Korenine / Origin / Herkunft

Podpora

Origin

Conference

News

Proceedings

About us

Links

Donations

PRVOBITNOST VENETOV SREDNJE EVROPE

Jožica Gerden

1 Charles court, Mildura VIC 3500, Australia

E-mail: cgerden@bigpond.net.au

Abstract

Autochtonism of the Slavs (Wends)

According to many scholars, Germania (also known as "Celtica") was inhabited by Germans, Slavs, Celts, Prussians, Lithuanians, and many other peoples who are no longer on the face of Europe. "Germania", demonstrably was a purely geographic designata for the vast territories east of the Rhine and outside of the Roman Empire. The Teutons, according to Tacitus, were at the time of his writing in this area. He described the Teutons as "barbarian nomad bands of warriors, ashamed to work (who were) able to live from the toil of the autochthonous, agricultural, and - evidently - mostly Slavic Population..." The position of many old documents was that Slavs were the autochthonous agricultural population along the Danube and over Central Europe. Consequently, the proposition of "the Great Migration of Slavs (from the Pripyat River Marshes) is totally unfounded. Documents show that "A thousand years ago there were Slavic populations in Bavaria, Switzerland and Rhineland - contiguous with the Celts. These Slavic territories had, however been overrun by Etruscan, Roman and Germanic invaders. In pre-Christian times, before the arrival of the Germans, the boundary between the Slavs and the Celts ran roughly from the Alps along the Jura and the Vosges. The Slav territories stretched from the Baltic in the north to the Adriatic in the south. The Danube basin was then the center of the Slav world." The German (Teutonic) people began their infiltration about 7th century BC. In the words of Jordanes: "Autochthonous Slavic populations are surrounded on the north by the pirates, on the south by mounted nomads, and they are hunted and harried like beast of the forest. Instead of living in towns, they live in marshes and in forests, which is the most terrible national martyrdom in the history of the world". Agriculturally unskilled Germanic occupiers could not have survived without reliance on the substratum of autochthonous Wendish (Slavic) people. They overpowered this unarmed and well skilled original population and used the people as slaves.
The earliest definite account of Slavs called "Veneti" is the one by Jordanes, who refers to them as "the great nation of Venethae, covering the immense territory north of the Alps." Procopius, in his De Bello Gothico, represents the Slavs as aborigines of the vast territory between the Danube & Denmark. For generations the German Clergy connived with Jewish merchants to promote a trade in Slavonic slaves with the Mohammedan realms of Spain and Egypt. Among the captives were hundreds of Catholic priests of the Slavonic Rite deported and sold into slavery to Muslims in the notorious slave markets of Venice. If it were not for the testimony of Arabic and Jewish travellers, our knowledge of the western Slavs would have been limited to the antagonistic and biased point of view of German historiography. It is a pity that the Slavic side of this story has been lost. The character of medieval Christianity was bigoted and intolerant; the Church in its mistaken zeal destroyed every vestige of the conquered faith aspect. We know of this sad history only from the chronicles of the German adversaries of the Baltic Slavs ... Lusatian Culture, religion, architecture, art, crafts and language characteristics are all synonymous in time and space with the Slavic ethos. It is a proven fact that the Central European populations described in various languages as Veneti, Wends, Windischers, Slovenes, Vandecks, Sclavoni, Enetoi... were the earliest known native population of Europe.

Moje zanimanje o naši skupni "slo-venetski" preteklosti in srednje-evropski prisotnosti od antičnih časov do današnjih dni se je začelo že pred leti, ko sem preštudirala nekaj knjig na temo naše venetske preteklosti in se tako podrobneje seznanila z delom venetologov Šavlija, Bora in Tomažiča. Še bolj močno pa me je prepričalo spoznanje, ko sem v podeželski Avstraliji, kjer živim že preko 30 let, ugotovila, da so tukajšnji prvobitni t.i. "nemški" priseljenci, ki so prišli v Avstralijo in ZDA kot begunci pred 150 leti, pravzaprav lužiški in šlezijski Sorbi (so-erbe - sozemljaki) ali prvotno imenovani Vendi, kot se sami sebe še vedno ponosno imenujejo.

S študijo "Veneti v Avstraliji", ki sem jo predstavila na Prvi mednarodni konferenci Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva v Ljubljani leta 2001, sem odprla tudi internetni debatni forum VENETI-WENDS-WINDISCHE [1]. Z velikim zanimanjem raziskujem po arhivih in sledim novim odkritjem drugih venetologov v domovini in po svetu. Sledim številnim izkopaninam na današnjem slovenskem ozemlju, pa tudi preko današnjih meja, v vsej srednji Evropi na območju kulture žarnih grobišč, ki je značilna za Venetsko kulturo srednje Evrope, ki se je razvijala ob znani starodavni trgovski ali »jantarski poti«.

Knjiga SLAVONIC ENCYCLOPAEDIA [2] s podnaslovom AUTOCHTHONISM OF THE SLAVS, iz katere črpam to gradivo, je izšla leta 1949. Izdala jo je Univerza Bridgeport v New Yorku, uredil pa Jozef S. Rouček. To knjigo mi je dal na razpolago g. Jandaček iz ZDA, ki je njen izvod našel na razprodaji starih knjig. Ker so podatki v knjigi izredno dragoceni, Vam predstavljam nekaj izvlečkov iz te enciklopedije:

Poljska Akademija znanosti iz Krakowa je leta 1899 objavila študijo Ketryzynskega pod naslovom »O Slovanih, ki so nekoč živeli ob reki Ren, preden so tam živeli Nemci, in so bili poznani Rimljanom« [3]. Rimljani so jih imenovali Suavi (Suevi), medtem ko jih Kašubi še od tedanjih časov imenujejo »Slevi«. Mnogi stari učenjaki , med njimi tudi Tacit in Ptolomej [4], so povdarjali, da je območje Germanije, poznano kot »Celtica«, naseljeno z Germani, Slavi, Kelti, Prusi in Litvanci ter drugimi ljudstvi, ki so izumrla, in da je to le geografski pojem za območje vzhodno od Rena zunaj Rimskega cesarstva. Prvi, ki je uporabil ime Germania kot »Germany« oz. Nemčija v etnografsko-političnem smislu, je bil cesar Maksimilijan I. (1433-1519). Tacit pa navaja, da so bili Tevtoni še v njegovem času na tem območju "vojskujoče se bande barbarskih nomadov, ki jim delo ni bilo mar, živele od truda prvobitnega slovanskega prebivalstva, ki se je bavilo s kmetijstvom…" Nemci, ki so bili zelo prizadevni pri raziskavah, npr. Troje v Mali Aziji, niso hoteli delati raziskav v svoji novi državi. Kisielewski [5] je ob obisku poljskega območja v Nemčiji poročal, da se je vse izkopavanje končalo takoj, ko so naleteli na ostanke prvobitnega venetsko/slovanskega prebivalstva.

Veliko nasprotovanje je bilo med kongresom zgodovinarjev v Oslu leta 1928 v razpravi o »Lužiški kulturi«, ki se je razvila okoli 14.stol. pr. Kr. Sobieski [6] pa navaja, da je Lužiška (Vendska) kultura na podlagi verskih obredov, arhitekture, okrasja in jezikovne podobnosti očitno temelj današnjim Slovanom.

Isto navaja tudi Antoniewich v Prazgodovini poljske zemlje [7], da se je ista kultura kot v Šleziji razvila tudi na območju Moravske, Saške, Lužic in Brandenburga, in se od tukaj razširila na zahod in na sever, kjer se je srečala s keltskim prebivalstvom. Nemški arheologi (Gutenbruner, Karsten, Krahe, Much, Nadolny) bi na tem območju vsekakor raje imeli germansko prebivalstvo. Vendar se tudi razlage nemških znanstvenikov v tem času razhajajo: medtem ko Schuchard [8] pripisuje Lužiško kulturo Nemcem, jo znani Kossina [9] povezuje s severnim ilirskim prebivalstvom; Kozlowski [10] pa trdi, da je Lužiška kultura istovetna s kulturo na območju prvotnih Slovanov in da ni nobenega sledu o kakšnem preseljevanju. Antropologa Olechnowicz in Czekanowski v uvodu Zgodovine Slovanov [11] prikažeta, da iste rase, kot so bile v prazgodovinskih časih, obstajajo tudi v današnji Evropi, brez pomembih sprememb. Kocka v svoji študiji pokopališč v Forchheimu na Bavarskem [12] prikazuje, da so antropološki tipi na severnem Bavarskem identični s tistimi v jugozahodni Poljski na območju Krakova. To pa tudi potrjuje izjavo znanega britanskega antropologa Lathama v Opisni Etnologiji [13], da so bili današnji Slovani naseljeni od najstarejših zgodovinskih časov daleč proti zahodu, do območja Keltov, to je na Tirolskem, Predarlskem, Bavarskem, v Würtenbergu, delu Švice in v Savoji, kakor sta npr. še danes Češka in Koroška naseljeni s slovanskim prebivalstvom. Kar se tiče severnih Slovanov, ni nobenih podatkov, da bi jih izpodrinilo starejše nemško prebivalstvo. [14]

Stališče »avtohtonistične šole« je bilo, da najstarejši viri prikazujejo Slovane kot prvotno kmetijsko prebivalstvo med Donavo in srednjo Evropo, zato je celotna naselitvena teorija neutmeljena. Dejstvo, da je bilo nekaj teh plemen preseljeno v Bizantinsko cesarstvo, ne potrjuje trditve, da tukaj niso živeli Slovani, ki so se imenovali Venetae in pred njimi Venetii. Baginski v svoji knjigi Poljska in Baltik trdi naslednje: »Pred 1000 leti so Slovani še vedno živeli na Bavarskem, v Švici, v Porenju, sosedovali s Kelti, toda Etruščani, Rimljani in Germani so zasedli njihovo območje. V predkrščanskih časih in pred prihodom Germanov je meja med Slovani in Germani potekala od Alp ob Juri in Vogesih. Slovansko ozemlje je doseglo Baltik na severu in Jadran na jugu. Porečje Donave je bilo središče slovanskega sveta. Tevtoni (predniki Germanov) so se začeli priseljevati v 7. stol. pr. Kr. [15]

"Domorodno slovansko prebivalstvo srednje Evrope je bilo na severu obkroženo s pirati in na jugu z nomadskimi konjeniki, ki so jih lovili in podili kot gozdne zveri. Namesto, da bi živeli v svojih naseljih, so bili prisiljeni živeti v močvirju in gozdu, kar priča o najhujšem mučeništvu kateregakoli naroda na zemlji. Germanski priseljenci se niso mogli preživeti sami, zato so potrebovali domorodce za tlačane, ki so bili vešči poljedelstva in so jih lahko obvladali«, je dejal Jordanes. [16]

Torej, prvotno venetsko-slovansko prebivalstvo srednje in vzhodne Nemčije, je živelo južno od Hamburga ob rekah Ilmenau, Sala, Laba, Havel in Odra. Po omembi "Enetai" pri Herodotu († 444 pr. Kr.) in "Wenetoi" pri Polibiju (†ca.128 pr. Kr.) je bil Plinij St., († 78 pr. K.) prvi, ki je navajal ime "Venedi" v zvezi s prebivalstvom, živečim zahodno od Visle, blizu Baltskega morja Tacit je v letih 93 - 117 po. Kr. opisal ljudstvo živeče v vzhodni Nemčiji, to je "Venete", toda ni bil gotov, če naj jih vključi med nemška plemena ali ne. Ptolomej († pribl. 1 pr. Kr.) je govoril o "Venetae" na Visli in je uporabljal izvirna slovanska imena kot so Calissia (Kalisz) na Jantarski poti grških in romanskih trgovcev. Uporabil je tudi imena kot "Venedski zaliv" in "Venedske gore" za Gdanski zaliv in Karpate. Druge oblike za isto ime so: "Winidi" (680 - 817 po Kr.), "Winedi" (med leti 744 in 747 po Kr.), "Winedae" (Alfred Orosius, † 901 po Kr.) ali sestavljenke kot "Beuvinides", sestavljeni z besedama Wendi in Boii, pa "Moinvinidi", "Ratanzvinidi", "Nabavinidi", "Vindelici" kot navedba za Vende živeče ob rekah Main, Rednitz, Naab, Lech (Licca). [17]

Obsežnost ozemlja, ki je bilo naseljeno z Wendi od najstarejših časov, je nakazana s starimi krajevnimi imeni, kot so WENDYSSEL na Danskem, WENDILE MARE, kot Adam iz Bremena imenuje Baltsko morje, danes WENDLAND ali dežela Slovanov v Hannoverju, WINDGAU za rudnik soli, reka VINDA v Thuringiji, WENDENSTRASSE ali Platea Slavorum (Slovanska ulica) v Braunschweigu, INDA ali verjetno WINDA v vzhodnem Frankovskem; WINDISCHBERG, poznan tudi kot Mount Slavorum (gora Slovanov) na Štajerskem; WINIDOWA SEA, danes Wurmsee na Bavarskem, WINDISCH MATRE ali Slovenska Matra na vzhodnem Tirolskem, WINDISCH ali WINDONISSA, omenja ga Tacit, v Švici, blizu Berna, itd. [18]

V Vita S. Columbani, († 615 po Kr.), se omenja Venete kot Venetii z razlago "da so se imenovali tudi Slovani". Zdi se, da se ime Slovani pojavlja prvič pri Psevdo-Caesariju v zg. 6. stol. [19] Toda najstarejši zanesljiv zapis pod tem imenom najdemo pri Jordanesu okoli 552 A.D. [20], ki jih naziva kot "mogočen narod Venethae, ki zaseda ogromno ozemlje" severno od Alp. Bizantinski zgodovinar Prokopij predstavlja Slovane za domorodce ogromnega ozemlja med Donavo in Dansko. [21]

Opis dežele Venetov ali Slovanov v 8. stol. v starem anglo-saksonskem jeziku nam je dal Alfred Oroius: "Severno od Eald-Seaxum (stare Saške) so Apbrede (Obodriti), ki se imenujejo možje Aefeldana; vzhodno od njih so Vinedi (Wineta ali Jumne), dežela, ki se imenuje Syssle, nekaj dalj, jugovzhodno so Maroaro (Moravci), na drugi strani Donave je Carendre (Koroška). Na jugu do gorovja je meja Baegdhvara (Bavarske) in Svaefa (Švabske), vzhodno od nju je Carendan land (Koroška). Za tem proti zahodu je Pulgara land (Bolgarija), vzhodno od tega Creca (Grčija) in vzhodno Maroaro land (Moravska), je dežela Visle, in vzhodno od tega Datia (Dacija), kjer so bili Goti. Severovzhodno od Moravske so Dalamensani (Doleminci), vzhodno od Dolemincov so Surpe (Sorbi) in zahodno od njih Syssele. Severno od Horinthi (Hrvatov) je Maegdhaland (dežela žensk) in severno od Maeghhaland je Sermende (Sirmija), vse do Riffin (Riphin) gorovja. [22]

Adam iz Bremena nam v svojem delu Gesta Hamburgensis ecclesia pontificum (Dela hamburških škofov in Cerkve) [23] o slovanskih deželah pove sledeče: "Sclavonia... se zdi desetkrat večja kot naša Saška, predvsem potem, ko vzamemo v poštev Češko in Poljake, ki živijo ob reki Odri. Po širini se razteza od severa do juga Skitija, to je od reke Labe do morja; po dolžini pa se prične pri naši župniji Hamburg in se razteza preko ogromne pokrajine Bolgarije, Madžarske in Grčije". Adamov opis Sclavonije se deli v dva dela: Najprej obravnava ozemlje zahodno od reke Peene in pozneje vzhodno od nje. Prvi del, ki ga Adam imenuje Prednja Sclavonija, vključuje v ozemlje Hamburške škofije. Adam izmenjujoče uporablja imeni Sclavi in Vinuli in s tem opisuje Slovane med rekama Labo in Odro.

"Mnogo je tudi drugih nemških srednjeveških virov o Wendih in Slovanih; toda trdosrčnost in pomanjkanje naklonjenega mišljenja za vsako kulturo razen lastne od 10. stol.," pravi Thompson v svoji knjigi Feudal Germany [24], "je za nemške zgodovinarje prozorna in moreča resnica; najbolj očitno pri piscih, kot sta Widukind & Thietmar iz Mersenburga, ki imata npr. do Boleslava Chrobrya zgolj zaničljiv odnos. Celo Adam iz Bremena je v 11. stol. stvari bolj nepristransko obravnaval in imel močnejše nagnjenje za jasno pisanje resnične zgodovine. Vendar pa dokaj obarvano, s prezirom do vsega, kar ni nemško in krščansko."

Pomemben zgodovinski vir o Polabskih Slovanih je poročilo Ibrahima ibn Jakuba, Juda iz severne Afrike, ki je bil verjetno član mohamedanskega odposlanstva k cesarju Otonu I. leta 973. Ibrahim ibn Jakub [25] - imenovan tudi Emil Ludwig 10. stol. - je bil eden visoko izobraženih arabsko judovskih piscev, ki je potoval po Evropi v 10. stol. z isto mero radovednosti, kot jo imajo Evropejci in Amerikanci, ko se vozijo po Aziji in Afriki. Skrbno popisuje svoje občutke, potem ko prekriža opustošene dežele, kjer so živela na pol divja plemena Tevtonov, in dospe v imenitno slovansko deželo, kjer zopet najde uglajenost civilizacije, kot je je bil vajen v kraljestvu svojega kalifa. Njegovo občudovanje kulture starih Slovanov je pomešano s kritiko in dvomom zaradi nesposobnosti številnih slovanskih narodov za ustanovitev skupne države. Že Prokopij [21] je v 6. stol. dejal, da "Slovani niso vladani od ene osebe, toda da živijo v demokraciji od pradavnih časov.« Vsi so bili svobodni in enakopravni. V času, ko je trgovina s sužnji cvetela, Vendi niso poznali suženjstva. Sužnjem ki so jih zajeli v vojni, dajo kmalu na izbiro: da se vrnejo v svojo domovino ali pa da postanejo državljani Vendije; privilegijev, pridobljenih za ugodnosti, ne poznajo; lov in ribolov je povsod prost. Imajo stare in ugledne družine, iz katerih so izbrani sodniki, običajno za vse življenje. Vse domače stvari se odločujejo v zboru soseske (veče). Zlasti še zahodni Slovani, v predelih Nordabinga in Willina, skušajo ljubosumno ohraniti te starodavne tradicije.

Merilo za moralo Slovanov, v primerjavi s krščanskimi Teutoni, je jasno razvidno iz njihovega odgovora nemškim misijonarjem in škofu Otonu iz Bramberga: »Mi nimamo nič skupnega. Zakonov, ki smo jih sprejeli od naših prednikov, ne bomo opustili; zadovoljni smo z vero, ki jo imamo. Med kristjani so tatovi in roparji, katerim režejo stopala in iztikajo oči. Kristjani počnejo vse mogoče prekrške, za katere obstajajo zanje različne kazni. Naj gre takšno verstvo proč od nas.« [26].

Izraziti dokazi o stališču nemške Cerkve do postopnega razlaščanja in iztrebljenja Slovanov nudi proglasitev ali pastirsko pismo Adelgasta, škofa v Magdeburgu: »Pogani (Slovani) so najslabši ljudje na svetu, toda zavzemajo najboljše ozemlje, ki daje več mesa, medu, moke in perutnine kot vsi drugi kraji. Zato so plemeniti Sasi, Franki, Lotaringijci osvajalci sveta! S tem lahko rešite svoje duše in osvojite najboljše ozemlje za poselitev..« [27].

Nemška duhovščina je več generacij dolgo dajala potuho judovskim trgovcem za pospeševanje trgovine s slovanskimi sužnji v mohamedansko območje Španije in Egipta. Med njimi je bilo mnogo katoliških duhovnikov slovanskega obreda izgnanih in prodanih mohamedanskim trgovcem iz Egipta za sužnje na znanih suženjskih trgih v Benetkah.

"Medtem ko je bil vsak drug slovanski tempelj neusmiljeno razdejan" - piše Thompson [28], "na razočaranje vsakega raziskovalca zgodovine kot tudi verstev, se je brandenburški Albrecht usmilil templja Triglav; preuredil ga je v krščansko cerkev posvečeno Brezmadežni. Ostala je do Friderika Velikega, pruskega kralja, ki jo je potem z neodpustljivim barbarbstvom porušil, da je dobil kamenje za svojo palačo v Potsdamu. Čudež je, da je bilo to vendsko svetišče zgrajeno iz kamna v deželi, ki nima kamna, in kjer je še danes opeka glavni gradbeni material za vse stavbe. Prva moderna stavba v Berlinu, ki je bila zgrajena iz kamna in ne iz opeke, je Bours, zgrajena 1859. Pomislimo na skrbno delo, ki so ga doprinesli ti preprosti ljudje pri gradnji tega ogromnega kamnitega templja v tem davnem obdobju in v tako težkih razmerah, kajti vsak kamen so morali prepeljati s Češkega gorovja, po Labi do Havela."

Ibrahim ibn Jakub, ki je verjetno živel nekaj časa v Pragi, občuduje njene veličastne hiše, zgrajene iz "apna in kamna" ter imenuje Prago "najbolj premožno trgovsko mesto". Opisuje kraljestvo Boleslava kot "najboljše vseh dežel na severu in najbolje oskrbljeno z vsem potrebnim za življenje". Našteje nekaj mostov, nekateri od njih so do dve milje dolgi, pa nepremagljive trdnjave v "deželi Nakura" ob reki Laba. Občuduje moderen finančni sistem. Pa tudi nepremagljivo vojsko Mieszka I. iz Poljske, katere "sto vojakov zaleže za tisoč drugih". Hvali učenost odposlancev kralja iz Bolgarije glede znanja jezikov in učinkovito organizacijo njegove dežele, ki je bila vladana z napisanimi zakoni in nadzirana po ministrih in državnih uradnikih. Njegova končna ocena o Slovanih ali Vendih, povzeta v njegovem Opisu slovanskih dežel, [29] je naslednja: »Na splošno so Slovani pogumni in hrabri ljudje in če ne bi bili razdeljeni v toliko plemen in skupin, bi jim nobeno ljudstvo na svetu ne bilo enako po moči. Posedujejo kraje, ki imajo nešteta mesta in hrano v izobilju. Vsi so delavni kmetje in obrtniki in v tem prekašajo vse sodobne narode. Svoje izdelke izvažajo po kopnem in morju v Rusijo in Konstantinopel. Najbolj močna plemena na severu govorijo slovanski jezik, ker so pomešana z njimi, kot na primer plemena Trshkin, Anklij, Badshanaki, Rus in Khazars.«

Če bi ne bilo pričevanja arabskih in judovskih popotnikov, bi bila naša vednost o zahodnih Slovanih omejena na nasprotovanje in omejeno pričevanje nemških piscev. " Tragično je" - zaključuje Thompson [30] – »da je zgodovina slovanske strani zgubljena. Po naravi je bilo srednjeveško krščanstvo fanatično in netolerantno; Cerkev je v svoji napačni vnemi uničila vsako sled podvržene vere. To žalostno zgodovino poznamo torej le od nemških sovražnikov baltskih Slovanov. Vendar, če beremo zgodbo med vrsticami in s prijaznimi očmi, vidimo, da obstaja prav gotovo še druga stran«. Kar je Murray dejal o odmiranju poganstva v četrtem stoletju, velja tudi tukaj. »Kot vsi osvajalci so bili tudi ti zahrbtni in kruti; kot drugi poraženi so bili tudi ti obsojeni pri sodni razpravi o zgodovini brez zagovornika«.

Da so bili prebivalci osrednje Evrope narod, ki se danes imenuje v različnih jezikih z imeni od Veneti-Wends-Windišarji-Slovenci-Vandeki-Sclavoni-Enetoi...eden najstarejših narodov Evrope, je po vseh teh navedbah dokazano dejstvo.

Postavlja pa se še natančnejše vprašanje strokovnjakom: ALI SO BILI VSI SLOVANI VENETI?

Rusi npr. so Slovani, a ne Veneti! Njihovo poreklo namreč izvira iz ljudstev starodavne Kulture bojnih sekir finskega porekla. Šele v času, vzporednim z rimskim, je mednje prišla venetska skupina, ki je prinesla poljedelstvo. Prehod na poljedelstvo pa je pomenil tudi prevzetje venetskega jezika, ki mu danes rečemo slovanski.

VIRI:

1. Debatni forum VENETI-WENDS-WINDISCHE ... -http://forums.delphiforums.com/VENETI ;
2. Slavonic Encyclopaedia, edited by Joseph S.Roucek , University of Bridgeport, New York, 1949, pp. 76,77; 1341-1364.
3. Wojciech Ketryzynski, About the Slavs Who Once Lived Between the Rhine before the German did, had been known to the Romans, Dissertation, The Polish Academy of Sciences, Cracow, 1899.
4. Mikolaj Rudnicki, Sur l'etablissement des Preslavs dans le bassins de Vistule et de l'Odra aux temps prehistorique, International Congress of Linguists, Rome, 1933.
5. J. Kisielewski, Ziemia gromadzi prochy, London, 1941.
6. Congress of Historians, Oslo, 1928; An extensive controversy ensued during the Congress of Historians, Oslo, August 1928, about so-called Lusatian* culture which developed in 14 c. B.C. The Slav historians, according to W. Sobieski (Der Kampf um den Ostsse von aeltesten Zeiten bis zur Gegenwart, Leipzig, 1933 p.5) have demonstrated on the basis of continuity of religious ceremonies, architecture, ornamentation & linguistic affinities that the Lusatian culture belonged to the direct ancestors of the modern Slavs ...
7. According to W. Antoniewicz's Pre-History of the Polish Lands (Warsaw, 1938), the Lusatian culture developed in Moravia, Silesia, Lusatia & Brandenburg, & from there expanded west and north, entering in the direct contact with the pre-Celtic population. German archaeologists, Gutenbruner, Karsten, Krahe, Much, Nadolny would prefer to have Germanic population located on this territory. But already the Czech historian, J.L.Pic in his work Zarove hroby v Cechach a prichod Cechu. Cechy na usvite dejin (No.III, Prague, 1906), repudiated that theory.
8. Alteuropa in seiner Kultur und Stilentwicklung, Berlin 1919: »German historians do not possess on this important problem uniform opinion; for instance, Schuchard (Stara Evropa v svoji kulturi in razvoju stila), attributes the Lusatian culture to the Germans ...
9. Kossina in his Die deutsche Vorgeschichte, eine vorragend nationale Wissenschaft, (Zgodovinopisje - izrazito nacionalna veda) prefers to connect it rather with the northern Illyrian population.
10. Leon Kozlowski in his dissertation, The Lusatian Culture and the Origins of Slavs (Lwow, 1926), emphasized that the extent of the Lusatian Culture identical with the location of the early Slavs & that there is no slightest hint as to the migration of that culture from this territory.
11. The results of the anthropological studies of Olechnowicz & Jan Czekanowski (cf. his Introduction into the History of Slavs, Lwow, 1927) show that the same races as in prehistoric times still existing in today's Europe without any substantial changes.
12. Adalbert Kocka, Slavia Occidentalis, vol. 15, pp.118-131.
13. Robert Gordon Latham, Descriptive Ethnology, vol.2, London, 1870, p.16: ..."the northern Slavonians, of the very earliest historical period, extended as far westward as the Keltic frontier, in other words, the Tyrol, the Vorarlberg, Bavaria, Wurtemberg, & even parts of Switzerland & Savoy, where what Bohemia & Carinthia are now, i.e. Slavonic occupancies."
14. Tacitus: De Germania, London 1851.
15. Autochthonist School: The attitude of that school might be roughly described by the statement that the oldest sources represent Slavs* as an agricultural & indigenous population, therefore the whole theory of their transplantation gratuitous; they point out that even the Byzantine writers mentioning the passage of the Teuton nomads through the Slav territories, add that the Slavonic population only withdrew to the forests and was not dislodged by the Germanic migration. Also the fact that some Slavonic tribes admitted into the Byzantine Empire does not prove that there were no Slavs, called also as Venetae or Venetii, before them. As the father of the Autochthon School might be considered Lawrence Surowiecki who, 1820, published in Polish, his Inquiry into the Origins of Slavonic Nations, followed by the prominent Czech historian, Paul Joseph Safarik in his book, Ueber die Abkunft der Slaven nacht; Lorenz Surowiecki (Often, 1828). Violently attacked by German historians, slightly modified his view in the book Slavonic Antiquities Prague, 1837, but as a whole maintained his main thesis that the Slavs the autochthons of the territories on the Danube&Central Europe. The same pattern followed by Joachim Lelewel in Nations in Slavonic Countries before Poland, Poznan, 1853.
16. Cambridge U. »Medieval History, New York, 1926, vol.2, p. 430.
17. WENDS: The original Slavonic population of central & eastern Germany south of Humburg on the Ilmenau, Saal, Elbe, Havel&Odra rivers. After "Enetai" of Herodotus (died 444 B.C.) & "Wenetoi" of Polybius (died ca. 128 B.C.) the first to report the name of "Venedi" in connection with the population living somewhere west of Vistula, near the Baltic Sea, was Pliny the Elder who lost his life in the terrible eruption of the volcano Vesuvius in 79 A.D. (Hist.Nat. IV, 97). Tacitus who wrote in the years 93-117 A.D. (De Germania, 46); The great scholar of Alexandria, Ptolemy, ca. 161 A.D (Geogr.. III 5,7,8); name: "Winidi" (Annales Lauresch. from 680-817 A.D.), "Winedi" (Ep.Bonif.ad Aeth. between 744&747 A.D.), "Winedae" (Alfred Orosius, who died in 901 A.D.); Vita S. Columbani, who died in 615 A.D.; Pseudo-Caesarius (Dialog.II, 110, early 6 c.); Jordanes (De Getarum sive Gothorum Origine 34. 35, ca. 552 A.D.); Procopius represents the Slavs as aborigines of the vast territory between the Danube & Denmark (De Bello Gothico, III, 14, ca. 512 A.D.) Other forms of the same name: "Winidi" (Annales Lauresch. from 680-817 A.D.), "Winedi" (Ep.Bonif.ad Aeth. between 744&747 A.D.), "Winedae" (Alfred Orosius, who died in 901 A.D.) or combinations like "Beuvinides" or Wends mixed with Boii, "Moinvinidi", "Ratanzvinidi", "Nabavinidi", "Vindelici" identifying the Wends living respectively on the Main, Rednitz, Naab, Licca or Lech rivers.
18. The extent of the territory inhabited from immemorable times by the Wends indicated by the ancient local names like WENDYSSEL in Denmark, WENDILE MARE as Adam of Bremen calls Baltic Sea, today's WENDLAND or the land of the Slavs in Hannover, WINDGAU, the salt mine, the VINDA RIVER in Thuringia, WENDENSTRASSE or Platea Slavorum (Slavonic Street) in Brunswick, INDA or, probably WINDA in the eastern Franconia, WINDISCHBERG also known as Mount Slavorum (Slav Mountain) in Styria, WINIDOWA SEA, today Wurmsea in Bavaria, WINDISCH MATREY or Slovenska Matra in South Tyrol, WINDISCH or WINDONISSA mentioned by Tacitus in Switzerland, near Bern... * Slavonic Encyclopaedia, edited by Joseph S.Roucek Ph.D. University of Bridgeport, New York, c.1949, 1341-1364.
19. Pseudo-Caesarius, Dialog.II, 110, in early 6. AD
20. Jordanes, De Getarum sive Gothorum Origine, 34. 35, ca. 552 A.D.)
21. Procopius represents the Slavs as aborigines of the vast territory between the Danube & Denmark (De Bello Gothico, III, 14, ca. 512 A.D.)
22. Alfred Oroius: "North of the Eald-Seaxum (old Saxons) are the Apbrede (Obotrites), who are called men of Aefeldan (Havel); east of them is Vineda (Wineta or Jumne) land, that is called Syssle, south-east, at some distance, Maroaro (Moravia), and the other side of Donua (Danube), is Carendre (Carinthia). South, as far as the mountains, lie the boundaries od Baegdhvara (Bavaria) & Svaefa (Suabia), east of them Carendan land (Carinthia). Beyond this, to the west, is Pulgara land (Bulgaria), east of that Creca (Greece), & east of Maroaro land (Moravia) is the land of Visla (Vistula), & east of that Datia (Dacia), where the Gottan (Goths) were. To the northeast of Moroara (Moravia) are Dalamensan (Doleminzi), to the east of Dalamensan are the Surpe (Serbs), west of them Syssele. North of Horinthi (Croatians) is the Maegdhaland (Land of Women), & and north of Maeghhaland is Sermende (Sirmium), even to the Riffin (Riphean) mountains (Quot. R.G. Latham: Tacitus De Germania, London, 1851).
23. Adam of Bremen Gesta Hamaburgensis ecclesia pontificum; (The Deeds of the Bishop of the Church of Hamburg) (II, 21). says about the Slavonic land: "Sclavonia... seems to be ten times larger than our Saxony, especially if you take Bohemia and the Poles who live on the Odra river ...
24. J. W. Thompson, Feudal Germany, Chicago, 1928.
25. Ibrahim ibn Jakub, a Jew of North Africa who probably was a member of Mohammedan embassy sent to Otto I, 973. (other authors accept the date of 965 for this source.) Ibrahim ibn Jakub - not without some justification called the Emil Ludwig of 10 c. - was 1^st of the highly cultivated Arabic & Jewish writers who travelled in Europe in 10 c.
26. The moral standards of the Slavs in comparison with the Christian Teuton very well illustrated in the answer given by them to the German missionaries headed by the Bishop Otto of Bamberg: "We have nothing in common with you. The laws which we inherited from our forefathers we will not give up; we are content with the religion which we have. Among the Christian there are thieves and robbers, whose feet are cut off and eyes gouged out, the Christian practices all kinds of crime & punishments upon the Christian. Far from us be such a religion...." (Herbordus: Vita Ottonis ambergensis, II, 10, 25, 40.)
27. Pastoral letter of Adelgast, archbishop of Magdeburg, signed also by other bishops & princes of the Holy Roman Empire of the German Nation: "...The pagans (the Slavs) are the worst people in the world, but they inhabit the best lands, which produce more meet, honey, flour & poultry than others. Therefore, a noble Saxons, Franks, Lotharingians, conquerors of the world! There you may save your souls & at the same time conquer the best lands for settling on..." (Concilia Germanie, ed. J.Fr. Schannant, J. Hartheim, S. J. Coloniae, 1760, Vol. III, p. 258.)
28. J.W. Thompson, German Church in the Middle Ages: Bishop Arnold of Salzburg for inhuman treatment of the Slavs of Styria & Carinthia, upon whom cruelly imposed the tithes.... (Monum. Alcuin., VI, 301, Ep. 64.) (Epp. Bonifacii, ed. Jaffe, III, 226, No 80)
29. Ibrahim ibn Jakub - His final judgement about the Slavs or Wends & summarized in the 6^th chapter of his Description of the Slavonic Lands: "In general, the Slavs are brave and courageous people and if only they were not divided in so many tribes and branches, no nation on earth would be able to equal them in strength. They own the territory, which has innumerable cities & plenty of food. They are hard-working farmers & artisans, & under this respect they surpass all the modern nations. Their products are exported by land & by water to the Rus & to Constantinople. The most powerful tribes of the north speak Slav language, because they have been mixed with them as for instance the tribes of al-Trshkin & Anklij & Badshanakia & Rus & Khazars."
30. Slavonic Encyclopaedia, edited by Joseph S. Roucek , University of Bridgeport, New York, 1949; Four Stages of Greek religion, p. 180, HISTORY; MUSIC; LITERATURE; LUSATIA.) W.Z.

Povzetek

Mnogi stari učenjaki so poudarjali, da je področje Germanije, poznano kot »Celtica«, naseljeno z Germani, Slovani, Kelti, Prusi, Litvanci ter drugimi ljudstvi, ki so izumrla, in da je Germanija le geografski pojem, ki obsega območje vzhodno od Rena, zunaj Rimskega cesarstva. Tacit navaja, da so še v njegovem času na tem območju, "vojskujoče se bande barbarskih nomadov, ki jim delo ni bilo mar, živele od truda prvobitnega slovanskega prebivalstva, ki se je bavilo s kmetijstvom…". Lužiška (oz.Vendska) kultura je na podlagi verskih obredov, arhitekture, okrasja in jezikovne podobnosti, očitno temelj današnjim Slovanom.

Najstarejši viri prikazujejo Slovane kot prvotno kmetijsko prebivalstvo med Donavo in srednjo Evropo, zato je celotna naselitvena teorija neutemeljena. »Pred 1000 leti so Slovani še vedno živeli na Bavarskem, v Švici, v Porenju, sosedovali s Kelti, toda Rimljani in Tevtoni so zasedli njihovo območje. V predkrščanskih časih in pred prihodom Germanov je meja med Slovani in Kelti potekala od Alp ob Juri in Vogesih. Slovansko ozemlje je doseglo Baltik na severu in Jadran na jugu. Porečje Donave je bilo središče slovanskega sveta. Germani, to je Tevtoni, so se začeli priseljevati v 7. stol. pr. Kr."

»Domorodni slovanski prebivalci osrednje Evrope so bili na severu obkroženi s pirati in na jugu s konjeniškimi nomadi, ki so jih lovili in podili kot zveri iz gozda. Namesto, da bi živeli v svojih naseljih, so bili prisiljeni živeti v močvirju in gozdu, kar priča o najhujšem mučeništvu kateregakoli naroda na zemlji. Germanski osvajalci se niso mogli preživeti sami, zato so potrebovali neoborožene domorodce za tlačane, ki so bili vešči poljedelstva in so jim lahko obvladali«. Venetii "so se imenovali Slovani". Najstarejši zanesljiv zapis pod tem imenom najdemo pri Jordanesu ca. 552 A.D., ki jih naziva kot "mogočen narod Venethae, ki zaseda ogromno ozemlje" severno od Alp.

"Tragično je, da je zgodovina slovanske strani zgubljena. Po naravi je bilo srednjeveško krščanstvo fanatično in netolerantno; Cerkev je v svoji napačni vnemi uničila vsako sled podvržene vere. To žalostno zgodovino poznamo torej le od nemških sovražnikov baltskih Slovanov." Da so bili prebivalci osrednje Evrope ljudstvo, ki se danes imenuje v različnih jezikih z imeni od Veneti-Wends-Windišarji-Slovenci-Vandeki-Sclavoni-Enetoi...eno najstarejših in avtohtonih prebivalstev Evrope, je dokazano dejstvo.