščina.

Nastanek in razvoj poljedelstva v evropskem prostoru sta pomenila začetek stalne naselitve in s tem tudi počasno razlikovanje v govorici. Pravi pretres med evropskim prebivalstvom pa je prineslo vdiranje kurganskih ljudstev iz ruskih step. Ta ljudstva so prinesla ne samo nove materialne kulture, temveč po vsej verjetnosti tudi jezikovne novosti, ki so dale osnovo za nastajanje tako imenovanih indoevropskih jezikov na podlagi prvotnega evropskega jezika.

Po nastajanju in zamenjavi raznih kultur iz tega obdobja se v Srednji Evropi pojavi okoli 1500 pr. Kr. pomembna lužiška kultura. Njena bogata najdišča pričajo o razvitem družabnem življenju, ki pomeni tudi lasten razvit jezik, s katerim je povezana tudi posebna etnija. To je prva kultura, kateri pripisujejo strokovnjaki neko etnijo. Mnogo pa so razpravljali,⁽²⁾ kakšna naj bi ta bila. Lahko rečemo, da gre za venetsko etnijo s slovanskim jezikom, kar je potrjeno z dejstvom, da je v lužiški kulturi nastala kultura žarnih grobišč, ki se potem pojavlja povsod v zvezi s slovanskim jezikom.

Kultura žarnih grobišč je s svojim širjenjem spremenila duhovno in gospodarsko podobo Evrope. Njeni nosilci, ki jih imenujemo Veneti, so s posebno vnemo širili pomen upepeljevanja pokojnikov za očiščenje vsega zla v človeku, da bi bil tako sposoben za prehod v posmrtno življenje. Istočasno so širili svoje poljedelske pridobitve in trgovske izmenjave, kar je povsod pospeševalo gospodarsko rast. S širjenjem kulture žarnih grobišč je bilo povezano tudi širjenje jezika njenih nosilcev - Venetov, namreč nove ("indoevropske") slovanščine ali pravilneje (slo)venetščine.

Ena od glavnih poti širjenja kulture Žarnih grobišč je bila Jantarska pot. Po njej so Veneti prišli med 1200 in 1000 pr. Kr. na ozemlje današnje Slovenije in še naprej v Italijo ter v območje Vzhodnih Alp. Slovenija je postala njihovo posebno središče, kakor je dokazano z velikim številom žarnih grobišč in s predmeti, ki so bili najdeni v teh grobiščih, ki pričajo o trgovski povezavi tega kraja z baltskim prostorom.⁽³⁾

Da so Veneti prišli s tega središča tudi v Italijo, je potrjeno z dejstvom, da so žarna grobišča v Italiji ugotovljena nekoliko pozneje. Tudi italijanski zgodovinar Giuseppe Sergi je bil prepričan, da so Veneti prišli v Italijo s severa.⁽⁴⁾ Naravna pot pa je peljala skozi Slovenijo.

O prvotnem ljudstvu v naših krajih ne vemo drugega, kot tisto, kar povedo ostanki starejših kultur. Ne more pa biti dvoma, da se je to ljudstvo asimiliralo z močnim pritokom nosilcev kulture žarnih grobišč. To spojitev lahko imenujemo rojstvo slovenskega naroda ali začetek njegove etnije.

(Slo)venetski jezik, ki se je takrat uveljavil v naših krajih, je še vedno skoraj isti jezik, kot ga govorimo dandanes (seveda upoštevajoč spremembe, ki so nastale v tritisočletnem obdobju), kar dokazuje njegova podobnost s sanskrtom, ki je v knjigi VEDA ohranjen še tak, kakršen je bil pred tri tisoč leti. Celo dvojina je ostala samo v teh dveh jezikih in še v lužiškem, ki prav tako kaže na izredno starodavnost.

Če upoštevamo, da so se Veneti začeli naseljevati v naših krajih že okoli 1200 pr. Kr. in da so se odtod tudi selili proti Italiji in na območje Vzhodnih Alp, lahko postavimo leto 1000 pr. Kr. kot nesporno dobo dokončnega izoblikovanja slovenske etnije, ki je segala tudi v sosednjo Italijo in na območje Vzhodnih Alp.

Prvo tisočletje pr. Kr.

Iz kulture žarnih grobišč nastanejo nove kulture. Čeprav od prvih stoletij še nimamo pisnih virov, je znano, da so med 1000 in 800 pr. Kr. iz venetske kulture nastale v Evropi nove zelo pomembne kulture: kultura Hallstatt ima svoje ime zaradi številnih najdišč žarnih grobišč v tem kraju. Enako je tudi ime kulture Golasecca (gola seča) nastalo zaradi tamkajšnjega najdišča žarnih grobišč. Etruščanska kultura sloni na kulturi Villanova, ki je venetska kultura z dvokoničnimi žarami. Kultura Este je postala najvažnejše versko, kulturno in gospodarsko središče Venetov, ki je segalo tudi na ozemlje današnje Slovenije, kakor pričajo številne situle in venetski napisi od Svete Lucije (Most na Soči) do Negove.

Venetsko prebivalstvo v tem času ni bilo nikjer zamenjano. Zgodovinarji skušajo sicer razlagati kulturo Hallstatt, posebno na slovenskem ozemlju, z raznimi zunanjimi vplivi, vendar morajo priznati, da "so vprašanja etnične pripadnosti nosilcev halštatske kulture na slovenskih tleh zapletena in v glavnem odprta".⁽⁵⁾ To pomeni, da ni nobenih dokazov, da bi bilo prebivalstvo kakorkoli etnično spremenjeno. Obstajalo je torej ljudstvo z isto venetsko etnijo in z enakim slovenskim jezikom.

Delni premiki prebivalstva in novi dotoki so se vedno dogajali, ne da bi to nujno pomenilo nastanek nove etnije. Izreden pretres v venetskih deželah so povzročili Kelti na začetku 4. stol. pr. Kr. Nerešeno pa je vprašanje njihove etnije in njihovega jezika. Nastali so na zahodnem robu kulture Hallstatt, po vsej verjetnosti kot poseben sloj vojščakov, trgovcev in obrtnikov. Z njihovim pojavom je povezana kultura La Tène. Potem ko so prevzeli oblast in si zagotovili zadostno število najemnikov, so vdrli v Francijo in okoli leta 400 pr. Kr. od tod v Padansko nižino. potem še v Španijo in na britanske otoke.

Na slovenskem ozemlju ni bilo Keltov do polovice 3. stol. pr. Kr. Prišli pa so po vsej verjetnosti iz Grčije. Ena od njihovih skupin se je bila namreč na začetku 3. stol. pr. Kr. napotila proti Češki in od tam po Donavi proti Črnemu morju, kjer se jih je nekaj uveljavilo v Mali Aziji (Galati), medtem ko so bili drugi premagani v Grčiji in so se od tam vrnili po Balkanu proti Sloveniji in Noriku.

Posebnost keltskih vpadov je bila v tem, da jim ni šlo za osvojitev kakega ozemlja ali za izpodrivanje domorodnega prebivalstva, temveč preprosto za prevlado in izkoriščanje naravnih bogastev in prebivalcev. Ker se niso nikjer udomačili kot poljedelsko ljudstvo, so po hudih porazih v Italiji, Španiji in Franciji povsod preprosto izginili in se asimilirali z domorodnim prebivalstvom.

Posebno vprašanje je, kaj se je z njimi zgodilo v Sloveniji in v Noriku. Ko so Rimljani zasedali današnja slovenska ozemlja, ne zasledimo o Keltih nobene omembe več. Nekateri vztrajajo pri mnenju, da so bili Karni, Ambisonti, Japodi, Latobiki in Tavriski dejansko Kelti. To pa je nemogoče, ker v takem primeru bi bilo na vsem slovenskem ozemlju avtohtono prebivalstvo keltsko. To pa nasprotuje vsemu, kar vemo o Keltih v naših krajih: kratek čas njihovega bivanja, razmeroma malo ostankov njihove kulture in njihov nenadni izgin. Omenjena imena so označevala le določene neodvisne venetske pokrajine, kakor če danes rečemo Primorska, Kranjska in podobno.

Poseben problem so bili Kelti v Noriku, o katerih so Nemci razvili pravo keltomanijo, da bi zakrili starodavno navzočnost Slovencev. Tudi v Noriku ni bilo dosti Keltov. Zavzeli so večja središča in povezovalne poti, medtem ko na hribovitem ozemlju njihovih sledi skoraj ni. Livij omenja, da se je noriški kralj Cincibilius obrnil na rimski senat v imenu svojih zaveznikov. To pomeni, da so bila v Noriku poleg Keltov s svojim kraljem še druga kraljestva. Livij pravi tudi, da so se Rimljani sporazumevali z Noriki v njihovem jeziku. Ker ni verjetno, da bi se Rimljani učili jezika ljudstev, ki jih niso niti dobro poznali, lahko sklepamo, da so se v imenu Rimljanov sporazumevali Veneti, ki so bili že podrejeni Rimljanom, torej v venetskem jeziku s sogovorniki prav tako venetskega jezika.

Ko so Rimljani zavzeli Norik, ni o Keltih nobene omembe več. Potem pa, ko so Rimljani Norik zapustili in ko so leta 568 odšli tudi Bizantinci, bi morali ponovno priti na površje Kelti. Namesto tega pa beremo v Zgodovini Langobardov o slovenski državi, in to komaj 25 let po odhodu Bizantincev! Kje so Kelti? Kje je njihov jezik? Kje je njihovo kraljestvo? Prav nobenega sledu ni o vsem tem.

S tem je dokazano, da Kelti na slovenskem ozemlju niso nikakor izpodrinili ali asimilirali obstoječega prebivalstva, ki je bilo slej ko prej venetsko,⁽⁶⁾ temveč se nadaljuje tista slovenska etnija, ki je nastala 1000 let pr. Kr.

Slovenska etnija v rimskem obdobju

Najbolj kritično obdobje za marsikatera venetska ljudstva je bil krvavi pohod rimskih legij, začenši z uničenjem Etruščanov. Venetsko ozemlje od Padske nižine proti Alpam so si Rimljani.prisvojili z vedno večjim infiltriranjem svojih kolonij. Srdito pa so se rimskim legijam uprla venetska alpska ljudstva, tudi Karni, Histri, Japodi in drugi. Vendar vse junaštvo posameznih majhnih državic ni moglo ustaviti monolitne vojaške moči Rimskega imperija.

Po doseženi zmagi in zasedbi so Rimljani navadno pustili pri miru domorodno ljudstvo, v kolikor se to ni upiralo, kakor se je zgodilo npr. v Dakiji (Romuniji), kjer se je prebivalstvo dvesto let upiralo do lastne izkrvavitve. Pobite moške so Rimljani nadomestili s svojimi ljudmi. Tako je bila dežela romanizirana, edina na Balkanu. Nekaj podobnega se je dogajalo v Španiji v stoletjih pr. Kr., kjer so se bili naselili Grki, Feničani, Kartažani in Kelti, poleg obstoječih Iberov, ki so se vsi med seboj bojevali. Dodatno so prišli še Rimljani, katerim so se ti ali oni od omenjenih skupin pridružili, dokler niso Rimljani prevladali nad vsemi in vsilili svojo kulturo in svoj jezik, razen v nekaterih hribovitih baskovskih pokrajinah. V Franciji je romanizacija nastala kot posledica popolnega uničenja Keltov, ki so se bili tam še najbolj udomačili, potem pa se poromanili.

Drugje nasilnega romaniziranja ni bilo, temveč je to potekalo po naravni počasni poti, toliko, da je v petsto letih zasedbe venetskih dežel v Italiji romaniziranje komaj doseglo Furlanijo. Rimski cesar Julijan Odpadnik, ki je leta 358 v grškem jeziku opisoval dežele okoli Ogleja, pravi naslednje:

"Dejansko se tu oskrbujejo Mezijci, Panonci in Italiki, ki prebivajo v notranjosti dežele. Mislim, da so jih včasih imenovali Enete; in celo danes, ko Rimljani zasedajo njihova mesta, oni ohranjajo svoje prvotno ime z nekim znakom, ki ga imenujejo ou in ga pogosto uporabljajo namesto bete, po mojem zaradi posebne vrste izgovarjave, ki je lastna njihovemu jeziku."⁽⁷⁾ Iz teh besed je razvidno, da so imeli Veneti še v 4. stoletju svoj jezik in da so Rimljani še vedno zasedali le njihova mesta, medtem ko je bilo podeželje v glavnem še venetsko. Tudi dva furlanska zgodovinarja poročata, da je bil jezik v Furlaniji na podeželju še v zgodnjem srednjem veku slovenski.⁽⁸⁾ Če torej niti Furlanija ni bila še v celoti romanizirana, toliko manj se je to zgodilo v Sloveniji, kjer so se Rimljani srečavali z dodatnimi težavami zaradi svojih državljanskih vojn in zaradi vedno pogostejših vdorov Hunov, Herulov, Gotov itd.

Še manj lahko govorimo o romaniziranem prebivalstvu v Noriku, ki so ga bili Rimljani zasedli po sporazumu in so zato pustili prebivalcem, da so se še naprej držali svojih navad, jezika in lokalne samouprave. Jasen primer imamo v življenjepisu sv. Severina, ki je enkrat, že po odhodu Rimljanov, poslal dva meniha na potovanje po Noriku, da bi iskala preostale kristjane: "vrnila pa sta se po mnogih mesecih, vesela, da sta srečno ušla barbarom", kakor so Rimljani imenovali drugorodce.⁽⁹⁾

V dobo vdiranja vojaških tolp čez slovensko ozemlje proti Italiji spadajo tako imenovana višinska naselja, kamor naj bi se zateklo romanizirano prebivalstvo. Ni dvoma, da so se ljudje iz teh prehodnih krajev umaknili v varnejša naselja. Kdo pa so bili ti ljudje, vidimo najbolj jasno v primeru Vipavske doline, ki je bila med najbolj ogroženimi in so jo prebivalci zapustili. Ko so dočakali mirnejše čase, so se ljudje vrnili iz Trnovskih gozdov. Kdo pa so bili ti ljudje, če ne Slovenci? Če bi bili to "romanizirani staroselci", bi bila Vipavska dolina že davno italijanska.

Zagovorniki romaniziranih staroselcev v slovenskih krajih navajajo obstoj nekaterih višinskih postojank iz časov med 5. in 6. stoletjem, ki so bile dokazano rimljanske. Teh je v naših krajih natančno šest (Ajdna, Rifnik, Vranje, Kučar, Koriniski-hrib in Tonovcov grad), ki jih podrobno opisuje arheolog Franz Glaser.⁽¹⁰⁾ V resnici pa te postojanke nimajo nobene zveze z višinskimi zatočišči, ker so bile to rimske vojaške postojanke s pridruženimi kolonijami, iz katerih so nadzorovali pomembne kraje, važne poti ali nekatere naprave. Da so bile te postojanke v 6. stol. porušene, je posledica raznih pohodov vojaških tolp, ne pa domnevno prihajajočih Slovanov.

Nepretrganost slovenske etnije

S povedanim je na slovenskem ozemlju dokazana kontinuiteta istega prebivalstva od nastanka slovenske etnije s prihodom nosilcev kulture žarnih grobišč do rimske zasedbe naših krajev in od propada rimskega cesarstva naprej. Nobenega dokaza ni o kaki etnični ali jezikovni spremembi. Kolikor je bilo priseljencev, so se vedno asimilirali v avtohtonem slovenskem prebivalstvu, kakor je dokazano z nepretrganim obstojem slovenskega jezika.

Da je bila kontinuiteta mogoča tudi v času rimske zasedbe, vidimo iz podobnih primerov. Nemška tisočletna nadoblast je imela še večji interes, da bi ponemčila slovenske kraje. Imela je tudi več možnosti, npr. s šolami, ki jih Rimljani niso imeli. In vendar sta se slovenska etnija in slovenski jezik ohranila kljub vsem pritiskom. Tudi baskovski narod in jezik sta se ohranila vsaj na omejenem prostoru, kljub petstoletnemu rimskemu vladanju.

Zanikanje stare slovenske etnije v naših krajih je posledica političnega nasprotovanja in nevoščljivosti tistih, ki slovanskim narodom in še prav posebno slovenskemu ne privoščijo tako pomembne vloge pri nastajanju evropske kulture in zgodovine.

Začelo se je z Enejem Silvijem Piccolominijem, ki je v svoji knjigi De Europa v 15. stoletju posumil, da so Slovani prišli iz Azije. Njegovo misel je pobral^- dunajski zgodovinar Wolfgang Lazius in spletel teorijo o preseljevanju narodov, ki so jo potem nemški nacionalisti izrabili proti Slovanom z dokazovanjem prvotne navzočnosti Germanov v Srednji Evropi. To agresivno politiko je v 19. stoletju zastopala posebno berlinska univerza pod vodstvom arheologa G. Kossine.

Proti teoriji o prihodu Slovanov iz Azije so nastopili češki, poljski in ruski zgodovinarji ter arheologi. Ker nemški kolegi niso bili kos njihovim argumentom, so iznašli novo teorijo, po kateri naj bi vsi Slovani izvirali iz Pripjatskega močvirja v Zakarpatju. To teorijo je Niederle tako popravil, da je postavil začetek Slovanov na območje porečja Visle do Dnjepra, na drugi strani pa do Črnega morja. Po drugi svetovni vojni je Jan Czekanovski premaknil to mejo do Odre in Nise (današnja meja med Nemčijo in Poljsko). S tem popravkom so poljski zgodovinarji soglašali, ker je pomenilo, da so bili Slovani nasledniki lužiške kulture. Tako je teorija o preseljevanju Slovanov izza Karpatja ostala v veljavi samo za Slovence in za južne Slovane, ki so jo tudi sami nekritično sprejeli. Celo Lubor Niederle ima zaradi tega za Slovane le baltiške Venete, ne pa jadranske.

Da bi zgodovinarji na kak način opravičili teorijo o prihodu Slovencev, se sklicujejo predvsem na pismo papeža Gregorja Velikega iz leta 600, ki pravi, da so Slovani "začeli skozi istrska vrata vstopati že v Italijo". Spregledajo pa, da te besede ("vstopati") nikakor ne pomenijo naseljevanja, temveč da se nanašajo na slovanske najemnike Avarov, ki so nekajkrat z Avari ali sami napadli bizantinske postojanke v Istri, kakor o tem obširneje poroča Pavel Diakon, in odšli. Enkrat je avarski kralj poslal te najemnike celo v Italijo na pomoč Langobardom pri obleganju Cremone.⁽¹¹⁾ Če bi Slovani res "začeli vstopati v Italijo skozi istrska vrata" v smislu naseljevanja, bi to pomenilo, da so že imeli Istro v svojih rokah. Dejstvo pa je, da so v Istri vladali Bizantinci do leta 787, ko so jo zavzeli Franki.

Dokazi o navzočnosti Slovencev v starem veku

Proti vsem izmišljenim trditvam o prihodu Slovencev ob koncu 6. stoletja pričajo zgodovinska poročila, starodavne sledi slovenskega jezika in venetski napisi.

Od zgodovinskih poročil navajam le dva primera. Prvega najdemo v knjigi gotskega zgodovinarja Jordanesa, ki pravi: "Levo od tega hribovja, kjer poteka meja proti severu, prebiva na velikanskih širjavah številno ljudstvo Venetov. Čeprav se njihova imena menjavajo po njihovih različnih rodovih in bivališcih, se vendar imenujejo predvsem Sklaveni in Anti. Ozemlje Sklavenov (Slovenov) sega od mesta Novietunum in od takoimenovanega Mursianskega jezera do Dnjepra, proti severu pa do Visle."⁽¹²⁾ Lepšega opisa vseh zahodnih Slovanov od Slovencev do Poljakov si ne moremo predstavljati, in to že leta 551 z nanašanjem na stanje v letu 490! Novietunum je lahko le znano rimsko pristanišče ob Savi, današnje Drnovo pri Krškem. Jezero Mursianum pa je po vsej verjetnosti Blatno jezero, imenovano tako zaradi bližine reke Mure. V tem opisu, kjer zasledimo prvič ime Sloveni (Sklaveni), je važno istovetenje Venetov s Slovani in pa pripomba o različnih imenih, kakor smo jih že omenili na območju Slovenije.

Drugo pomembno zgodovinsko pričevanje najdemo v Zgodovini Langobardov, kjer Pavel Diakon omenja v letih 593 in 595 slovensko državo v Noriku, ki jo dvakrat napadejo Bavarci z roparskim namenom. Država je imenovana "provinca" po langobardski navadi. Gre vsekakor za samostojno deželo, ki je vojaško napadena in v katero vstopi ("introiens") tuja vojska.⁽¹³⁾ Če so Slovenci že takrat imeli tako urejeno in bogato državo, da se je Bavarcem splačalo tvegati življenje za ropanje v njej (drugič so namreč bili pobiti), ni mogoče, da bi Slovenci (ali neki Slovani, kakor pravijo zgodovinarji) komaj prihajali kot nekulturni pritepenci izza Karpatja. Kam pa naj bi nenadoma izginilo že prej obstoječe ljudstvo? To slovensko državo lahko le tako razlagamo, da se je slovensko prebivalstvo Norika leta 568 (torej samih 25 let pred bavarskim napadom) po odhodu Bizantincev osamosvojilo in iz obstoječe lokalne uprave takoj organiziralo državno upravo in obrambo.

Med .jezikovnimi sledovi omenjam le nekatera od številnih slovenskih imen, znanih že v rimski dobi, ki nedvoumno pričajo o navzočnosti slovenskega jezika.

Današnje mesto Oderzo je v venetskem napisu zabeleženo kot Oterg. Kaj je to, če ne Otržje, podobno kakor je iz besede trg tudi ime Tergeste s pripono -este (-išče). Na rimskem zemljevidu "Tabula Peutingeriana" najdemo pod Karavankami kraj Saloca, ki je pravilni prepis v latinščino besede Zaloka. Bolj slovenskega imena si ne moremo predstavljati.

Iz davnih časov je znano ime Drava. Kdo naj bi dal reki to ime, če ne tisti, ki je vedel, kaj pomeni glagol drveti, s katerim je označen nadpovprečno hiter tok te reke, ki jo tudi Piccolomini imenuje "precipuus Dravus"? V furlanščini je ta beseda ostala iz venetščine kot "trovo", ki pomeni tok. V sanskrtu pa je še izvirna beseda "dravati" (teče).

Tudi imena Triglav ne bi mogli prinesti neki zakarpatski prišleki, ker to ime obstaja tudi pri Polabskih Slovanih z enakim mitološkim pomenom, in še v Bretaniji od tamkajšnjih nekdanjih Venetov.⁽¹⁴⁾

Podobnih imen je na stotine po vsej severni Italiji in v Švici, kamor ni nikoli segala domnevna naselitev Slovanov.

Najvažnejši dokaz, da smo Slovenci potomci nosilcev kulture žarnih grobišč, je slovenski jezik, ki je ohranil presenetljive podobnosti z njihovim prvotnim jezikom, ki je ohranjen še nespremenjen v knjigi VEDA izpred 3000 let. Kljub spremembam živega slovenskega jezika, so ostale še presenetljive podobnosti, ne samo v številnih besedah, temveč tudi v slovnici, kakor je npr. dvojina. Izredno podobnost slovenskega jezika s sanskrtom potrjujejo tako slovenski kakor indijski jezikoslovci.⁽¹⁵⁾

Slovenski jezik je potrjen kot jezik nosilcev kulture žarnih grobišč v venetskih napisih, ki jih je mogoče vsaj delno razumeti le s pomočjo slovenskega jezika. Venetski napisi so najdragocenejši spomenik naših prednikov iz stoletij pr. Kr., v katerih se še vedno zrcali slovenski jezik in pričajo o nepretrgani navzočnosti slovenskega ljudstva od njegovega nastanka do danes. ^:

Vzemimo kot dokaz le dva primera venetskih napisov, enega iz Slovenije in enega iz Italije.

Iz Idrije pri Bači je napis na dveh posodah, najdenih v istem grobu. Zanimivost napisa je v tem, da je na obeh posodah isti napis, le z obrnjenim zaporedjem črk. To pomeni, da se lahko bere z obeh strani, vsakokrat s posebnim pomenom. Ker je po branju v obratni smeri zadnja črka (prva pri prvem branju) odveč, je pisana nekoliko stran od teksta. Ena smer napisa na eni posodi pravi:

Tla                   h(i)vnah                       v                      rotah

tle (sem)           poginil (končal)            v (med)            rotitvami

V obratni smeri pa beremo:

hator                v          han                  v(i)hal   T

kateri (ki sem) v          ogenj                vehnil (omahnil)

V tej smeri je črka T iz prve smeri odveč, zato je v napisu odmaknjena od teksta. Zato tudi na drugi posodi črke T ni. Vse besede, čeprav zelo arhaične, ustrezajo še enakim slovenskim besedam, ki nam edine dajo pomen napisa, kakor razlaga Matej Bor v knjigah Veneti naši davni predniki⁽¹⁶⁾ in Slovenci - kdo smo, od kdaj in odkod izviramo?⁽¹⁷⁾

Med napisi, ki neovrgljivo kažejo na podobnost s slovenščino, so gramatikalne tablice iz mesteca Este, ki je bilo središče češčenja venetske boginje Reitije in šola pisarjev. Vzemimo npr. tablico Es 25.

Prva vrsta, ki se nadaljuje na ročaju in še naprej v četrti vrsti z zaključkom v skrajno levi vrsti, je nek okvir, v katerem je v dveh vrstah votivni stavek. V vrstah okoli tega stavka so sami soglasniki. Venetologi si belijo glavo, kaj naj bi pomenilo toliko nakopičenih samoglasnikov. Drago Kaplja je prvi opazil v njih slovenske narečne glagole. Pred vsakim glagolom stoji črka L, ki je z nenapisanim polglasnikom ∂ (l∂ namesto le) poudarek vsakega glagola, kateremu sledi ponavljanje točno predzadnje črke kot nek odmev. S tem je rešeno vprašanje delitve napisa v besede, ker je vsaka beseda natančno omejena med dvema ponavljajočima se črkama.

Te besede so lahko deležniki:

Prpn (prpnen), šršn (nasršen), zrzn (zrezan), krkn (krknjen), brbn (brbran), grgn (grgran), trtn (trt), drdn (drdran). mrmn (mrmran).

ali pa tudi velelniki:

Prpn (prpni), šršn (šršni), zrzn (zrzni), krkn (krkni), brbn (brbni), grgn (grgni), trtn (trtni), drdn (drdni), mrmn (mrmni).

Vse te besede še vedno ustrezajo načinu govorjenja v marsikaterem slovenskemu narečju.

Dve vmesni vrsti sta votivni stavek, ki pomeni:

Šainatej                        Reitijai mego    donasto            voltijo               mno

sijajni                Reitiji    jaz        prinašam          za dušo,            z namenom

sij                     uvant

da bi bila           vantana (zagovorjena)

Tretji, najvažnejši del tega napisa, ki je akademiku Mateju Boru dal ključ za razumevanje venetskih napisov, je kar petnajst oblik glagola jekat (jokati), ki so skoraj vse še v rabi v slovenskem jeziku. Koliko so se trudili venetologi in naši zgodovinarji, da bi na kak način zmešali te vrste in tako zakrili enake slovenske oblike glagola. Pozabili so celo pri branju na zadnjo vrsto, kakor da je ne bi bilo, saj je prav ta vrsta tista, ki da smisel in pomen zgornjim vrstam z enakimi črkami.

Podrobno razlago napisa na tej tablici glej v knjigah Veneti naši davni predniki str. 199-207,⁽¹⁶⁾ in Slovenci - kdo smo, od kdaj in odkod izviramo?, str. 59-60. ⁽¹⁷⁾

Zaključek.

Prihod Venetov v današnjo Slovenijo med 1200 in l000 pr. Kr. pomeni začetek slovenske etnije, ki v naslednjem tisočletju ni bila spremenjena. Tudi v rimski dobi ni dokazov. da bi slovensko prebivalstvo izginilo ali bilo romanizirano. Nasprotno, zgodovinska pričevanja in jezikovne sledi dokazujejo nepretrgano nadaljevanje slovenskega jezika in torej slovenskega naroda od začetka do današnjih dni.

Viri

(1)            J. Topolovšek, Sorodnost baskovskega jezika s slovenščino, 1894. Glej: (17), str. 19-23.

(2)            J. Filip, Enzyklopädisches Handbuch zur Ur- und Frühgeschichte Europas, Tschech. Akad. d. Wiss., Prag 1946, str. 686: Lausitzer Kultur.

(3)            L. Plesničar, Slovenec, 24. 1. 1992.

(4)            G. Sergi, Arii e Italici, Ed. Fratelli Bocca, Torino1898; G. Sergi, Le prime e le più antiche civiltà, Ed. Fratelli Bocca, Torino 1926.

(5)            P. Štih, V. Simoniti: Slovenska zgodovina do razsvetljenostva, Založba Mohorjeva družba, Celovec, in Korotan, Ljubljana, 1996.

(6)            J. Bobbiensis, Vita S. Columbani: "Termini Venetiorum, qui et Sclavi dicuntur".

(7)            Discours de Julien Cesar: Les actions de 1'Empereur ou de la royaute, 17, Les Belles lettres, I, 1ere Partie, Paris 1932, str. 143.

(8)            Furlanski notar Nicoletti (†1596) piše v rokopisu Costumi e leggi (glej M. Premrou, Monumenta Sclavenica, Ljubljana 1919, str. 35): "Il linguaggio slavo era più usato nei villagi che la favella forlana, allora incolta e di um ingrato suono" (okoli 1420);
Furlanski zgodovinar G. F. Palladio de gli Olivi, Historia della provincia di Friuli, Udine 1660, II, str. 3-5, piše: " Il linguaggio schiavo nelle ville per l'ordinario si praticava, e l'idioma forogiuliese nelle città haveva l'uso."

(9)            Eugippius, Vita S. Severini, XXXVI, Codex 1064 der österr. Nationalbibliothek, Akademische Druck- und Verlagsanstalt, Graz 1982.

(10)         F. Glaser, Frühes Christentum im Alpenraum, Verlag Styria, Graz, Wien, Köln 1997.

(11)         P. Diakon, Zgodovina Langobardov, Založba Obzorja, Maribor 1988, IV/28, IV/40.

(12)         Jordanis Gotengeschichte, Phaidin Verlag, Essen . (ISBN 3-88851-076-6)

(13)         P. Diakon, Zgodovina Langobardov, Založba Obzorja, Maribor 1988, IV/7.

(14)         A. Ambrozic, Adieu to Brittany, Cytera Press, Toronto 1999, str. 87, 103.

(15)         V. Pacheiner, Ljubljanski Dnevnik, 25. 8. 1974.

(16)         M. Bor, J. Šavli, I. Tomažič, Veneti naši davni predniki, Editiones Veneti Dunaj & ČGP Večer Maribor, Ljubljana 1989.

(17)         I. Tomažič, Slovenci - kdo smo, od kdaj in odkod izviramo?, Editiones Veneti, Ljubljana 1999.

Abstract

The first question to be answered is, which language was spoken by the European inhabitants before the arrival of Indo-European languages. Up to now the science has not yet provided an adequate answer. However, in my opinion the solution could be found by comparing the only one remaining language from this ancient time with other languages. Since such a comparison of the Basque language with the Slovenian language provides interesting similarities, it can be concluded that Pre-Indo-European language contained some Slavic elements.

The second question is, how the Indo-European languages originated. Also to this question there is still no adequate answer. The evidence supporting the theory assuming the arrival of Indo-Europeans from somewhere to Europe is still missing. In my opinion the closest to the truth is the theory that new languages were formed on the basis of some primeval European language, similarly as Neo-Latin languages evolved from the Latin language.

Further, one can also claim, that the at that time the strongest Lusatian culture absorbed most of the elements of this primeval language and that it was the starting point for later Slavic language.  From the Lusatian culture the Urn-field culture evolved and spread all over the Europe. If in fact the Lusatian culture is the birthplace of Slavic language then this language should also be the language of the peoples of Urn-field culture. And in fact it was found that along all the main spreading routes of the Urn-field culture the Slavic languages are still present or at least their traces. Since the bearers of the Urn-field culture are Veneti, the name abbreviated from the Slo-Veneti (i.e. Sloveneci), their language could be named as Slovenetic or Slovenian language.

In that time the most important route along the Central Europe was the Amber route. Along this route Veneti arrived and settled the Slovenian territory. Numerous Urn-field graveyards are providing evidence for their strong and central settlement in this area. From this central area they continued to spread into Italy and where the unearthed Urn-field graveyards are dated in somewhat later period. Around 8^th century B.C. from the Venetic Urn-field culture new cultures began to emerge. In Slovenia the Halstatt culture and the Este culture were present and intermingled. There is no evidence that the ethnic entity and the language of Veneti were altered during this period. The first ingression into the Venetic area was the invasion of Celts. However due to their limited number (after their defeat in Greece), their relative late arrival (around 250 B.C.), and their relative short time of existence (at the arrival of Romans they already vanished) they could not significantly affect the Venetic ethnic entity. In any way this was also not the intention of the Celtic invasion. Afterwards Roman conquerors succeeded the Celts in Slovenia. Also the presence of Romans did not alter the already existing ethnic entity. The presence of Romans was primarily limited to urbane areas in the cities while in the country the domestic peasants preserved their language and customs, e.g. the cremation of the deceased. The population of Romanized primeval settlers could not be formed during only a few centuries of Roman occupation. The process of Romanization was scarcely effective even in the region of Friaul (Furlania), where still in the early medieval times the existence of the Slovenian language is well documented. Historical documents confirm the existence of Slovenes even in the time of Romans.  Jordanes is describing “Slovenes” and historian Paulus Diaconus does not mention a word about the arrival of Slavic people up to the border of Langobards. One should be aware that Paulus Diaconus documented a plenty of details of events this period. However, he does mention the existence of a Slavonic state being invaded by Bavarians in 593 AD and 595 AD, apparently for looting. The dissolution of Roman episcopates after the decline of Roman Empire offers a proof that the domestic peasant population was not Christianized and therefore also could not be Romanized. In the critical times of danger of this period the peasants took shelter in the higher mountain dwellings only to return back later during more calm periods. Those who returned back were Slovenian peasants.

 Therefore the ethnogenesis of the Slovenian nation starts with the arrival of the Veneti on the territory of the today’s Slovenia 3000 years ago. The archaic nature of the Slovenian language, its similarity to the Sanskrit and similarity to the Venetic inscriptions are witnessing about the continuing evolution of the Slovenian ethnic entity.