Korenine / Origin / Herkunft

VEROVANJA STARIH LOBJANCEV

Leopold Sever

Opomba: fonti posebne pisave morda ne bodo prikazani pravilno, zato lahko fonte brezplačno naložite na spletni strani http://www.veneti.info - v iskalnik vpišite VENETICA.

Abstract

Religion of the Ancient Lobjanci

Lobjanci or Lobiki (Engl. transcr. Lobyanci, Lobiki) is a very old name for the inhabitants of the Zahodna Dolenjska (Western Lower Carniola). The name was derived from the rounded hills, nowadays known as Dolenjsko gričevje (Lower Carniola hills). After the Roman occupation in the 1^st century B.C., the new rulers gave them a Romanized name - Latobici.

Before the Roman occupation, the Lobjanci were organized into communities called 'španovine' (shpanovine) or 'župajevine' (zhupayevine) headed by leaders called 'špan' (shpan) or 'župaj' (zhupay). In addition to their political and economic activities (agriculture, stockbreeding, particularly horse breeding, hunting, trading, iron mining and foundry working), they also developed two other efficiently organized systems: the defence (of the community) and their spiritual life. The centre of their defence system was fortified settlements, usually on hills (ancient forts) with a špan (shpan) village, which offered solid protection to the inhabitants of špajevina (shpayevina) and all their movable property in the case of an outside attack or plundering raid. The centre of their spiritual life was worshiping of nature, which in this way got a divine character. In the Lobjanci region, the predominant cult was the worship of water in all three of its aggregate states and in all its vital fluids. At that time it was called 'muža' (muzha), nowadays called also 'moča' (mocha). Since the 'muža' can be found in three aggregate states, it got a divine name 'Trimožje' (Trimozhye), (originally 'Tromužjad' (Tromuzhyad)). Our ancient ancestors erected many sanctuaries devoted to this aquatic deity, which were also a destination of pilgrimage for the worshipers. A very well-known such sanctuary was in the contemporary village of Škocjan near Turjak. In Zahodna Dolenjska numerous names (hydronyms) for the worshiped waters are still preserved. These are famous streams Trmožniki (Trmozhniks) and Zdravščki (Zdravshcheks). Until recently, just before the Second World War, the Trmožnik near the village of Draga was still frequently visited by the neighbouring population just for drinking the healing water and for taking healing baths.

The souls of the deceased Lobjanci departed after death to the »other, next world«, which meant to either the dark or to the bright side of the Moon (e.g., in popular saying to be »beyond the Moon«). The worshipped stellar body acquired the divine name, Reitija (Reitiya), apparently due to the functional similarity to the common tool of farmers, the »rejta« (a riddle). According to the beliefs of the ancestors, the transfer of souls to the other world or vice versa was accomplished by the holy birds (big or small 'tice' or 'ptice'). The Moon or the holy Reitija reflected and spread the light during the night and hence was designated as šajnata (shaynata, i.e., shining). With time the attribute »šajnat« was acquired by all who served this holy stellar body and which was where they could continue the post-mortem life. So along with the Šajnata Reitija, we know also of the existence of »Šajnato Trimožje« and of »Šajnata Tica« (known in Slovenian ancient mythology also as Žar Tica (Zhar Tica)). All the deities important for life on this or the next world and designated as »šajnata« were worshiped by our ancient ancestors who donated and offered to them a ransom, called »toler«.

The religious life of the old Slavic Lobjanci, ancestors of the present inhabitants of Zahodna Dolenjska left numerous and rather richly preserved traces. We can easily recognize them by carefully studying our living habits, our toponyms and onomastics of our vocabulary, and by observing and verifying nature, and by experiments. All the religious names for the worshipped nature have an onomatopoetic origin and possess a profound Slovenian sonority. During the very long period of formation of our ethnicity, Zahodna Dolenjska was rather isolated, without too many foreign influences and with rather small immigration. This can be a clue as to why the dialects in Zahodna Dolenjska are so rich on the preserved traces and proofs of our pre-historic period. The linguistic proofs of our relic and autochthonous existence in Central Europe become even more persuasive if one compares them with the existing archaeological facts. Both of these proofs are in excellent agreement with the inscriptions written by the ancient Veneti over two thousand years ago.

KDO SO BILI LOBJANCI?

Zemljepisna imena in druga dokazila jezikovne narave kažejo na zgodnje poimenovanje posameznih dežel in njihovih predelov na Slovenskem. Pri poimenovanju poseljenih območij so naši predniki očitno v prvi vrsti upoštevali značilnosti krajine in njenega prebivalstva.V nasprotju z gorato Gorenjsko in Koroško (prvotno verjetno Goroško), se je nižinski del na vzhodu imenoval Dolenjsko, prebivalci pa Dolenjci. V obsegu današnje Dolenjske proti zahodu izstopa gričevnat svet, ki se v marsičem loči od ravninskega dela. Zanj so značilne oblaste (lobaste) vzpetine nekdaj imenovane lobja, (ponekod tudi lëbja), danes pa jim pravimo Dolenjsko gričevje. Zaradi take površinske oblikovanosti je predel dobil ime Lobjansko (Lëbjansko) prebivalci pa so bili Lobjanci (Lëbjanci) V nekaterih predelih so jim skrajšano rekli tudi Lobci (tako kot Hribci, Poljci, Slokogorci ...) Iz te glasovne osnove so v času rimske okupacije nastali Latobiki. V resnici je to le poromanjeno ime slovenskih Lobjancev (Lobci ® Lobki) prebivalcev lobastih dolenjskih gričev pred rimsko zasedbo. Ime za lobje je izrazito glasolično (glas posnemajoče). Glas »lop« ali  »lob« zaslišimo, kadar z lokastim (lobastim) zamahom udarimo po podlagi. Odtod pride tudi glagol lopniti. Pomensko sorodni glagoli (suniti, udariti, dregniti ...) izhajajo iz glasov, ki so nastali ob drugačnih gibih rok. Glas je pustil številne sledi v našem besednem zakladu: Lobček, Lobnica, Obolno, (G)loboko, Lobe, lobanja, lopata, lopar, lok, (h)lebec, (k)lobasa, (k)lobuk, loputa, lopa, loputati, lopniti, klop, (k)lobčič. Lobje je skrito tudi v obeh domačih imenih za naše glavno mesto Ljubljana (lobja poljana – izvirno Lobjana) in Lajbah (lobji bah - izvirno Lojbah). Trdno sem prepričan, da bi se dalo s primernim trudom poiskati tudi za večino ostalih zgodovinskih imen s slovensko imensko osnovo. Med temi so tudi Tavriski (»takisli«) Njihovo ime je zelo verjetno izšlo iz izraza »vrisek«, ki je pri nas še vedno poznan in pomeni neko pijačo. Izraz je najbolj poznan iz ljudske primerljivke »kisel, ko vrisek«. Možno je, da so bili to pridelovalci kislega vina.

Antični Lobjanci so bili pred rimsko zasedbo organizirani v manjše skupnosti imenovane špajevine (okrajšano špajine), španovine, žëpajevine, župajine in župne. Znane so še druge različice tega imena.

Upoštevajoč številna arhaična domača imena in ljudsko izročilo, zlasti ljudske reke [1, str. 49 - 65], predvidevam, da so španovinske skupnosti vodili špaji, špani, žëpani, verjetno tudi bani. Podobno kot za španovine, so v različnih krajih in časih ljudje tudi zanje uporabljali še številne druge različice. Po postopnem razpadu španovinskega sistema v času rimske zasedbe, so imena prešla na potomce španovinskih aristokratov in se iz roda v rod ohranjala kot hišna imena in priimki Špan, Španc, Županc Žëpanc, Ban, Špaj, Zupan in še drugače. Na podoben način se je iz davnine ohranilo tudi domače ime Drmožnikov (Trmožnikov), Tomožnikov, kasnejših lastnikov nekoč čaščenih voda in druga imena.

Španovine so bile geografsko bolj ali manj zaključene celote z obsegom, ki ga imajo današnje srednje velike občine. Njihove meje približno nakazujejo nekdanje pražupnije, nastale ob večjih poganskih duhovnih središčih nekdanjih španovin. Po mojem preudarku je bilo na nekdanjem Lobjanskem (Lëbjanskem) kakih deset skupnosti španovinskega tipa. Vsaka od njih je imela od več sto do nekaj tisoč prebivalcev.

Poleg gospodarskih dejavnosti (poljedelstvo, živinoreja, železarstvo, trgovina ...) so prednamci v okviru španovin razvili predvsem dva sistema: obrambnega in duhovnega.

Obrambni sistem ni temeljil na varovanju celotnega ozemlja španovine, temveč na obrambi utrjenih pribežališč, kamor so se prebivalci ob večji nevarnosti umaknili z vsem premičnim imetjem. Prazgodovinska utrjena pribežališča nosijo povsem slovensko ime gradišče. Ker so bile tam tudi opazovalnice, so takim krajem rekli virja in kukave. Prvo ime pride od glagola viriti (skovir - sova), drugo pa od kukati (oprezati). Stiško gradišče še danes nosi izvirno slovensko ime Vir. Pribežniki iz domače španovine so se nastanili v začasnem naselju znotraj utrjene kukave. Ker je bilo to naselje last cele španovine in ga je verjetno upravljal špan, se je imenovalo španska vas za razlikovanje od drugih selišč zunaj gradišča. Doslej sem nekoliko natančneje preučil dve španovini: stiško in škocjansko. Oba prazgodovinska kompleksa imata zelo podobne sestavine in sta bila urejena po enakih načelih. Čeprav so bile španovine v marsičem suverene politične enote, ta okoliščina vendarle dopušča neko nadšpanovinsko institucijo. Če je ta v resnici obstajala, je najverjetneje temeljila na verski osnovi.

Natančnejše utemeljevanje trditev, zapisanih v uvodnem delu o lobjanskih Dolenjcih bi daleč presegle okvire, ki jih določa naslov. O njih bi se bilo treba pomeniti ob kaki drugi priložnosti. Tudi za širšo etimološko razlago uporabljenih izrazov tu kajpak ni prostora. Nekaj tega je zapisanega v moji knjigi Iskal sem prednamce [1].

DUHOVNO ŽIVLJENJE PRAZGODOVINSKIH LOBJANCEV

1. Vodno božanstvo - ŠAJNATO TRIMOŽJE

Duhovno življenje prazgodovinskih in kasnejših Lobjancev je bilo tesno povezano z naravo. Mnoge njene sestavine so po božje častili. Na Lobjanskem so imeli še posebej v časteh vodo in vse življenjske sokove, ki so vsebovali to naravno dobrino. Vsemu temu so rekli muža. Dandanes starejši ljudje temu pravijo moča. Izraz slišimo v pregovoru: »suša vzame kos kruha, moča pa dva«. Vendar je v našem besedišču muža še vedno zastopana v obliki »mužen les« in v obliki »muzge«, ki spomladi izteka iz odrezanih poganjkov, še posebej pri vinski trti.  Iz lijoče muže so v nalivih nastale luže. Tudi za razplod godni samci, na primer mladi biki, so bili do nedavnega za preproste ljudi »muzgavi«. Nekdanja razširjenost tega izraza je potrjena s številnimi sledovi v našem besedišču: mozeg, mozgova kost, mož (narečno muož), mošt (narečno mašt), mezgač (narečno mzgač), mokrota (narečno makruta), močnik (narečno muočnik) morje (narečno murje), Mursovka (sedaj že usahel potok blizu Lapor in Turjaka), mulj (odtod ime Muljava) ... [1, str. 94- 135].

Dobri opazovalci, kakršni so bili naši prednamci, so ugotovili, da se muža pojavlja v treh agregatnih stanjih: trdnem, tekočem in plinastem. To spoznanje naših davnih prednikov je vodnemu božanstvu dalo ime Trimužjad. (v starejši verziji tudi Trumusjat in še drugače.) Ta besedna oblika je že močno pozabljena, vendar jo kljub temu še najdemo v naši govorici. Na primer v besedah divjad, svojat, perjad, goved(o), otročad, srnjad, gnilad in podobno. Z velikim presenečenjem sem opazil, da so to besedo večkrat zapisali stari Veneti v svojih znamenitih venetskih napisih [2]. Pa ne samo to besedo, še veliko drugih, ki se lepo ujemajo z izrazi iz narečij zahodne dolenjščine in iz drugih slovenskih dialektov [1, str. 26 – 42]. To spoznanje me je močno  utrdilo v prepričanju o tesni homologiji antičnih Venetov in Slovencev.

Stari Veneti so ta in druga sporočila zapisali s svojo pisavo, imenovano Venetica. Z njo so ime vodnega božanstva izvirno zapisali TAIISUMURT ¬ (bere se z desne proti levi), čemur bi sedaj lahko rekli Tromužjat. Danes se za vodno božanstvo naših prednikov uveljavlja ime Trimožje, čeprav z besedo »možje« ni neposredne povezave. Besedi sta si namreč le v govorni sozvočnosti, ker imata enako glasovno izhodišče. Če vzamemo za izhodišče današnjo močo, bi bilo po mojem najprimernejše ime Trimočjad ali sodobnejše Trimočje.

Spoznanje, da se vodno božanstvo kaže v treh oblikah, ki v naravi prehajajo druga v drugo, je  lahko dalo idejo prihajajočemu krščanstvu o troedinosti boga. Morda so vsi trije »obrazi« vodnega boga Trimožja pomagali k oblikovanju božjih resnic:

Trdna oblika (led, sneg, toča, slana) je huda oblika boga, ki prihaja kot kazen za grešno življenje (bog dobro plačuje in hudo kaznuje).

Če se človek poboljša in živi po božjih postavah, huda oblika boga preide v tekočino. Ta je blagodejna, ker prinaša novo življenje in ga vzdržuje. (bog odpušča, bog je dober).

Bog je povsod navzoč. To mu omogoča njegovo plinasto stanje v obliki hlapov, par in megle

(bog /vode/ je povsod).

Vse tri oblike boga brez konca prehajajo druga v drugo (bog je neskončen in večen).

Mužasti bog je s svojimi pojavi segel tudi na druga področja in pri naših prednikih izzval globlja razmišljanja, ki so pustila očitne sledi v našem besednem zakladu in v besediščih drugih slovanskih narodov. Mužo, ki je prišla iz neba (dež), je zemlja vzela vase in potem rodila – postala je plodna. Podoben pojav so opazili pri spolnem razplodu živali in človeka.

Partner, ki prispeva mužo (seme, spermo) je muž (po lobjansko muož, knjižno mož, moški). Drugi partner, ki je mužo iz telesa prvega izžel- žemal (vzel), je žena, ženska. Njen neposredno sodelujoči organ pa je žemalka- žemlja (sl.1). Obe imeni, mož in žena, sta posredno glasovno imitacijski. Tu najdemo povezavo med pojmoma mati in mati zemlja (prvotno verjetno žemlja) [1, str. 94 – 98]. Tu nedvomno tiči tudi vzrok za dvojni pomen tega izraza: zemlja kot prst in zemlja kot planet. Za moje mladosti so starejši ljudje pri uspešni oploditvi kake domače živali dejali da je »vzela« (nekdaj verjetno vžela) pleme. Beseda »vzeti« in vse njene sorodnice imajo nemara tu svoje glasovno izhodišče.

Iz davnega verovanja v vodno Trimožje izhajajo tudi bajke o povodnem možu. Enako izhodišče ima tudi pojasnilo otrokom, da novorojenčka prinese voda – nekdanja muža.

Ljudje na nekdanjem Lobjanskem še danes poznajo jed, ki so jo najverjetneje naši predniki pripravljali ob zgodiščih (praznovanjih) šajnatega Trimožja. Ima tri sestavine: fižol, krompir in repo (ali zelje). Ponekod jedi pravijo mož, drugod primož, pa tudi jota. V imenih zlahka zaslutimo staro ime trimožjota. Jed so v posameznih krajih pripravljali v številnih različicah. »Trimožjota« ima dandanes modernejše sestavine, v davnini pa so jo nemara pripravljali iz boba, ječmenove moke in zelja. Ob zgodiščih so naši predniki romali k svetiščem Trimožja. Po starem so tja trumali. To je dalo nam vsem znano besedo truma. (Pride od starodavne oblike Trumužjat). Za moje mladosti so starejši ljudje ogovarjali mimoidoče: »Kam pa rumate?« (prvotno najbrž »trumate«). Tu smemo iskati tudi izhodišče priimka Trubar (trumar – član ali voditelj trume).

Na ozemlju nekdanjega Lobjanskega se je na vso srečo ohranilo nekaj bajeslovnih voda z izvirnimi imeni. Te vode so čudoviti pričevalci o verskem življenju davnih Lobjancev in z njimi vseh starih Slovencev (ali kakorkoli so se že tedaj imenovali). Pravimo jim Trmožniki, v novejšem času tudi Drmožniki. Ime je nedvomno nastalo po rahli glasovni preobrazbi iz imen čudodelnih voda šajnatega Trimožja [3]. Trditev nedvoumno potrjujejo še druge okoliščine. Druge oboževane vode (bolj zahodno ležeče) so verjetno v času pokristjanjevanja dobile nova, za krščanstvo sprejemljivejša imena Zdravščki in Jarbahce (Jërbahce). Jar je po starem pomenilo mlad, bah pa razlivajočo se vodo. Na tej osnovi bi vodi dandanes lahko rekli Pomlajevalšček [1, str.112-128].

Trmožnikov je več. Raziskal sem dva najpomembnejša: dražanskega, nad vasjo Spodnja Draga pri Ivančni Gorici in metnajskega, pod vasjo Metnaj pri Stični.

Dražanski Trmožnik

Ta je med dokazili o naši preteklosti najdragocenejši. Poleg imena, ki nedvomno izhaja iz poganske pradavnine, imamo tudi zanesljiva pričevanja o njegovem čaščenju, segajočem malone v današnji čas [4].

Do nedavnega so še živele priče iz Spodnje Drage in iz bližnje okolice, ki so znale slikovito pripovedovati o skrivnostnih obiskovalcih iz širše okolice, ki so trumoma, zlasti ob polni luni,

prihajali k potoku, se tam slekli do golega, se mazali z blatom in spirali z vodo. Rabljeno perilo so razobesili po grmovju in ga tam tudi pustili. Obredno romanje ((t)rumanje) k Trmožniku je trajalo vse do začetka druge svetovne vojne [5]. Dogajanje je močno podobno obrednemu zdravljenju antičnih Venetov v Lagole di Calalzu v italijanskih Dolomitih [2, str.101-108]. Stari venetski napisi, prebrani s pomočjo starih slovenskih narečij, povedo, da so tudi tam ljudje v vodi iskali zdravja in častili šajnato Trimožje (à šainatei trumusiat). Presenetljivo je odkritje, da je v venetskih napisih, narejenih na ročajih posod za polivanje z vodo, veliko besed, ki se v stari zahodni dolenjščini kljub tisočletni časovni odmaknjenosti, še vedno uporabljajo: les (semkaj), toler (odkupnina), Trmožnik (ime vode), šajnat (obsijan) in drugo. Ime vode, zanesljivo izročilo o obrednem zdravljenju in starinske besede zanesljivo pričajo o ozki sorodstveni povezanosti antičnih Venetov z našimi predniki. Hkrati potrjujejo, da venetske napise lahko beremo s pomočjo slovenskih narečij in jih razumemo s pomočjo slovenskega ljudskega izročila.

Ohranjeno obredno čaščenje vode in druga znamenja kažejo, da se je poganstvo v odročnih predelih Lobjanskega obdržalo dolgo časa.

Metnajski Trmožnik

Izvir leži južno od vasi s starinskim imenom Metnaj in jugozahodno od starodavne Stične. O njem ni izročila o obrednem zdravljenju. Poleg pomenljivega imena njegovo bajeslovno preteklost izdaja še ena voda, ki izvira na nasprotni strani Trmožnika izpod Babjega kolena in se ravno nasproti Trmožnika izliva v Stičnico. Babje koleno je strma vzpetina, na kateri stojijo trije skalnati osamelci, imenovani babe. Bistrovidnim prednamcem prav gotovo ni ušlo, da se muža izpod Babjega kolena izliva v Stičnico skoraj tam, kjer se izteka vanjo tudi trimožjatska voda. Tako so nemara videli Trimožje in «Tribabje« v svojevrstnem kopulacijskem razmerju, ki jih je verjetno spominjalo na božanski razplod. Izraza »Tribabje« ni v ljudskem izročilu – je le plod moje domišljije. V srednjem in zgodnjem novem veku so tri kamnite osamelce imeli za čarovnice [6].

Zgodnejši zaton Metnajskega Trimožja in njegovo bajeslovno usihanje smemo pripisati zgodnejšemu pokristjanjevanju na tem območju, ustanovitvi šentviške pražupnije in stiškega samostana. Menihi so nekoliko niže poiskali nov čudodelen izvir, imenovan Studenec svetega Frančiška. Ta naj bi vernike odvrnil od oboževane poganske vode [7]. Danes sta obe vodi, trimožjatska in »tribabjatska«, zajeti in speljani v vodovodno omrežje. Zadnji mlinar na Metnajskem Trmožniku še danes nosi domače ime Drmožnik (narečno Drmuožnik). Nekdaj so ime izgovarjali kot Trmuožnik. Nekateri so menili, da je to prišlo od trnja.[8]. Danes kajpak vemo, da ime izhaja iz časov čaščenja šajnatega Trimožja na Lobjanskem in drugod po Slovenetskem.

Škocjanski Zdravšček

Izvir leži dober kilometer južno od župnijske cerkve v Škocjanu pri Turjaku. Davne prednamce je voda vznemirila zaradi zaganjanja, v katerem so videli božje znamenje.

O nenavadnem izviru je pisal tudi Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Iz vode se je izločalo tudi nekaj lehnjaka, ki je splošna značilnost vseh trimožjatskih voda. Lehnjak se izloča iz vode, zato so ga naši predniki imeli za božji (buožji) kamen. Njegov sloves je segal še globoko v krščansko dobo, zato so ga vgrajevali v zidovje tudi v poznejšem času (»Nekaj lehnjaka je dobro imeti v zidu«, so pravili).

Mnoga znamenja kažejo, da je na mestu sedanje župnijske cerkve v Škocjanu stalo pogansko svetišče šajnatega Trimožja. Med dokazila smemo šteti poleg nenavadne lege cerkve in bližine Zdravščka še sledove treh očiščevalnih bajerjev, Mrtvaški studenček (v njem so se obredno umivali pogrebci tudi v krščanskem času), jamo Kozlovko (iz nje naj bi prihajalo kozlu podobno bitje – predhodnik parkeljna), prazgodovinske grobove (b)ajdov, hribček Tičnico (na kateri so po vsej verjetnosti polagali darove šajnatim ticam /žar-ticam/), zaselek Malikovec, štiri kamnite sohe davnih malikovalcev, sklepnik z vklesanim trimužjatskim trikrožjem [1, str. 113 – 134]. Kamnite izkopanine so prišle na dan pri rušenju stare in gradnji nove župnijske cerkve. Znameniti sklepnik s trikrožjem (sl. 2) je ležal v zemlji pod glavnim oltarjem stare cerkve [9]. Trdoživost poganstva v teh krajih izdajajo tudi domača imena in priimki, bržda izhajajoči iz sive davnine in poganskih časov (Bajde, Bajdinc, Baldek, Bavdek, Blatnik, Boldin, Jeršin, Krëlc, Malikovec, Špiža, Tabre, Tomožnik, Vrejžga, Zdravje, Žëpanc, Žerin ...).

Ločniški Zdravšček

Leži dober kilometer vzhodno od vasi Mali Ločnik pod mogočno Goro (narečno Guoro). Ni tako znamenit kot škocjanska oboževana voda. Izvir ima v večji meri ohranjeno prvotno podobo, ki spominja na grobo izklesan oltarček. O njem ni izročila in materialnih dokazil o romanjih in obrednem čaščenju. V zadnjih stoletjih so po njegovo vodo hodili na posebno željo bolnikov. Potoček se izliva v večji potok z bajeslovnim imenom Bajdinc. V strugi Bajdinca je tudi lehnjak, ki je pogosta značilnost vseh nekdanjih trimožjatskih voda. Nekaj starodavnosti lahko zaslutimo tudi v domačem hišnem imenu Tomožnik na Malem Ločniku (primerjaj z metnajskim Drmožnikom). V bližini Ločniškega Zdravščka je tudi izvir s pomenljivim imenom Bəč Ime ne prihaja od bučati (voda prihaja na plan čisto tiho), temveč od bočiti se (voda prihaja iz tal pod pritiskom – se boči). Nekdaj so ljudje govorili, da izpod Gure izvira 99 voda [10]. Nedaleč proč proti severovzhodu, na Sloki gori, so razločni sledovi gradišča nekdanje škocjanske španovine (okopi, čelo, španska vas).

Ločniška Jarbahca

Severozahodno od Malega Ločnika (prvotno verjetno Lobnika – zaradi lobastega pobočja) leži izvir s starodavnim imenom Jarbahca (narečno Jërbahca). Leži precej visoko pod Guro. Ime pove, da je ta voda pomlajevavšček (jar – mlad, bah – razlivajoča se voda – obe sestavini sta iz prastare slovenščine). Nekoč sem slišal pripoved, da je pod »Guro« studenec, ki uživalcem prinaša mladost [11]. Nekaj podobnega so pripovedovali tudi za Dražanski Trmožnik. Ločniška Jërbahca ima zelo dobro vodo, skoraj boljšo kot Zdravšček. Ni izključeno, da so tudi ob Ločniški Jarbahci nekdaj napivali s podobnim pozdravom kot v Škocjanu na Krasu (ostiiarei). »OSTI JAREJ« – ostani mlad.

2.Nebesno božanstvo ŠAJNATA REITIJA

  Naši predniki izpred treh tisočletij in še dlje v davnini so verovali v posmrtno življenje. Po njihovem duša po smrti zapusti telo in se preseli na »oni svet«. Pri tem so se prav gotovo spraševali, kje je oni svet? Številni arhaični izrazi in druge ostaline potrjujejo, da so bili naši prednamci izvrstni opazovalci narave in nadvse domiselni poimenovalci pojavov v njej. Na nebu jih je najbolj vznemirilo sonce. Bilo je tako svetlo (sveto), da ga niso smeli niti pogledati, sicer jim je vzelo VID. Posledica je bila začasna ali trajna slepota. Božanstvo, ki se zaradi svoje svetlosti (svetosti) ne pusti gledati, ni primerno za posmrtno življenje, čeprav so v njem čutili ne povsem razjasnjeno božansko vrhovnost (VSEVIŠNI – nad vsemi). Drugo »večje« nebesno telo – luna – je bilo za uživanje posmrtnega plačila primernejše. V svoji bistroumnosti so dojeli, da to nebesno telo nima lastne svetlobe, temveč jo dobiva od Vsevišnjega. Telesa, ki so bila samo obsijana (obžarjena) in so to božansko (božjo) milost širila v okolico, so bila šajnata. Izraz je torej slovenski in se na dolenjskem zahodu še redno uporablja. V nemško besedišče so to besedo kot svojo jezikovno doto prinesli pogermanjeni slovanski Veneti. Najbolj šajnata med vsemi telesi v naravi je bila kajpak luna. Pozneje je pridevnik šajnat(a) prešel na vsa telesa, ki so bila le simbolično obsijana z božansko svetlobo in so bila povezana s pripravami na posmrtno življenje (šajnato Trimožje, šajnate Tice ...). Tu je imel pomembno vlogo odsev svetlobe z vodne gladine (posebno v mesečnih nočeh) in lesk ptičjega perja. V zgodnjem krščanstvu, ko je bil spomin na poganstvo še živ, se je »šajnat(a)« prideval(a) tudi krščanskim svetnikom. Tako je nastal Šentlovrenc (šajnati Lovrenc: šajnat ® šent), Šentvid (šajnati Vid), Šentpavel (šajnati Pavel, narečno Šentpav), Šentil (šajnati Tilen) ... V nekaterih primerih je »šajnati« glasovno že tako okleščen, da je ostal le še »š«. Na primer: Šmarjeta (šajnata Marjeta), Šmihel (šajnati Mihael, narečno Šmihu), Škocjan (šajnati Kocjan), Šmarje (šajnata Marija) in gotovo najstarejši, iz poganskih časov izhajajoči Štična (šajnata Tica), Šentvid (šajnati Vid), Šentrumar (šajnati Trumar /!!!/). Svetniki, ki so bili v naše cerkve umeščeni pozneje, so dobili pridevnik sveti. Na primer sveti Rok (ne Šentrok), sveta Katarina (ne Šentkatarina) ... [1, str. 71 – 81].

Šajnata Reitija, mesec in luna

Med preučevanjem naše prazgodovine sem postal pozoren na čudovito in vplivno nebesno popotnico na podlagi ljudskih pregovorov, rekov in primerljivk. Sem sodijo znani ljudski vzkliki: »Vstanite dekleta, luna je taka ko reta«, »Polna luna je rejtasta«, »Ta je pa za luno« ... Vzbujena pozornost me je pripeljala do primerjave med luno in poljedelskim orodjem, imenovanim reta (narečno rejta). Primerjava je pokazala, da imata obe telesi visoko stopnjo podobnosti. Razen imena (božansko ime je razločno napisano v starih venetskih napisih) je velika podobnost tudi v obliki, barvi in funkciji. Obe namreč vršita selekcijo: rejta loči kleno zrno od plev, Reitija pa dobre duše od slabih. Duše, ki so za zemeljskega življenja živele po božjih postavah, gredo na osvetljeno stran – v raj, nespametne duše pa »za luno«, v večno temo. Poleg tega ima rejta veliko lukenj - por, tako kot šajnata Reitija, ki je porasta, kakor pravi venetski napis [2, str.89-91].

Izraz rejta je izrazito onomatopoetično (glas posnemajoče) ime. Pri vprašanju, kdo je komu dal ime, rejta Reitiji ali obratno, odločno dajem prednost rejti. Pri tem upoštevam pravilo, da so »glasna« telesa imensko izvirnejša od njihovih «molčečih« soimenjakov. Rejta se pri uporabi »oglaša« povsem skladno s svojim imenom, luna pa je čisto tiho. (O tem se lahko vsakdo prepriča s preprostim poskusom). Moje preučevanje sega v čas nekaj zadnjih tisočletij, zato ob tej priliki ne morem dati odgovora na vprašanje, kako so imenovali »nočno osvetljevalko» v še večji davnini, ko še niso »iznašli« rejte. Imela je pač neko ime (morda je bil to mesec ali kaj drugega).

Številni izrazi, izhajajoči iz rejte in Reitije, so zgovorne priče, da sta obe imeli velik pomen v življenju prednamcev. Med ohranjene sledove lahko štejemo tudi krajevna imena Retje, Ratje, Ratike, Ratenca, Rapljevo ... . V večini primerov gre za gručaste (okrogle) vasi, podobne rejti ali Reitiji. Najbolj prvobitno obliko z radialno razporeditvijo zgradb je ohranila starodavna vas Ratje [1, str. 76 – 77]. Vsekakor moramo dopustiti možnost, da so bila v teh naseljih v davnini svetišča šajnate Reitije. Možno je tudi, da so nekatera naselja dobila imena po rejtastih požiralnikih, imenovanih retja, ki se po obliki, funkciji in imenu lepo skladajo z rejto in Reitijo.

Poljedelska rejta in božanska Reitija sta segli tudi na kočljivo področje človeškega žitja in bitja. Dali sta namreč ime delu človeškega telesa, ki ga neradi imenujemo, zelo radi pa na njem sedimo. Pri treznem preudarku kaj lahko najdemo imensko, oblikovno (okroglo) funkcionalno (selekcija) in barvno skladnost z obema soimenjakinjama [1, str. 74 – 75]. K temu pritrjujejo tudi stari ljudski vzkliki: »tako je raztrgan, da kar rejto kaže«, »te rejte so vse požrle« , »vstanite dekleta, luna je velika ko reta« . Šajnata Reitija je s svojo odrešujočo (rešilno) vlogo v zagrobnem življenju človeka v naše besedišče prispevala še naslednje izraze: rešitev, raj, rajanje (rej) in druge.

Nočna nebesna popotnica ima poleg božanskega še dve bolj posvetni imeni. Eno od teh je mesec. Na etimologijo te besede me je opozorila stara besedna igra: »svétec mési«. Preučitev tega izreka je pokazala, da gre za starodavno in domiselno zamenjavo dveh glasov v vzkliku »mesec sveti«.

Kot v vseh drugih primerih, sem šel tudi tu po potrditev k naravi. Po daljšem opazovanju sem ugotovil, da je spreminjanje meseca v resnici podobno spreminjanju oblike testa pri mesenju kruha [1, str. 48]. Asociacija na mesenje testa je še posebej velika pri dnevnem opazovanju, ko je luna bela. Tudi »nebesno testo« shaja in pride lepo zapečeno iz božanske pekarne. Nebesna peka traja določen čas, ki mu pravimo mesec. Mesec je torej naše ime za nebesno telo in je hkrati tudi časovna enota. Dvojni pomen kakega izraza se vedno pojavlja pri telesih, ki imajo naravno in božansko ozadje (mesec, prst, žemlja ...) V krajih na Lobjanskem, kjer namesto mesit izgovarjajo majsit, rečejo tudi mescu majsec (»Majsc je šajnat, zatu se bo vreme pakvaru«).

V zadnjem času za »največje« telo na nočnem nebu vedno bolj uporabljamo ime luna. Izraz je najverjetneje prišel v naše besedišče v zgodnji dobi rimskega vladanja v naših krajih. Ker je tujega izvora, mu ne znam določiti glasovnega izhodišča. Med besede, ki smo jih povzeli po Rimljanih v času sobivanja z njimi, smemo nemara šteti še izraze cesar, denar in luč. Maloštevilnost teh izrazov kaže, da slovensko podeželje ni imelo tesnejših stikov z redkim poromanjenim prebivalstvom v urbanih središčih. Vsekakor pa moramo dopustiti možnost, da je lepo število naših besed prešlo v latinsko govorico preko poromanjenih Venetov.

 3. ŠAJNATE TICE – posredovalke med nebom in zemljo

Po verovanju poganskih prednamcev duša ob smrti zapusti telo in po določenem času in postopku odide na »oni svet«, to je na Reitijo. Duše, katerih lastniki so na zemlji živeli po božjih postavah, so šle po večno plačilo na osvetljeni del Rejtije (v raj). Nespametne duše pa so se pokorile na temni strani »onega sveta«. Odtod posrečena domislica o »ljudeh za luno«.

Pri špediciji duš na Reitijo so sodelovale ptice, ki so dobro obvladovale nebo in zemljo.

Najmočnejši vtis so na naše prednike naredile velike jate obvodnih ptic, jeseni hitečih v velikih jatah od severa proti jugu, iz hladnih v toplejše kraje. Na poti so se najrajši ustavljale ob vodah, tako tudi ob očiščevalnih trimožjatskih bajerjih, kjer so bila v bližini pokopališča rajnih [1, str. 129 – 131]. To je pri naših prednikih ustvarilo vtis, da ptice prihajajo po duše rajnih in jih odnašajo v nebo. Po njihovem duše izven telesa trpijo, zato morajo čim prej v večno pribežališče. Pticam, ki so opravljale tako pomembno poslanstvo, se je bilo treba oddolžiti z darovi, položenimi na bužo. (Na Škocjanskem je to odžagan drevesni panj – tnalo).

Iz te navade se je  zvilo čaščenje ptic. Te živali so bili nekakšni božji poslanci, zato so dobile božansko ime šajnate Tice. (Zaradi lepo žarečega perja imenovane tudi Žar-tice). Med velikimi selivkami so bili nekdaj pogosti žerjavi. Ti so dobili ime po značilnem oglašanju (glasolično ime) ali pa po peresih, ki so barvno spominjali na žerjavico. Nekateri ptiči imajo na glavi tudi žarkasto rožo in perje v obliki žarkaste perjanice. Taka sta na primer pav in rajski žerjav, ki sta verjetno pripomogla k oblikovanju imena Žar-tica. Zaradi prenašanja duš na Reitijo (v raj), so jim na splošno rekli tudi rajske tice.

Kaže, da so naši predniki verjeli v ponovno snidenje duše in telesa na onem svetu. Zato so telo sežgali in ga v plinastem stanju poslali tja gori. Da ne bi nastal pri rekonstrukciji telesa prevelik materialni deficit, so poskrbeli za čim popolnejši sežig pokojnika. Kar je ostalo, so bili pokojnikovi »zemeljski ostanki«. Običajno so jih shranili v žari. O tem, kako je pokojnik »stenjal« iz tega na oni svet, govorijo tudi stari venetski napisi [2, str.86-87].

Naši predniki so daritve šajnatim Ticam opravljali na posebnih mestih imenovanih Tičnice. Na nekdanjem Lobjanskem sem doslej odkril kakih deset predelov s tem imenom. Vse Tičnice so manjši hribčki. V njihovi okolici pa so vedno sledovi drugih prazgodovinskih objektov. Doslej sem najbolj raziskal Tičnici nekdanje stiške in škocjanske španovine.

Pred dobrimi sto leti je Tomažev oče, mlinar iz Malih Lipljen, pri bajerju v Globocem našel onemoglega žerjava in ga prinesel domov. Med občudovalci je bil tudi starejši mož, ki je ob tem izrekel pomenljivo misel: »Hudo grešno dušo je moral nositi, da je tako zmatran!«. Očitno je bil spomin na prenašalce duš tedaj še precej živ [12].

V Škocjanu pri Turjaku je bilo pogansko svetišče posvečeno bogu muže - svetemu Trimožju, čaščenje šajnate tice pa je bila le spremljajoča verska dejavnost. V Stični na Dolenjskem pa je v okviru nekdanje stiške španovine vzniknilo versko središče, ki je bilo posebej posvečeno šajnati Tici, Žar-tici. Dokazila so v imenu kraja Stična (narečno Štična /šajnata Tična/ - tako kot npr. Šmarjeta /šajnata Marjeta/, pa tudi Žatična / verjetno je prišlo od Žar-tice/. Ptica je v grbu stiškega samostana in pogost motiv v knjižnem in zidnem okrasju. V obočni štukaturi poslednje sodbe v pritličju gornjega stolpa je razločno vidna človekolika ptica (tica), ki z burkljami potiska grešno dušo nazaj v temo (sl. 4). Po vsej verjetnosti je stiški samostan nastal na podlagi verske tradicije in iz materialnih ostalin nekdanjega svetišča šajnate Tice (tako kot škocjanska pražupnija iz nekdanjega svetišča Trimožja). Trditev s svoje strani potrjujejo tudi ostale sestavine stiškega prazgodovinskega kompleksa (čudodelne vode, očiščevalni bajerji, gradišče s špansko vasjo, Kojina (predel za konje)... [1, str. 49 – 64].

Spomin na čaščenje poganske šajnate Tice so tudi tičce, ki so jih na nekdanjem Lobjanskem o božičnem in novoletnem času veliko pekli. Z njimi so obdarovali otroke in popotnike. V manjši meri to počno še danes. Popotna tica, ki so je dajali na pot za materialno oskrbo in za duhovno varstvo popotnikov, je dala ime naši potici (popotna + tica = potica). Očitno so v krščanstvu popotne tice nadomestili krilati angeli varuhi, ki pa ne dajejo materialne (prehrambene) varnosti, temveč le duhovno zaščito. V moji mladosti me je vznemirila pripoved o peki velikih in malih tic in tičic [13]. Z velikimi ticami so obdarovali berače in druge starejše ljudi, z malim ticami (tičcami) pa otroke, zlasti tepežkarje. Tedaj sem mislil, da starejši pač več pojedo, otroci pa manj. Danes vem, da je to v davnini imelo globlje duhovno ozadje: starejši potrebujejo veliko Tico, prenašalko duš na Reitijo (velike obvodne ptice selivke, npr. žerjavi), otroci pa so bili deležni simbolične male Tice (male obvodne ptice, na primer vodomci /vpijati/). Te  male tice prinašajo nove dušice iz vode – šajnatega Trimožja. Vse imajo blesteče (šajnato) perje. Dandanes tičce vse bolj tonejo v pozabo. Še pred pol stoletja pa so imele zelo različno poslanstvo. Nekateri so jih pekli za božič, drugi za novo leto in za Svete tri kralje. Nekateri so jih pekli posamezno, drugi na kruhu poprtniku (prvotno verjetno popotniku). Na poprtniku so zapekli dve tici (veliko in malo) ali pa toliko tic, kolikor je bilo družinskih članov. Matere, ki so imele za možitev godne hčere, so spekle tičce na poprtniku za snubce (to je bilo verjetno povezano z željo po rodnosti in potomstvu). Ponekod so tice spekli tudi za obdarovanje vaških revežev. V minulem stoletju je razlikovanje med velikimi ticami in malimi tičcami močno zamrlo. Tice in tičce današnjega časa očitno izvirajo iz verovanja prazgodovinskih Lobjancev. To potrjujejo tudi podobe na situli iz Vač in drugih izkopaninah iz starejše železne dobe. Na poenostavljenem slikovnem izrezu z vaške situle vidimo, kako peljejo žensko (prepoznamo po bohotnem oprsju) na simbolično muženje, danes bi nemara rekli k možitvi. (Slikovni zapis se bere po ratarskem pravilu z desne proti levi in potem z leve proti desni,kot se orje njiva.). Na poti ženitovanjski sprevod spremljajo šajnate male tice: dve lastovici v značilnem (pikirajočem) letu, plezajoči brglez in več vodomcev. Eden med njimi drži v kljunu ribico, najpogostejši plen teh ptic. Ta sedi na ovnu, ki ga bodo pripravili za pojedino; sporočilo: »tako kot božanske Tice, naj uživa tudi človek«. Vse omenjene ptice imajo, to lahko vidimo še danes, lepo blesteče (šajnato) perje. V tem se posebej odlikuje vodomec, ki je tudi sicer povezan s šajnatim Trimožjem, saj prihaja iz vode [14]. Vodomcu so včasih rekli tudi vpijat. Izraz, prenesen na človeka, v lobjanščini pomeni tudi kričač, glasnik, najbrž tudi oznanjevalec. To ptico zaradi tega še posebej lahko povezujemo s prinašanjem dušic iz šajnate vode in z oznanenjem spočetja.

Na slikanici iz stare železne dobe je tudi stilizirana velika tica Ta povsem ustreza velikim obvodnim pticam, ki v jatah preletavajo naše kraje in počivajo ob vodah. Njen let je verjetno povezan s prenosom duše človeka, ki ga je požrla zver (sl. 3). (Opomba: Iz ženitovanjskega obredja /muženja/ so vzeti le tisti prizori, ki se neposredno nanašajo na ptice) Iz davnega čaščenja šajnatih Tic najbrž izvira tudi petelin (ne kokoš) na strehi, saj ima v naravi zares šajnato perje.

Poleg šajnate Tice in Žar-tice je na nekdanjem Lobjanskem znano še tretje ime. To je tič Iskrnik z žarečim repom, nekdaj bivajoč v jami Zvrnilca v bližini Ratja v Suhi krajini [15].

Naši predniki so si pripravljali ogenj s kresanjem kremenovca iz katerega so letele iskre –tičce in vžgale kresilno gobo.

Popotna tica (raca) je prikazana tudi v znanem venetskem napisu, obogatenem z ilustracijo (à puptnejiegoracoiiekupetaris) [2, str 95].

 ZAKLJUČKI

Prednamci so poseljevali današnje slovensko ozemlje (in še dlje proti severu in zahodu) že v antiki. Njihove pokrajine so dobile imena zlasti po površinski oblikovanosti. Zahodno dolenjski svet oblastih (lobastih) gričev se je imenoval Lobjansko, prebivalci so bili Lobjanci (rimsko Latobiki). Organizirani so bili v skupnosti imenovane španovine pod vodstvom špana. Njihova božanstva so izhajala neposredno iz narave. Najpomembnejše božanstvo je bil bog vode, imenovan Trimožje (muža v treh agregatnih stanjih = Trimužjad). Zadnji dokazani sledovi obrednega čaščenja segajo do sredine preteklega stoletja. Ohranjenih je še nekaj voda z izvirnimi trimožjadskimi imeni in razna materialna dokazila. Verovali so v posmrtno življenje na Reitiji (luni), ki so jo po božje častili (šajnata Reitija). Božanstvo je dobilo ime Reitija zaradi mnogotere podobnosti s poljedelskim pripomočkom rejto (reto)

Prenašalke duš na Reitijo so bile velike tice (šajnate Tice, Žar-tice, Iskrniki). Nove duše pa so s pomočjo božanske muže prinašale male šajnate Tice (vpijáti). Posredni sledovi čaščenja so ohranjeni še dandanes. Imena lobjanskih božanstev so posnemovalna imena in izhajajo iz narave, zato imajo izrazito slovensko (slovansko) govorno zvočnost in izhodišče. Lobjanska božanstva se v veliki meri ujemajo (v imenskem in vsebinskem pogledu) s pisanimi sporočili antičnih Venetov.

VIRI

[l] Leopold Sever, Iskal sem prednamce, Male Lipljene – Škocjan pri Turjaku, 2003.

[2] Ivan Tomažič, Novo sporočilo knjige Veneti naši davni predniki, Editiones Veneti, Ljubljana l990.

[3] Zemljevid občine Ivančna Gorica 1996.

[4] Ladislav Lesar, Zdravje iz neznatnega potoka. Potopisni članek v Nedeljskem dnevniku (l980).

[5] Pripoved Toneta Mehleta, Joškovca (roj. 1908) iz Spodnje Drage in drugih prebivalcev iz vasi (leta l989).

[6] O čarovnicah povedal Jože Okorn, Drmožnik iz Ivančne Gorice (roj. 1925 ) zadnji mlinar v Metnajskem Drmožniku (leta l992).

[7] Kamnito obeležje z vklesanimi krščanskimi simboli hrani Verski muzej v Stični.

[8] O imenu povedal Karel Grčman, Izirčan (roj. 1908) iz Leskovca (leta 1985).

[9] Janez Jereb, Kronika župnije Škocjan pri Turjaku, I. knjiga.

[10] Povedal Tone Žnidaršič, Tonzelj (roj. 1939) iz M. Ločnika (leta 2000).

[11] Povedal moj stari stric Jožef Sever (roj. 1884) iz M. Lipljen (leta 1948).

[12] Povedal moj oče Leopold Sever (roj. 1904) iz M. Lipljen (leta 1950).

[13] Povedala moja stara mama Johana Sever (roj. 1878) iz M. Lipljen (leta 1948).

[14] Alfred Brehm, Velika knjiga o živalih, Cankarjeva založba l986, str. 222.

[15] Suhokranjski zbornik 2003, str. 102.

Slika 1.* Prizor z vaške situle prikazuje simbolično muženje (v okviru ženitvovanjskih obredov). Svečenik drži med palcem in kazalcem krušno žemljo (ta simbolizira zunanji del ženskih rodil), ki jo je ovlažil z božansko mužo (vodo iz posode). Vaška situla –Narodni muzej Slovenije v Ljubljani.

Slika 2. Sklepnik s trimožjadskim trikrožjem, kakor ga je narisal župnik J. Jereb okoli leta l907. Kronika župnije Škocjan. (Župnik Trimožja kajpak ne omenja, veliko pa je vedel o poganski preteklosti Škocjana.).

Slika 3. Šajnate Tice, prenašalke duš, na ženitovanjskem sprevodu. Vaška situla – Narodni muzej Slovenije v Ljubljani.

Slika 4. Človekolika ptica potiska utelešeno grešno dušo nazaj v temo. Izsek iz prikazovanja poslednje sodbe - štukatura v samostanu Stična.

 * Vse slike so na voljo v knjižni izdaji Zbornika.

Venetico je v elektronsko obliko za potrebe lobjanskega govora priredil Nejc Sever.

Povzetek

Lobjanci ali Lobiki je staro ime za prebivalce zahodne Dolenjske. Ime so dobili po pretežno zaobljenih (lobastih) vzpetinah, danes imenovanih Dolenjsko gričevje. Po rimski okupaciji so jim novi gospodarji ime romanizirali v Latobike. Pred rimsko zasedbo so bili Lobjanci organizirani v skupnosti imenovane španovine ali župajevine pod vodstvom španov in župajev.

V okviru svojih skupnosti so poleg gospodarske dejavnosti (poljedelstvo, živinoreja – posebej konjereja, lov, železarstvo in trgovina) razvili dva učinkovita sistema: obrambnega in duhovnega.

Središče obrambnega sistema so bila utrjena gradišča s špansko vasjo, kamor so se v nevarnih časih zatekli špajani z vsem premičnim imetjem in se postavili v bran plenilcem.

Jedro duhovnosti je bilo čaščenje narave, ki je s tem dobila božanski značaj. Na Lobjanskem je prevladoval kult vode in vseh njenih življenjskih tekočin. Tedaj so ji rekli muža, danes pa ji pravimo moča. Ker se muža pojavlja v treh agregatnih stanjih, so jo po božje imenovali Trimužje (izvirno Trimužjad). Naši prazgodovinski predniki Lobjanci so vodnemu božanstvu postavljali tudi svetišča kamor so romali (prvotno (t)rumali) številni častilci. Najbolj znano svetišče je bilo v današnjem Škocjanu pri Turjaku. Na dolenjskem zahodu se je obdržalo več izvirnih imen za oboževane vode. To so znameniti Trmožniki in Zdravščki. K Dražanskemu Trmožniku so okoličani hodili po zdravje in vodo obredno častili vse do začetka druge svetovne vojne.

Duše umrlih Lobjancev so po smrti odšle na »oni svet«, to se pravi na svetlo in na temno stran lune (za luno). Po božje čaščeno nebesno telo je zaradi ujemanja s poljedelsko rejto dobilo božansko ime Reitija. Prenos duš s tega na oni svet in v obratni smeri, so po prepričanju prednamcev, opravile ptice ( nekdaj velike in male tice).

Luna, po božje Reitija, je širila (odbijala) svetlobo, zato je bila šajnata. Sčasoma so pridevnik šajnat dobili vsi, ki so služili sveti nebesni popotnici, na kateri se je nadaljevalo življenje po smrti. Tako ni bila šajnata samo Reitija temveč tudi Trimožje (šajnato Trimožje) in ptice (šajnate Tice imenovane tudi Žar-tice.) Vse »šajnate«, ki so imele pomembno vlogo pri zemeljskem in zagrobnem življenju, so naši predniki častili in jim nosili odkupnino imenovano toler.

Versko življenje staroslovenskih Lobjancev, prednikov današnjih zahodnih Dolenjcev, je pustilo bogate sledi. Spoznamo jih, če tenkočutno preučimo naše življenjske navade, naša zemljepisna imena, in vse naše besedišče ter vse to preverimo v naravi ali z eksperimentom. Vsi našteti izrazi za oboževano naravo imajo posnemovalno izhodišče in izrazito slovensko glasovno zvočnost. Zahodna Dolenjska je imela v vsem času naše etnogeneze zelo malo priseljevanja in tujih vplivov, zato so zahodno dolenjska narečja še posebej bogata z dokazili o naši prazgodovinski preteklosti. Jezikovna dokazila o naši starožitnosti v srednji Evropi postanejo še prepričljivejša, če jim priložimo pravilno pojasnjene arheološke ostaline. Oboje pa je v čudoviti skladnosti z napisi, ki so jih pred več kot dvema tisočletjema zapisali naši prednamci, staroveški Veneti.