SLEDOVI SLOVANSTVA V PREDINDOEVROPSKI DOBI

Ivan Tomažič

Bennogasse 21, A-1080 Wien, Austria

Abstract

Slavic traces in Pre-Indo-European period

The Basque language is undoubtedly connected to the original European language. There is also no doubt about a certain relationship between the Basque and Slavic languages. The question remains how and when these relations developed. They certainly could not have developed in the historical period, which means only prehistoric times (before the appearance of Indo-Europeanism) can be considered. At that time Europe still had a common language, which later transformed itself mainly into a Slavic (Slovenetic) language of the Indo-European form, and the Basque. Of the Pre-Indo-European derivation are certain hydronyms and oronyms, and especially the linguistic elements common to both languages. Their number is sufficient to declare these languages as remnants of the original European language, especially the Slovenetic with its far-ranging distribution, and its appreciable connections with the Sanskrit in India. The Slovenetic, i.e., the original Old Slavic language of the Indo-European form, probably spread across a substantial part of Europe together with the spread of the Urnfield Culture. From it developed other Slavic languages, among which Slovenian retains the most archaic character and a remarkable continuity. All these elements indicate a very ancient origin of Slavic, and especially Slovenian language.  Also, in the old naming of geographical features after their own characteristics there are most often found Slovenian words: Voda—water (Bodensee, Budapest, Baden), Reka—river, Gora—mountain, and so on.

Z zadoščenjem ugotavljamo, da je vedno več izobraženih Slovencev, ki se strinjajo z našo razlago etnogeneze Slovencev in vedno več pomembnih mednarodnih strokovnjakov, ki zavračajo teorijo o poznem prihodu Slovanov in torej tudi Slovencev. Da se slovenski zgodovinarji še vedno držijo zmotne zakarpatske teorije, je zato, ker so bili in so ostali vezani na določene smernice v zgodovinopisju.

Zgovoren je letošnji poletni poskus, da bi vzpostavili dialog z našimi zgodovinarji in jezikoslovci v dnevniku Primorske novice.¹ Na prijazno vabilo, naj bi odgovorili na postavljena vprašanja v dvanajstih nadaljevanjih, se je oglasil le dr. Peter Štih,² vendar ne s kakim odgovorom na postavljena vprašanja, temveč z običajnim omalovaževanjem in celo z grajo lista, ki se upa načenjati znanstvena vprašanja. Nič pa ni rekel, ko je pred nekaj leti dr. Rajko Bratož obravnaval isto temo v istem listu.

Tudi molčanje pove marsikaj. Vse pa potrjuje, da ni več mogoče spregledati naših argumentov o avtohtonosti Slovencev, ki kažejo na avtohtonost Slovanov na današnjem ozemlju.

Od kdaj obstaja ta avtohtonost? Preprosto iz davnih časov. Pri tem je dovoljeno računati in sanjati. Nekateri vidijo začetke te avtohtonosti pred štiri tisoč leti. Drugi jo postavljajo v srednjo kameno dobo ali še prej. Vsekakor gre za zelo dolgo obdobje in to kategorično izključuje nastanek slovanskega jezika komaj kako stoletje pr. Kr. in še poznejše preseljevanje Slovanov.

V našem zadnjem zborniku³ in v članku⁴  v Primorskih novicah omenja Lucijan Vuga besede dveh zelo pomembnih strokovnjakov, iz katerih lahko sklepamo na davno avtohtonost Slovanov. Prvi je Mario Alinei,⁵ ki pravi med drugim, da hoče popraviti "eno najbolj absurdnih posledic tradicionalne kronologije: prihod, in to celo v zgodovinskem obdobju, Slovanov na neizmerno ozemlje, kakršnega danes naseljujejo". O Slovencih pa govorijo besede, da so ti "od vselej mejili z Italidi na območju Vzhodnih Alp in v Padski nižini.

Drugi strokovnjak je Colin Renfrew,⁶ ki pravi, da "ne obstajajo nikakršni argumenti, ki bi govorili v prid selitve jezikov." Torej moramo priznati, da slovanski jeziki obstajajo v Evropi iz davne preteklosti. To pomeni z drugimi besedami, da so Slovani v Evropi avtohtono ljudstvo iz predzgodovinskega časa.

Avtohtonost lahko razlagamo na različne načine. Največkrat je mišljena genetska kontinuiteta. Vendar je ta pojem zelo širok, v kolikor se ljudstva večkrat prepletajo v več ali manj širokem območju. To se je dogajalo posebno v kameni dobi pred začetkom poljedelstva, ko ljudje niso imeli stalnega bivališča, temveč so se premikali od enega kraja do drugega in iskali možnosti za preživetje. Zato moramo pri genetskem pojmovanju avtohotonosti upoštevati širša območja, npr. več ali manj vso Evropo. Genetske raziskave to tudi potrjujejo in dokazujejo, kako globoko so Slovani zakoreninjeni v Evropi.

Drugi, morda najvažnejši element etnogeneze, ki daje pečat avtohtonosti, je jezik. Narod navadno nastaja in izginja z jezikom. Tako v Karantaniji Slovenci niso izginili genetsko, temveč so izginili zato, ker je izginil njihov jezik. "Ako jezik utihne, izumrje narod" je v letu 1848 napisal Matija Majar Ziljski, stolni kaplan v Celovcu, v svoji zahtevi po zedinjeni Sloveniji. Na njegovem grobu v Pragi pa piše med drugim: "Kar je človeku duša - to je narodu prirodni jezik." Ali pa prebivalci španske pokrajine Navarra, ki se imajo za Špance, čeprav so potomci Baskov, so pa zgubili baskovski jezik. Tako velik pomen ima jezik v obstoju neke narodnosti.

Zato pri iskanju etnogeneze in avtohtonosti Slovanov je jezik bistvenega pomena, čeprav ga je v predzgodovinski dobi težje ugotoviti kot gene, ki se podedujejo. Vendar obstajajo možnosti tudi za ugotovitev jezika. Poskusov je bilo v tem smislu že dosti. Kar se tiče slovanskega jezika, ki bi ga lahko najprimerneje imenovali slovenetskega, se mi zdijo najpomembnejši sledovi, ki jih najdemo s primerjavo z baskovskim jezikom. O teh podobnostih pišem v angleški izdaji knjige Veneti naši davni predniki⁷ in v knjigi Slovenci Kdo smo.⁸

Izhodišče za te raziskave je ugotovitev, da obstaja baskovski jezik iz predindoevropske dobe in da gre za evropski jezik,  v nasprotju z mnenji tistih, ki pravijo, da so Baski prišli s Kavkaza ali kdo ve od kod. Dokaze za to, da je baskovski jezik evropski jezik najdemo v reviji Spektrum der Wissenschaft,^9,10 o kateri bom še govoril. Podobnost med baskovskim in kakim slovanskim jezikom (konkretno s slovenskim, ki je najbolj arhaičen) vidimo v številnih enakih ali podobnih besedah. V knjigah^7,8 jih naštevam sto. Jih je pa še precej več. Obstojajo celo morfološke in fonetične podobnosti (glej tudi Topolovšek,¹¹ Castro Guisasola,¹² Jandaček in Arko¹³). Ker slovenščina in baskovščina nista bili v zgodovinski dobi nikdar v stiku, lahko sklepamo, da podobnosti obstajajo iz predzgodovinske dobe, ko je takratni skupni evropski jezik vseboval elemente, ki so ostali v obeh jezikih. S tem bi bilo dokazano, da sedanji slovanski jeziki temeljijo na prvotnem evropskem jeziku, ki je v nastajanju indoevropske dobe prevzel nove oblike, medtem ko se je baskovski jezik samostojno razvijal, zaprt v svojem gorskem območju.. Vsak živ jezik pa se v dobi več tisoč let nujno spremeni.

Zato ne moremo reči, da je bil sedanji baskovski jezik evropski jezik, kakor trdijo avtorji razprave v omenjeni reviji Spektrum der Wissenschaft.^9,10 Le kar je skupnega v baskovskem in slovanskem jeziku, lahko imamo za elemente nekdanjega evropskega jezika. To pa je že toliko, da zaradi velike razširjenosti Slovanov v Evropi lahko rečemo, da je bil evropski prajezik bolj protoslovanščina kakor pa baskovščina.

Moja prva predpostavka, da namreč baskovski jezik spada k prvotnemu evropskemu jeziku, je dobila potrditev z razpravo treh znanstvenikov (T. Venneman, P. Forster, E. Hamel) v nemški reviji Spektrum der Wissenschaft,^9,10 kjer pravijo, da je bil baskovski jezik razširjen po vsej Evropi. Se pa bojijo vsake omembe imena Slovani in niti ne mislijo na kako podobnost med baskovskim in slovanskim jezikom. Kako bi drugače lahko še zagovarjali pozen nastanek Slovanov v zakarpatskih močvirjih?

Ti trije znanstveniki pišejo dobesedno, da "je baskovščina prvotni jezik evropske celine." To dokazujejo z imeni rek, hribov in dolin, ki naj bi izvirali iz predindoevropskega jezika, v katerem vidijo posebne sledi k baskovskemu jeziku. Koliko pa takih sledi pelje k slovanskemu jeziku, ne omenjajo.

Pravijo, da morajo biti mnoga imena rek, potokov in jezer zelo stara, v kolikor jih je nekdanje prebivalstvo poimenovalo preprosto po njihovi geografski danosti kot reka, voda, hrib itd. Naj mi zdaj kdo pove, kje je v Evropi še kak jezik, ki je ohranil toliko takih imen, kakor je slovenščina. Naši reki,  ki teče skozi Škocjanske jame, so rekli preprosto Reka. Tudi pri Dunaju se izvir reke Wien še vedno imenuje Reka z dodatnim imenom Winkel, to je Rekawinkel. Veliko vodo Bodenskega jezera so imenovali Voda in to ime je še ostalo, kakor tudi imena Budimpešta, Baden pri Dunaju itd., saj Boden, Baden, Budin ni nič drugega kot beseda "voda". V Liechtensteinu se je gora nad Vaduzom do nedavnega imenovala preprosto Gora, dokler se prebivalci niso spomnili, da tega imena ne razumejo več in so ji dali ime Grauspitze. Takih slovenskih imen je še več.¹⁴

O vsem tem pa omenjeni trije znanstveniki nič ne vedo ali nočejo nič vedeti.

Ena od besed, ki jo posebno analizirajo, je IZ, ki v baskovščini pomeni voda, iz katere izvirajo številna imena voda po vsej Evropi. Ne vedo pa, da imamo v slovenščini celo besedo IZARO, ki je enaka baskovski besedi, poleg še drugih imen, ki izvirajo iz te besede.

Omenjajo celo nekaj malenkostnih podobnosti baskovskega jezika z germanščino. Nič pa ne vedo ali nočejo nič vedeti o stotinah enakih besed v baskovskem in slovenskem jeziku. Pa tudi kar utegne biti v nemškem jeziku podobnega z baskovskim, je lahko nastalo le preko venetskega (torej praslovenskega) jezika, saj pravi nemški zgodovinar Erich Röth,¹⁵ da je germanščina za dve tretjini iz ilirščine, kakor so v njegovem času imenovali venetščino.

Pozdravljam torej ugotovitev in dokazovanje teh treh znanstvenikov, da pripada baskovščina k evropskemu prajeziku, kar znatno podpira moje razlage. Obžalujem pa, da zamolčujejo največje podobnosti baskovskega jeziki s slovenščino in z drugimi slovanskimi jeziki, posebno s češčino in ruščino. Verjetno se bojijo, da potem ne bi mogli več govoriti o poznem nastanku Slovanov v zakarpatskih močvirjih. Zato v celi razpravi ne najdete niti enkrat imena Slovani ali kaj podobnega.

Napisal sem kritičen komentar te razprave, ki je prišel tudi v roke njenega glavnega avtorja prof. Vennemanna. Odgovoril je, da kar je v slovenščini podobnega z baskovskim jezikom, ne more biti izvirno slovensko, temveč da gre le za izposojenke. Prosim, povejte mi, od kod in od kdaj naj bi prišle v slovenščino stotine izposojenih besed iz baskovščine. Očividno za prof. Vennemanna tisto, kar ne sme biti, tudi ne more biti.

Lahko bi govorili še o podobnosti slovenščine s sanskrtom, ki tudi potrjuje starodavnost slovanskega jezika, ki je nastal s preoblikovanjem prvotnega evropskega jezika, ki ga lahko imenujemo protoslovanščina, v indoevropske jezike, med katerimi ima glavno vlogo prav slovenetščina, kakor dokazuje njena razširjenost in tudi njeni sledovi v drugih indoevropskih jezikih.

S tem je razumljivo hitro širjenje kulture žarnih grobišč, saj so ljudje po vsej Evropi še kolikor toliko razumeli jezik njenih nosilcev, ki jih imenujemo Veneti. S tem je tudi razumljiva enotnost slovanskega jezika, ki se je po mnenju Franca Bezlaja¹⁶ do 8. stoletja komaj razlikoval, saj se je povsod izoblikoval iz stare slovanščine skupaj s sprejemom kulture žarnih grobišč.

Kako je prišlo do indoevropskega pojava z nastankom indoevropskih jezikov, je drugo vprašanje, ki nima še jasnega odgovora. Verjetno gre za vpliv raznih dejavnikov, kakor bi utegnilo biti širjenje poljedelstva z anatolskim vplivom, vdori kurganskih ljudstev in kdo ve kaj še.Enako so nastali romanski jeziki iz latinščine v času razpadanja rimskega cesarstva in po njem. Latinščina je izginila kot živ jezik. Tako je izginila protoslovanščina iz predindoevropske dobe, ne pa neka poznejša praslovanščina. Saj te ni bilo. Bil je le skupen slovenetski jezik, ki se je do srednjega veka počasi razvil v razna narečja in v nove slovanske jezike, med katerimi je ohranila slovenščina najstarejše oblike in jo zato lahko imamo za najbolj pristno nadaljevanje venetskega jezika.

Iz vsega tega sledijo sledeči jasni zaključki:

1. Baskovski jezik je nedvomno v zvezi s prvotnim evropskim jezikom, ne glede na njegove spremembe v teku tisočletij. To so zdaj dokazali trije strokovnjaki v reviji Spektrum der Wissenschaft.^9,10 Za njihovo dokazovanje sem jim resnično hvaležen, kljub moji kritiki zaradi njihovega zamolčanja slovanskega jezika.

2. O povezavi baskovskega in slovanskega jezika ni dvoma. Sorodnost med obema je dokazoval že Topolovšek¹¹ ob koncu 19. stoletja in pozneje Castro Guisasola.¹² V dveh naših knjigah^7,8 navajam številne enakosti med baskovskim in slovenskim jezikom. V Ameriki živeči Petr Jandaček, Čeh po rodu, našteva v raznih spisih številne podobnosti med baskovskim in češkim jezikom.¹³ Slovanščina je torej nedvomno v marsičem podobna baskovskemu jeziku. Pričakujemo, da bo tudi kakšen baskovski jezikoslovec primerjal baskovski jezik s slovanskimi jeziki. Nekaj poskusov v tej smeri je že bilo.

3. Vprašanje je, kdaj in kako je prišlo do te povezave. V zgodovinskem obdobju gotovo ne, ker ni nič znano o kakršnemkoli stiku med njima. Torej pride v poštev le predzgodovinsko obdobje, konkretno pred indoevropskim začetkom, ko je Evropa imela še skupen jezik, ki se je potem prelil v največjem obsegu v slovenetščino indoevropske oblike in v baskovščino, ki se je sama razvijala v teku tisočletij.

4. Gotovo so iz predindoevropskega skupnega jezika poleg nekaterih hidronimov in oronimov še posebno tisti jezikovni elementi, ki so ostali v obeh jezikih. Teh pa je toliko, da lahko imamo oba jezika za delna ostanka prvotnega evropskega jezika, še najbolj slovanščino zaradi njenega velikega obsega, ki se podaljša s sanskrtom celo v Indijo.

5. Nov slovanski jezik indoevropske oblike, ki ga pravilno lahko imenujemo slovenetski, se je verjetno razširil v velikem delu Evrope s širjenjem kulture Žarnih grobišč. Iz tega praslovanskega jezika so se razvili novi slovanski jeziki, med katerimi je slovenščina ohranila najbolj izrazito kontinuiteto, kar dokazuje njen arhaični značaj.

6. Vsi ti sledovi dokazujejo starodavnost slovanskega in še posebno slovenskega jezika. Tudi poimenovanja po dani geografski stvarnosti so večinoma slovenske besede: Voda (Bodensee, Budapest, Baden), Reka, Gora itd.

VIRI

1. I. Tomažič, Primorske novice, 2002, 20. (sobota), 23., 26, 27. (sobota) in 30. julij; 2., 3. (sobota), 6., 9., 10. (sobota), 16. in 17. (sobota) avgust.

2. P. Štih, Primorske novice, 2002, 2. avgust.

3. L. Vuga, Sodobna teorija kontinuitete – baltiški, jadranski in paflagonski Veneti. Prva mednarodna konferenca Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva, Zbornik,  Jutro, Ljubljana 2002, 24-34.

4. L. Vuga, Primorske novice, 2002, 7. september (sobota).

5. M. Alinei,  Origini delle lingue d'Europa, Il Mulino Ed., Bologna, Vol.1, 1996; Vol. 2, 2000.

6. C. Renfrew, Archeology and Language, I. Cape Ltd., London 1987; Archeologia e linguaggio, Laterza, Roma 1999.

7. Bor M., Šavli J., Tomažič I.: Veneti naši davni predniki, Editiones Veneti, Vienna: German Ed. 1988; Slovenian Ed. 1989; Italian Ed. 1991; English Ed. 1996; Russian Ed.: Vol. 1, 2002, Vol. 2, in preparation.

8. Tomažič I.: Slovenci Kdo smo? Od kdaj in odkod izviramo? Editiones Veneti, Ljubljana 1999.

9. Hamel E., Vennemann T. Vaskonisch war die Ursprache des Kontinents. Spektrum der Wissenschaft, Mai 2002, 32-40.

10. Hamel E., Foster P. Drei Viertel unserer Gene stammen von den Urbasken. Spektrum der Wissenschaft, Mai 2002, 41-44.

11. J. Topolovšek, Sorodnost baskovskega jezika s slovenščino 1894.

12. F. Castro Guisasola, El enigma del vascuence ante las lenguas indeuropeas, Consejo superior de investigaciones cientificas, Madrid, 1944.

13. P. Jandaček, L. Arko, Linguistic Connections between Basques and Slavs (Veneti) in Antiquity. Prva mednarodna konferenca Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva, Zbornik,  Jutro, Ljubljana 2002, 151-166.

14. V Avstriji in v Nemčiji, pa tudi v Švici in Sloveniji je npr. še cela vrsta imen, ki pomenijo preprosto voda: Badus, Bödele, Seeboden, Budine itd. Beseda breg je prav tako v številnih imenih, kakor npr. Breže, Brezje, Wreg, Brech, Brigg, Brugg, Bregenz, Breguzzo.

15. E. Röth, Sind wir Germanen? Verlag Erich Röth, Kassel 1967, str. 264.

16. F. Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana 1967, str. 88: »V 8. st. je bila slovanščina neverjetno izravnan in poenoten jezik, nekaj podobnega kot kasnejša ameriška angleščina.«

Nekaj primerov podobnosti med slovenskim in baskovskim jezikom

Najprej vzbuja pozornost končnica glagola v nedoločniku, ki je v baskovskem jeziku  -tu, v slovenskem pa -ti. Npr.:

goritu = goreti                          metatu = metati

masitu = mazati                        magitu = migati

hiratu = hirati                           garraitu = garati

erditu = roditi                           oratu = orati

zoritu = zoriti                           aritu = uriti

itd.

Zanimiva je tudi podobnost v drugih besedah, npr.:

ludi = svet (ljudi)                      zitu = žito

gora = višina (gora)                  baba = bob

gora = gori                              zi = želod (žir)

goren = gornji                          negu = sneg

leka = leča                               berge = berglja

palanka = planka                     zaliska = žlička

erreka = reka                          kipula = čebula

itd.

Povzetek

Baskovski jezik je nedvomno v zvezi s prvotnim evropskim jezikom. Tudi o določeni povezavi baskovskega in slovanskih jezikov ni dvoma. Vprašanje je, kdaj in kako je prišlo do te povezave. V zgodovinskem obdobju gotovo ne. Torej pride v poštev le predzgodovinsko obdobje, konkretno pred indoevropskim začetkom, ko je Evropa imela še skupen jezik, ki se je potem prelil v največjem obsegu v slovenetščino indoevropske oblike in v baskovščino. Iz predindoevropskega skupnega jezika so poleg nekaterih hidronimov in oronimov še posebno tisti jezikovni elementi, ki so ostali v obeh jezikih. Teh pa je toliko, da lahko imamo oba jezika za delna ostanka prvotnega evropskega jezika, še najbolj slovenetščino zaradi njenega velikega obsega, ki se podaljša s sanskrtom celo v Indijo. Ta praslovanski jezik indoevropske oblike se je verjetno razširil v velikem delu Evrope s širjenjem kulture Žarnih grobišč. Iz tega praslovanskega jezika so se razvili novi slovanski jeziki, med katerimi je slovenščina ohranila najbolj izrazito kontinuiteto, kar dokazuje njen arhaični značaj. Vsi ti sledovi dokazujejo starodavnost slovanskih in še posebno slovenskega jezika. Tudi poimenovanja po dani geografski stvarnosti so večinoma slovenske besede: Voda (Bodensee, Budapest, Baden), Reka, Gora itd.