Korenine / Origin / Herkunft

KORENINE ZAHODNIH IN JUŽNIH SLOVANOV

V. Vodopivec,

Pot na Drenikov vrh 12, Ljubljana, Slovenija

Ključne besede: Veneti, Etruščani, Retoromani, Furlani, Benečani, Sorbi, Korošci, Slovenci, Čehi, Slovaki, Poljaki, Litvanci, Latvijci, narečje, jezikoslovje, genetika, zgodovina, arheologija, krajevna imena, zgodovinsko jezikoslovje, teorija kontinuitete, evropski staroselci

Key words: Veneti, Etruscans, Rhaetoromans, Friulans, Venetians, Sorbs, Carinthians, Slovenes, Czechs, Slovaks, Poles, Litvans, Latvins, dialect, linguistics, genetics, history, archaeology, toponimes, hydronimes, historical linguisics, continuity theory, European aborigins

Abstract

The Roots of the West and South Slavs

The roots of Slavic languages, like the roots of other Indo-European languages, originate in the common proto-language of ancient cultures of the wider Indo-European region. Later there were several Slavic nuclei: in Asia Minor, the Paphlagonian Veneti; in the Danube basin, the Vinca and Lepenski vir cultures; in the Adriatic basin, the Adriatic Veneti; and reaching the shores of the Baltic Sea (Ouenetikos kolpos), the Veneti of the Lusatian culture. Historical evidence, linguistic and genetic characteristics, geographic names, toponyms, which belonged to the aboriginal population, and archaeological evidence offer insight into an increasingly remote past. At the same time, our Slavic roots in our traditional lands in central Europe, are receding into the Stone Age. On the basis of careful study and dating of archaeological findings and genetic discoveries, scientists are rejecting the theory of the Migration of Nations, and the theory of migration of all Slavs in the 6^th century A.D. to their traditional lands in the west and the south.

There was already human settlement in Slovenia before the last glacial period, and the present population dates from the end of that period. Since then, numerous occupations or conquests came about; however, none of them supplanted the indigenous population. The longest occupation was by Romans, but even then the original population with its culture and language survived. The proto-Slavic Veneti inhabited the majority of central Europe. Later, its western area was conquered and assimilated by the aggressive Germanic and Romanic peoples. New research locates also our Slovenian roots in the more remote past - in the Stone Age. Slovenia is a language museum with a high density of dialects and ancient language forms, among them the dual, and is therefore especially useful in the study of Old-Etruscan and Venetic inscriptions. Portions of the present-day Serb and Croat nations moved into their present territories and merging with the indigenous Veneti as late as the beginning of the 7^th century A.D. They came from the Pripet River basin in present southwest Belarus and northwest Ukraine, where their ancestors had migrated in the distant past from the Danube basin.

Uvod

V naših znanstvenih krogih se še vedno priznavajo teorije o priselitvi zahodnih Slovanov v 6. stoletju na sedanje ozemlje in na nekoč slovansko, sedaj pa germansko in romansko potujčeno ozemlje. Za staroselce Venete, ki so prvobitni prebivalci vse srednje in vzhodne Evrope in Etruščane, ki so skupno z Veneti s svojo visoko kulturo bili temelj rimski umetnosti in kulturi, pa iščejo jezikovne prvine Rimljanov in Grkov, čeprav je dokazano, da so njihovi zapisi očitno slovanskega izvora. Tudi številna krajevna imena, ki so očitno slovanskega izvora, saj so nam še po tisočletjih razumljiva in nedvoumno opisujejo značilnosti poimenovane naravne tvorbe, zavračajo kot skup slučajnosti, ki ne morejo imeti znanstvene podlage. Te teorije so imele skupni imenovalec v imperialističnih osvajalnih težnjah germanskih in romanskih narodov: Angležev, Nemcev, Francozov in Italijanov. Prav tako pa so ustrezale Ruskemu carstvu, saj se je imela Rusija za mater vseh slovanskih narodov in si je prisvajala politični in gospodarski vpliv nad njimi. Žalostno je, da naši znanstveniki ne premorejo toliko kritične misli, da bi zavrnili vsiljene imperialistične teorije 19. stoletja in z lastnimi raziskovanji prispevali v veliko zakladnico sodobne znanosti.

Za navedene teorije ni nikakršnega znanstvenega dokaza, naši znanstveniki pa jih še vedno zagovarjajo, kljub mnogim nasprotnim dokazom. Očitno se boje za svoje znanstvene kariere, ki temelje na lažnih teorijah, zato se boje odpreti vrata znanstveni resnici. S tem ovirajo znanstveni napredek in razvoj, obenem pa kvarijo podobo Slovenskega naroda kot bistvene sestavine evropske zgodovine. Znanstvena resnica ni nikoli dokončna in mora biti vedno podvržena strogim interdisciplinarnim preverjanjem in novim dokazom. Na naše strokovne mednarodne posvete in izdano literaturo ne odgovarjajo, kar opravičujejo z amaterizmom avtorjev, v resnici pa zato, ker nimajo ustreznih dokazov za svoje teorije. Za prvobitnost sedanjih zahodnih Slovanov je mnogo jezikovnih dokazov. Dokazani so Veneti v vsej srednji in vzhodni Evropi, pa tudi v sedanji Franciji na dveh obširnih območjih in sicer v Bretaniji in južno vzhodni Franciji. Ker naši in nekateri tuji znanstveniki še vedno ne priznavajo očitnih jezikovnih in zgodovinskih dokazov za prvobitnost Slovanov v osrednji Evropi, je treba predvsem korenine zahodnih Slovanov podrobneje osvetliti in pokazati na napačnost teh teorij.

Začetki pračloveka

Začetki pračloveka segajo več milijonov let v zgodovino in te dobe se z novimi odkritji še podaljšujejo. Ogenj je začel človek uporabljati pred milijon leti, orodje pa že pol milijona let prej. Obleko naj bi začel uporabljati pred 70 tisoč leti, slikati naj bi začel kot kromanjonec pred 40 tisoč leti, pred 10 tisoč leti je začetek poljedelstva, najstarejše pisave pa segajo v dobo pred 6000 leti. Pračlovek izvira iz severovzhodne Afrike, ki je v savanskem delu nudila ugodne vendar zahtevne in spremenljive življenjske razmere. Te so pogojevale hitrejši človekov razvoj in umnejši človek se je od tam razširil po vsem svetu. O jeziku v današnjem smislu lahko govorimo šele v novejši dobi, začetke jezikovnega sporazumevanja, ki pa se je ločilo od sporazumevanja najbolj razvitih človeku podobnih živali - šimpanzov in je človeku že urojeno, pa ocenjujejo na podlagi primerjalnih znanosti, že kar 5 do 7 milijonov let. (1)

Najpomembnejšo vlogo v človekovem razvoju je prav gotovo predstavljala zmožnost govornega sporazumevanja. Začetki občestvenega govora verjetno segajo v davno preteklost 1,7 milijona let, ko so hominidi dobili že skoraj moderno človeško anatomijo in so poselili savanske predele, kjer je bila potrebna večja gibljivost in sodelovanje večjih skupnosti pri lovu in preživetju. V živalskih skupinah primatov sporazumevanje temelji na fizičnih kontaktih, zato se jezik ne more razviti, ampak celo izgubi vso svojo funkcijo. Izvor jezika je možen le v skupinah, kjer pri posredovanju dobrin sporazumevanje presega fizično obliko, zato temelji na političnih, verskih, ekonomskih, socialnih in spolnih situacijah. Jezikovna izmenjava sporočil se je očitno razvila kot povezovalni element v skupnosti in je povečala njeno trdnost in povezanost. Posredovanje razumevanja bistveno znižuje obseg nasilja, saj to ni potrebno, če partnerja ugotovita skupno korist. V nasprotju s pričakovanji je dajanje informacij v bistvu skrb zase - danes bo temu rekli trženje informacij, saj se poveča tako samozavest informatorja kot povpraševanje po znanju in vedenju. Poleg te osebne ravni je še pomembnejša družbena raven, saj znanje in vedenje bistveno prispevata k povezanosti in dobrobiti celotne skupnosti. (2)

Za človeka so bili vedno najpomembnejši naravni in klimatski pogoji, ki so mu omogočali nabiranje, lov in pridelavo hrane. Spremembe klime, to je na eni strani subtropsko podnebje, ki je zahtevalo hitrejše ohlajanje, kar je omogočala gola koža in najmanjša površina izpostavljena soncu, ki jo omogoča pokončna drža, in na drugi strani ledene dobe, ki so ustvarjale nasprotne klimatske pogoje, so zahtevale ustrezno zaščito telesa pred mrazom. Zaradi taki naravnih danosti in širjenja obsega človeške poselitve se je človek pogosto znašel na klimatsko manj ugodnih območjih. Neugodne razmere so ga prisilile k večji umski dejavnosti, kar je bistveno vplivalo tudi na pospešen razvoj jezikovnega sporazumevanja. Takrat si je iskal zavetja v jamah, duplinah ali pa si je varna bivalna zavetja naredil sam. Taka potreba se je pokazala zlasti v času poljedelstva, ko je bilo treba pridelek shraniti do naslednje žetve, zato si je takratni človek moral zgraditi ustrezne in suhe prostore in stavbe, ki so poleg zavetja za družino omogočale tudi varno shrambo za živila, ki so morala ostati uporabna preko vse zime. Postopoma je tudi izumil različne postopke shranjevanja živil, predvsem sušenje, ki je bilo uporabno skoraj za vso njegovo prehrano in je živila ohranilo za zelo dolgo dobo.

Pri obravnavi sodelovanja starih ljudstev in plemen je bistven socialni pogled, ki se je do sedaj preveč zakrival v področje ekonomije, čeprav je bistvenejši generator razvoja kot pa so le materialni odnosi v družbi. Občestvena, družinska, rodovna in klanska povezanost so bistveno prispevale k nujnosti govornega sporazumevanja in s tem k razvoju človeka in človeške družbe. Prav tako ni zadostna delitev le na materialno, socialno in versko področje, ampak je potreben širši pogled, ki z novim razvejanim pristopom zajema tudi druge vidike. Še posebej je pomemben vpliv rodovnih in političnih elit, njihova moč in vpliv ter zmožnost organizacije gradnje pri izvedbi večjih in zahtevnejših del. Še pomembnejši vpliv pa imajo elite pri preoblikovanju celotne družbe. Pri izvedbi večjih del ne gre le za znamenite objekte kot so sfinge, piramide in veličastni templji, temveč predvsem za tiste dobrine, ki so bile skupne večji skupini ljudi. To pa so predvsem skupna domovanja, zavetišča, utrdbe in v vseh časih zlasti transportne poti, v kasnejših časih pa predvsem ceste. (3)

Življenjske razmere med zadnjo poledenitvijo in vplivi na jezikovno razlikovanje

Med zadnjo poledenitvijo so bile življenjske razmere v osrednjem delu Evrope zaradi poledenitve zelo težke in so omogočale le lov na polarne živali, ki pa je lahko nahranil le maloštevilne lovske skupine, zato je večina ljudi naseljevala toplejše kraje južne Evrope, oziroma celotno obalo Sredozemlja. Naši kraji v Sloveniji so bili izven območja stalne poledenitve, zato lahko računamo, da je večina prebivalcev ostala še iz časov zadnje ledene dobe, kar nedvoumno potrjujejo tudi genetske preiskave. Milejši življenjski pogoji so bili tudi v južnem podonavskem bazenu, kjer najdemo kasneje arheološke najdbe Vinčarske kulture, ki jo poznamo predvsem kot enega najstarejših znanih virov pisave.

Izvor Indo-Evropskih jezikov verjetno izhaja iz območja starih kultur v širšem območju Egipta, Anatolije, Palestine, Iraka in Irana. Od tu se je razširil in se razvejal v številne različice, ki tvorijo sedanje Indo-Evropske jezike. Za primerjave različnih sodobnih in starih jezikov se uporabljajo tudi računalniški programi, ki podajajo deleže podobnosti med njimi. Uporabljena računalniška simulacija je dokaj zanesljiva, odvisno od vhodnih podatkov in interpretacije rezultatov. Nekatere upoštevane povezave so dokaj majhne, kar kaže tudi na precej drugačno možno porazdelitev. Prav v okviru slovanskih jezikov je očitno, da je upoštevana dosedanja delitev, ki že po vsaj delnem poznavanju teh jezikov ni ustrezna. Slovenščina in slovaščina sta prav gotovo najbližja jezika, pa sta tradicionalno razvrščena v različne geografske skupine. (4) Vzhodno-Sredozemski prajezik izvira iz časa zadnje poledenitve, ko je bilo sredozemsko morje okoli 100 m nižje od današnjega in zato tudi manj obsežno. (5) Sedanji preliv Gibraltar je bil prehoden, enako Bospor in Dardanele, pa tudi sedanji najožji del med Sicilijo in Afriko je bil bistveno ožji. Take razmere so omogočale lažjo prehodnost preko morja in skupno življenje vseh obmorskih območij. Posebno ugodne razmere so bile na območju sedanjega severnega jadranskega morja, ki je bilo kopna ravnina in je omogočala preživetje večjemu številu prebivalcev. Ob otoplitvi je bilo to največje poplavljeno območje v Evropi in možno je, da gre za prastaro Atlantido, zato bi bila umestna ustrezna raziskovanja. Gibljivost prebivalcev zaradi preživljanja z lovom je bila precej večja kot pa po začetku pašništva in bistveno večja kot po začetku poljedelstva, ko se je prebivalstvo vezalo na ozka območja dobre obdelovalne zemlje. Gibljivost prebivalstva v časih poljedelstva so vzdrževali predvsem kultni obredi, ki so uvajali socialne razlike in s tem bistveno prispevali k napredku družbe. Zahtevali so tudi dragoceni zlati nakit in ustrezne barve za poslikavo kultnih simbolov ali obrednih plesalcev. Taki materiali niso bili vedno na voljo, zato so se stalno vzdrževale prastare poti do takrat znanih nahajališč. Pridobivanje barv je napredovalo od drobljenja naravnih mineralov do njihovega taljenja in mešanja. Kasneje se je iz postopkov pridobivanja barv razvilo kovinarstvo, saj je občasno bil stranski produkt postopkov žarjenja mineralov za pridobivanje barv kovinski ostanek, ki je pokazal dobro uporabnost. Kovinarstvo je močno pospešilo gibljivost prebivalcev in izbiro ustreznih transportnih poti, saj je zahtevalo ustrezne surovine za različne postopke pridelave in obdelave kovin. (6)

Jezikovni razcep, ki je zabeležen že v Svetem pismu, se je pričel že z nastankom posameznih držav na navedenem širšem iraškem območju. Pospešen razcep skupnega prajezika pa se je pričel z nastankom zaprtih rodovnih skupnosti, ki so znane predvsem iz stare Grčije. Te male otoške in mestne "državice" so na posameznih ločenih otokih nudile osnovo za razlikovanje posebnosti v splošnem življenju, v kulturi in verovanju. "Začela se je politika, to je organizacija mestne države. To je bila revolucija v razvoju, ki je bila izjemno pomembna. Geografske prilike in številne zveze so bile ugodne tako za izmenjavo znanja kot za samostojno misel, za politiko, filozofijo, junaške pesnitve in za iznajdbo denarja." (7) Posebnosti so se kmalu pokazale tudi v razlikovanju glede govorov in pisav. Te male skupnosti so se zapirale same vase in vzpodbujale razlikovanje, ki je bilo tem večje, čim bolj vodstveno enovito je bila taka skupnost organizirana. Patriarhalno vodena ureditev je vodila k moči voditelja, to pa se je odrazilo tudi v razlikovanju, zapiranju in osvajanju sosednjih območij.

Za razliko od teh patriarhalnih oblik je življenje slovanskih skupnosti v srednji Evropi urejala veča - skupnost modrih mož, ki je odločala o sporih med posamezniki in v obrambnih zadevah. To je bil parlamentarni način, ki je upošteval posameznikove razloge in skupno blaginjo, zato je dobro urejal notranje življenje in ni povzročal zunanje agresije. Tak način je bil učinkovit v miroljubnem sožitju, ni pa bil dovolj uspešen v primerih večjih in pogostih zunanjih nevarnostih, zato so take skupnosti zlahka zasedli tuji osvajalci. Kljub zasedbi pa so bile take skupnosti zaradi notranjega sodelovanja zelo trdožive in so praviloma ohranjale svoj jezik, svojo kulturo, svoja verovanja in svoja izročila, ki so jim pomagala preživeti tudi daljše tuje zasedbe. Ta način je ob enakopravnosti žena vodil k širši rodovni skupnosti, ki je omogočala dobro sodelovanje in življensko vitalnost v širšem okolju, zato je razlikovanje pri slovanskih jezikih manjše, manjše pa so tudi jezikovne časovne spremembe.

Genetske sledi

Genetske raziskave zasledujejo dedovanja nekaterih kromosomov, ki se dedujejo le po moški ali le po ženski liniji in omogočajo vpogled na možne premike večjih skupnosti, oziroma nam služijo kot dokaz o prvobitnosti prebivalcev nekaterih območij. Genetske sledi so zelo zanesljive in nam odkrivajo pomembna dogajanja v daljni preteklosti.(8) Starejša genetska sled Y kromosoma HG1 (Eu 18), ki je stara okoli 40.000 let in se deduje po moških potomcih, je izrazita pri Baskih in zanemarljiva pri Ukrajincih, medtem ko je HG3 (Eu 19), ki je stara okoli 20.000 let in se tudi deduje po moških potomcih izrazita pri Ukrajincih in skoraj neopazna pri Baskih. To dokazuje, da sta v Evropi vsaj dva izrazita centra iz časa zadnje ledene dobe, iz katerih izhaja prebivalstvo Evrope in sicer zahodna in vzhodna skupina.

Vzhodna meja zahodne skupine HG1 je na meji sedanjih germanskih in romanskih ter slovanskih držav, s tem, da nordijske države spadajo v vzhodni del. Vzhodna skupina HG3 ima skoraj enako zahodno mejo kot HG1 vzhodno. Med vzhodno in zahodno skupino so velike razlike, izvirni in pretežni genski delež navedenih kromosomov pa pada v približevanju drugi skupini. Genska skupina HG2, ki se tudi deduje po moških potomcih pa je skoraj po celi Evropi razdeljena dokaj enakomerno, saj je na zahodu v povprečju okoli 16%, v osrednjem delu okoli 25% in v vzhodnem delu okoli 30%, s tem da so v vzhodnem delu velike razlike, saj so najvišji deleži v Srbiji, Hrvaški, Bolgariji, Ukrajini in Belorusiji, pa tudi v Skandinaviji, zlasti na Švedskem. Taka porazdelitev potrjuje zgodovinski izpričani prihod Srbov, štokavskih Hrvatov in Bolgarov in kaže na obsežno selitev iz Ukrajine na Švedsko ali v obratni smeri.

Slovenci imamo 21% HG1, to je zahodne skupine (9), največ od zahodnih slovanskih držav in se približujemo deležu HG1 na zahodnih ozemljih, kjer so živeli ali še žive potomci Venetov. V Italiji je delež 44%, v vzhodni Nemčiji 40% in na Bavarskem 48%. Naša genetska struktura je najbližje Čehom 19%, Slovakom 17% in Poljakom18%. Naši sosedje Hrvati in Srbi imajo od nas bistveno različno genetsko skupino, zato je upravičeno verjeti pričevanju o njihovi naselitvi v letih okoli 630, ko se je doselilo številno ljudstvo Belih Hrvatov in Belih Srbov iz območja med sedanjo Belorusijo in Ukrajino. Deleži vzhodne skupine HG2: Slovenija 27%, Hrvatska 45% in Srbija 49% ter Belorusija 34% in Ukrajina 48%. Porast deleža HG2 (Eu7) pri Hrvatih je 18%, pri Srbih pa 22%. Tak porast priča o približno polovici doseljenega prebivalstva tako pri Hrvatih kot pri Srbih. Večji porast pri Srbih kaže na večji delež priseljenega prebivalstva ali pa na lego njihove pradomovine Bele Srbije, ki je bila verjetno jugovzhodno od Bele Hrvaške.

Pri genski porazdelitvi so v Evropi nekatere izjeme zlasti izstopata Madžarska in Sardinija. Za Madžare je znana njihova doselitev v 10. stoletju srednjega veka, izstopajo pa po deležu HG1, ki je značilen za zahodno Evropo, ki pa ga imajo v podobnih deležih tudi Osetijci in Armenci v Zahodni Aziji. Velik delež HG2 pri Sardinijcih kaže na priselitev večjega dela prebivalstva najverjetneje iz končnega repa Ostrogotov, ki so se iz Venetskega morja (Baltika) preko cele Evrope selili v severno Afriko in tudi na Sardinijo.

Jezikovne sledi

Jezikovne sledi kažejo na skupni izvor sodobnih jezikov in v nasprotju s teorijo preseljevanja narodov kažejo izrazito neprekinjenost in to že iz paleolitika. Za preseljevanje narodov ni nikakršnega arheološkega dokaza, saj najdbe kažejo na veliko stalnost prebivalcev. To nedvoumno potrjujejo genetske preiskave, ki dokazujejo, da najmanj 80% genetskih sledi prebivalcev Evrope izvira iz paleolitika. (10) Na podlagi mnogih interdisciplinarnih raziskav je razvidno, da je teorija kontinuitete edina, ki jo potrjujejo prav vsa raziskovana področja, zato jo lahko smatramo kot zmagovalko med naselitvenimi teorijami. Teorija kontinuitete vsebuje kot bistveni element prav stalnost jezikov in to že iz paleolitika. To še posebej velja za Slovane, ki naseljujejo zahodni del slovanskega življenjskega prostora, saj se z neprekinjeno naselitvijo in z naravno rastjo prebivalstva, najbolje pojasni številne neolitske kulture srednje in jugovzhodne Evrope. (11, 12)

Jezikovne sledi kažejo na široko zasnovo pri začetkih pisave, saj je več žarišč, ki jim posamezni strokovnjaki dajejo različen pomen. Ena najstarejših pisav so staroegipčanski napisi, ki kažejo jezikovno sorodnost s slovanskimi jezikovnimi prvinami. V 193. poglavju 4. knjige Velikega Janezovega Evangelija, "Veliki skalni tempelj", je razlaga imena tega templja in napisa v staroegipčanskem jeziku JA BU SIM BIL, ki pomeni Jaz sem bil, sem, bom ali točneje JAZ BOM SEM BIL. Ta napis vsebuje ime Boga IEOUA v obratni smeri IE UA brez osrednjega samoglasnika O, ki najbolje predstavlja neskončno in vsemogočno božanstvo in zato ni napisan - tako je v napisu ime Boga, pa ga tudi ni! V navedeni knjigi v poglavju 164, "Ključ za razumevanje duhovnih spisov" je tudi pomembno pričevanje: "Če hočeš vsaj naravni pomen Pisma razumeti bolje, kot si ga doslej, se moraš dobro seznaniti z jezikom Ilirov (Slovanov), ki je po korenski zasnovi najbolj podoben staroegiptovskemu jeziku, ta pa je skoraj enak prahebrejskemu. Brez znanja tega jezika ne boš Mojzesovega Pisma nikoli pravilno bral in zato tudi dobesednega pomena ne boš pravilno razumel. Zdajšnji judovski jezik je postal skoraj povsem tuj v primerjavi s tistim, ki so ga govorili Abraham, Noe in celo Adam". Podobna primerjava je tudi v 129. poglavju, "Dogajanje o ločitvi duše od telesa". Vprašanje:"Gospod, odpusti mi mojo vedoželjnost, v katerem jeziku se je peterica duš pogovarjala druga z drugo. Tudi jaz obvladam več jezikov, vendar tokrat nisem razumel niti zloga. Obstoja na tem svetu še kak podoben jezik?" Odgovor:"O, da (indijski gorski - poglavje 128) bramanski duhovniki ga obvladajo, to je bil prajezik, vsi skoraj v celoti izvirajo iz enega in prvega človeškega jezika. Mislite, da bi morda razumeli očaka Abrahama, Izaka in Jakoba, če bi bili tu in bi govorili tako kot so govorili nekoč? O. nikakor, niti ene njihove besede ne bi razumeli! Saj že vendar težko razumete Mojzesove knjige, ki so skoraj 1000 let mlajše od Abrahama in koliko težje bi razumeli praočake same!" (13)

Za nas sta pomembni kulturi Vinče in Lepenskega vira, ki sta morda še starejši, pa tudi kulturi Venetov in Etruščanov v sedanji severni Italiji ter razni prastari napisi na skalah ali podzemnih jamah. Novejši zapisi se javljajo povsod po tedanjem svetu in med nje uvrščamo tudi venetske napise in venetske črke, ki vsaj delno izvirajo iz vinčarske kulture in so osnova tudi starogrški pisavi, ki je šele v kasnejšem času dobila sedaj znano obliko.

Venetski (14), Retijski, Mesabski in Japodski zapisi (15) in starejši Etruščanski napisi (16) so razumljivi v slovenščini z upoštevanem starejših izrazov iz širšega slovenskega, istrsko-soško-tolminskega območja. Ta nedvoumna sled kaže neposredno vez med jezikom srednjeevropskih prebivalcev Venetov in sedanjimi Slovenci, ki smo najbolje ohranili arhaičnost svojega jezika in mnogotere narečne podrobnosti, ki pa se žal vse hitreje izgubljajo. Venetske zapise je Leujeune razdelil na arhajske 550 do 475, stare 475 do 300 in mlajše 300 do 150 let pred K. Venetski napisi se pojavljajo v širokem območju srednje, južne in jugovzhodne Evrope. Prav gotovo so tudi še starejši zapisi, saj je iz naših krajev več bronastih predmetov, srpov in sekir s krajšimi črkovnimi, najverjetneje lastniškimi znamenji, iz 12 st. pred K. (17)

Prof. Nikčević ugotavlja nekatere podobnosti med črnogorskim in poljskim jezikom, kar razlaga s priseljevanjem štokavskih Hrvatov, Srbov in Črnogorcev v 7 stoletju. Navaja nekatere jezikovne značilnosti, ki kažejo na povezavo s poljščino, vendar bi bila potrebna tudi primerjava z beloruščino in ukrajinščino, saj sta bili Bela Hrvatska in Bela Srbija, od koder so se štokavski Hrvatje in Srbi priselili, na območju sedanje južne Belorusije in severne Ukrajine. (18)

Na območju reke Rhone, južno od reke Loire je najdenih 65 slovenetskih zapisov iz obdobja 3. st. p. K. do 3. st po K. Starejši zapisi so pretežno v grški pisavi, mlajši pa v latinici. Ob branju je treba upoštevati, da grška abeceda nima nekaterih črk za slovenetske glasove, pa tudi latinščina nima J ter Č, Ž in Š. Kljub tej pomanjkljivosti v navedenih zapisih je mogoče te napise razumeti s pomočjo slovenščine. (19)

Na območju osrednje Anatolije je mnogo najdb starih frigijskih napisov, ki so berljivi s pomočjo slovanskega izrazoslovja. Zanimivo je, da so dokaj opazne vzporednice z današnjo makedonščino, ki je bližje slovenščini kot ostali južno slovanski jeziki in je prav gotovo podedovala del prastarega frigijskega izrazoslovja. Avtor navaja 29 takih zapisov in celotnih ali delnih prevodov iz 8 st. p. K., navaja pa tudi 4 zapise iz Bolgarije iz 6 st. p.K. (20)

Slovanski jeziki izkazujejo precej podobnosti s sanskrtom. Za slovenščino velja, da je podobnost s sanskrtom več kot 10%, medtem ko primerjava z jezikom Ved, ki je precej starejši, daje podobnost že preko 20%. Podobnost pa ni samo besedna ampak zlasti oblikovna, kjer izstopa dvojina. To dokazuje arhaičnost slovenščine, saj je v jeziku Ved napisana praktično najstarejša knjiga. (21)

Tudi podobnosti z baskovskim jezikom so velike in se kažejo tako pri pomenu posameznih besed in njihovi izgovorjavi kot pri tvorbi besed. Opazna je tudi podobnost pri tvorbi izpeljank in pri načinu dodajanja besednih obrazil. Primerjava pokaže skoraj enak obseg podobnosti češčine in slovenščine z baskovskim jezikom. (22)

Značilnosti nekaterih slovanskih jezikov

Retoromanščina in Ladinščina sta še komaj zaznavna ostanka slovanskih venetsko retijskih prajezikov, ki pa sta odvisno od njune sedanje lege, privzeli večino italijanskih, nemških in francoskih izrazov. Kljub temu je še opazen praslovanski vpliv, ki pa bi bil še bolje izražen, če bi sedanje glasoslovje beležili poznavalci zahodno slovanskih narečij. (23)

Furlanščina in Benečanščina sta ostanka venetščine, ki sta odvisno od njune sedanje lege, privzeli veliko izrazov novo naseljenih Langobardov in italijanskih izrazov.

Sorbščina, je prvobitno slovansko narečje v Vzhodni Nemčiji, ki je razdeljeno v dve skupini in je ohranilo mnoge stare jezikovne prvine in zlasti pravi kazalec starodavnosti, to je dvojino. Opazna je precejšnja izrazna in oblikovna podobnost s slovenščino. Tako slovenščino kot sorbščino uvršča med prvobitne jezike tudi jezikovna primerjava računalniške matrice 87 indoevropskih jezikov in 2449 njihovih jezikovnih kodiranih značilnosti. (4)

Latvinščina spada v baltoslovanske jezike in je ostanek slovanščine velike Litve, ki je obsegala precejšen del območij južno od sedanje države, zato ima pretežno in izrazito slovansko izrazoslovje, jezikovno pa je že izgubila arhaizme in dvojino.

Litvanščina spada v baltske jezike je arhaični jezik Litve, ki združuje tako prvine protoslovanščine, kot protogermanščine in finščine. V teku časov je bila Litva večkrat pod različnimi oblastmi in vplivi, vendar kljub različnim sestavinam prevladuje slovanski del, značilna pa je delna ohranitev dvojine, ki kaže na izvorno starost litvanščine. (24)

Slovenščina je nedvomno arhaični jezik, saj ima od vseh slovanskih jezikov najbolje ohranjeno dvojino, ki odraža prvobitnost medčloveških odnosov, ki jih v vseh časih predstavlja par, ki ga najbolje izraža prav dvojina. Par je dobil ponovno potrditev v genetski spirali, ki je sestavljena iz para, ki nastane iz združitve moškega in ženskega dela genske spirale. Poučen je citat znanega jezikoslovca Franca Bezlaja: "Neoporečno pa je dejstvo, da je v slovenščini, kajkavščini in čakavščini zbranih več besed, fraz in oblik, znanih v lužiški srbščini, češčini in slovaščini kakor v štokavščini." "Slovenščina je neke vrste jezikovni muzej" (25). To je razvidno tudi iz Karte slovenskih narečij, kjer je zabeleženih kar 19 glavnih skupin in 50 narečij (26). To nikakor ni posledica le reliefnih značilnosti, ozkih in zaprtih dolin kakor razlagajo naši jezikoslovci, temveč je predvsem posledica dejstva, da gre za ostanke nekoč mnogo bolj razširjenega ljudstva, ki se je bilo prisiljeno čedalje bolj utesnjevati. To utesnjevanje pa je rodilo odpor proti vsem tujim vplivom, kamor moramo prisoditi tudi vpliv uporabe skupnega knjižnega jezika, ki nujno izgublja krajevne značilnosti. Slovenski jezik je tipični jezikovni predstavnik zahodnih Slovanov, saj so razlike v primerjavi s hrvatskim in srbskim jezikom zelo velike. Opazne so povezave med staro hebrejščino - egipčanščino in slovenščino (27), ki kažejo na prastari izvor slovenščine kot afroevropskega jezika.

Hrvaščina je jezik staroselcev, ki ga je močno spremenil dohod novih naseljencev v 7. stoletju, zato ima predvsem zahodni del staro kajkavsko narečje, dalmatinski del staro čakavsko narečje, medtem ko ima preostali del pretežno štokavsko doseljeno narečje.

Bosanščina je šele z osamosvojitvijo prišla do izraza in jo šele zajemajo v slovar in slovnico. Je jezik staroselcev, ki ga je močno spremenil dohod novih naseljencev v 7. stoletju, opazen pa je tudi vpliv turške zasedbe.

Srbščina je jezik staroselcev, ki ga je močno spremenil dohod novih naseljencev v 7. stoletju, opazen pa je tudi vpliv turške zasedbe.

Črnogorščina je jezik staroselcev, ki pa ga je delno spremenil dohod novih naseljencev v 7. stoletju, opazen pa je tudi vpliv turške zasedbe.

Makedonščina je jezik staroselcev, nasledek starodavnega venetskega jezika Anatolcev izpričanega in zapisanega v 7 st. p. K. in nasledek jezika Makedoncev, ki ga je precej spremenil dohod novih naseljencev v 7. stoletju, opazen pa je tudi vpliv turške zasedbe.

Za boljšo predstavo jezikovnih značilnosti nekaterih navedenih jezikov podajam kontrolno primerjavo različnih oblik vprašalnice KAJ v sledeči tabeli:

ŠTO     ukrajinsko, belorusko, rusko, bolgarsko, srbsko, makedonsko, črnogorsko, bosansko, hrvaško - delno,

CO      sorbsko, češko - tudi neco, poljsko - tudi jaki,

ČO      slovaško, furlansko (ce = če)

ČA      hrvaško - delno, moldavsko (če),

KAJ     slovensko, hrvaško - delno, beneško (ka) (28), litvansko (ka), makedonsko - delno, litavsko (kas)

Pregled uporabe vprašalnice KAJ je geografsko razviden, saj se ŠTO uporablja na vzhodu in pretežno na jugu, KAJ in CO z izpeljankami pa na zahodu in delno na jugu.

Podobno primerjavo kaže tudi Slovanski lingvistični atlas (OLA), za reflekse "jat" [*e] [iä] pri rekonstrukciji iz praslovanščine (29).

Zemljevid za izgovorjavo *e v besedi sneg ima v Slovenji od 29 zajemov kar 24 različnih izgovorjav, celotna primerjava med različnimi izgovorjavami v različnih državah pa je podana tudi v tabeli:

Pregled gostote različnih izgovorjav *e v besedi sneg v različnih državah:

Država             število zajemov število različic               % različic         ocena

_____________________________________________________________________________

Slovenija                      24                               20                    83,3                 izjemno

Hrvaška                       27                                 8                    29,6                 raznoliko

Srbija                          22                                 4                    18,2                 raznoliko

Bosna                          13                                 2                    15,4                 raznoliko

Črna gora                      7                                 3                    42,9                 zelo raznoliko

Makedonija                 15                                 1                      6,7                 enako

Lužica                            4                                 2                    50,0                 zelo raznoliko

Češka                          34                                 3                      8,8                 enako

Slovaška                      28                                 3                    10,7                 enako

Poljska                        96                                 4                      4,2                 enako

Belorusija                    63                                 4                      6,3                 enako

Zahodna Ukrajina        80                                 7                      8,8                 enako

J. Belor in S. Ukraj.     64                                 9                    14,1                 raznoliko

Rusija                      >100                                 1                      0,0                 enako

V. Ukrajina              >100                                 1                      0,0                 enako

Zemljevid za različno izgovorjavo *e v besedi sneg:

Izgovorjava *e v besedi sneg je razvidno raznolika na zahodu in enaka na vzhodu in jugu.

Raznolikost kaže tudi območje južne Belorusije in severozahodne Ukrajine, od koder so se priselili štokavski Hrvatje in Srbi, zato to območje obravnavam posebej. Narodne pesmi o Donavi na območjih, ki so daleč od Donave pa kažejo, da se je nekoč velik del obdonavskega prebivalstva preselil na ta območja. Zanimivo je tudi ime Donave v teh pesmih - Dunaj, kot ji pravijo Slovaki in se pojavlja v Litvi, Moldovi, Rusiji, Belorusiji in Ukrajini. (30) V tem pogledu postane tudi jezikovna raznolikost v območju južne Belorusije in severozahodne Ukrajine bolj razvidna, saj so se tja doselili prebivalci raznolikega izrazoslovja in obdonavskega območja.

Jezikovne sledi v zemljepisnih imenih

Toponimi in hidronimi so v veliki večini prastarega izvora, saj so predvsem reke in gore poimenovali prvotni prebivalci, imena pa so se v veliki meri v enaki ali delno spremenjeni obliki ohranila do danes. Nekatera taka imena zasledimo še na starih zemljevidih, medtem ko so v novejših izdajah mnogokrat že popravljena, nekatera spremenjena, nekatera pa prevedena. Davorin Martin Žunkovič že leta 1911 navaja: "Pred skoraj 100 leti je Wilhelm von Humboldt izrazil mišljenje, da s pomočjo krajevnih imen, najstarejših spomenikov, nam že zdavnaj izumrlo ljudstvo pripoveduje o svoji usodi, treba je samo prisluhniti." Poleg imen rek in gora so pomembni tudi drugi krajevni in lastniški izrazi za mokrišča, barja, polja, pašnike itd. Številna imena pomembnih rek in gora na območjih nekdanjih Venetov, ki so bila poimenovana v jeziku staroselcev, so razumljiva s pomočjo slovanskih jezikovnih prvin. Ker ta imena istočasno pravilno opisujejo stvarne značilnosti posameznih gora in voda so dokaz o nekdanjem jeziku staroselcev. Zanikanje samobitnosti Slovanov zato spada med najhujše znanstvene zmote ali ponaredke vseh časov. (31)

Toponimi in hidronimi, ki so razumljivi s slovanskim izrazoslovjem so posejani po širokem območju, ki pokriva predvsem osrednjo in vzhodno Evropo, najdemo jih pa tudi v severni Afriki. Slovansko razumljiva imena v Severni Afriki niso poimenovanja Ostrogotov, ki so se tja doselili v novejšem času, ampak so poimenovanja staroselcev. To priča o prastarem afro-evropskem jeziku, jeziku staroselcev, ki se je kasneje razdelil v številne različice.

Naši jezikovni predniki Veneti so zasedali obsežno območje srednje Evrope o čemer še dandanes pričajo, ne samo krajevna imena razumljiva v slovanskih jezikih, ampak tudi imena, ki izražajo njihovo ime: Wendyssel na Danskem, Wendile mare - Baltsko morje, Wendland ob Hannoverju, Windgau - rudnik soli in reka Vinda v Thuringiji, Wendenstrasse in Platea Slavorum v Braunschweigu, Windischberg ali Mont Slavorum na Štajerskem, Winidowa sea - Wurmsee na Bavarskem in Windish Matre na vzhodnem Tirolskem. (32)

Poimenovanja neke gore ali vodnega toka je starim ljudem pomenilo veliko več kot danes. Na pot so se lahko podali le s pomočjo imen, ki so v vsem razumljivi obliki izražala naravne značilnosti orientacijskega objekta. Naravnost neverjetna je bila iznajdljivost naših prednikov pri ustvarjanju preprostih vendar izrazno bogatih poimenovanj. Pri sedanjih imenih je treba upoštevati morebitno spremembo imen v tujčevih ustih, saj so predvsem Rimljani zadržali stara imena, ki so jih zapisali po latinsko tako, da so zadržala razumljivo obliko za takratne prebivalce. Podobno je bilo v času uporabe nemškega jezika v uradnih postopkih. Avtor navaja izjemno število krajevnih imen, ki potrjujejo slovansko izrazoslovje na naših tleh, pa tudi v osrednji Evropi in to daleč pred Kelti in Rimljani. (33)

Zgodovinske sledi

Zgodovinske sledi, ki so nam poznane od sodobnikov ali piscev zgodovinskih pričevanj o Venetih v Evropi, so številne in razsejane po vsej srednji in vzhodni Evropi.

Homer (8. st. pred K) omenja v Iliadi Pilaemena iz rodu Venetov, ki je bil vodja Paflagonskih Venetov in je prišel s svojimi ljudmi na pomoč oblegani Troji: "Bil Paflagoncem možem je Pilaimenes vodja možati, tam iz enetske zemlje, kjer divji mezgi se plodijo: ti so Kitoros imeli, živeli v Sesamu mestu, kraj Partenia reke prebivali v krasnih domovih, v Kromni, Aigalu, da na strmih skalah eritanskih" in Eneja legendarnega heroja, vodja Trojancev in potomca stare kraljevske družine Dardanov. Trojanske vojne datirajo v leta 1200 p.K, zato se Homerjeve navedbe nanašajo na tisti čas. (34)

Herodot (5.stol.pred K) v sedmi knjigi svoje obširne "Zgodovine" navaja pristanišče Eneja v Makedoniji in običaj prodaje nevest pri ilirskih Enetih, ki so bile znane po svoji lepoti še iz časov trojanske Helene. (35)

Julij Cezar (100 do 44 pred K), ki je tudi potomec Eneja, v svoji knjigi "De Bello Gallico", poroča o Venetih takole: "To pleme gospodari na morskih obalah, kajti Veneti imajo največ ladij, s katerimi plujejo v Britanijo. Boljši so od Galcev v obvladovanju pomorskih veščin. Ker tako na morju nimajo nasprotnikov in ker so v njihovih rokah vsa pristanišča, so si podvrgli vse, ki plujejo po tem morju." (36)

Vergil (70 do 17 pred K) omenja srečanje Eneja s kraljem Etruščanov Tarhonom v srednji Italiji, ki mu je Enej povedal o svojem rodu in prigodah in ga zaprosil za zavezništvo in za pomoč pri svojem potovanju. Dobil je veliko pomoč in sicer 30 ladij in posadko sestavljeno iz veljakov Etruščanov. (37)

Strabon (63 pred K do 24 po K) v svoji "Geografiji" pravi, da so Eneti najbolj razširjeno pleme, ki je živelo v Paflagoniji, v severnem in zahodnem delu Male Azije. Po padcu Troje je njihov poveljnik Altenor s svojimi ljudmi zasedel severni del Jadranskega morja. (38)

Plinij (24 do 79) govori o deželi Enigija, ki leži severno od Črnega morja, zraven zaliva Kilipen, otoka Latris in Meotijskega jezera, kjer skoraj do reke Vistule (Visle) žive Sarmati, Venedi, Skiri, Hiri. (39)

Tacit (druga polovica 1.st. do 98) v svoji knjigi o Germanih umešča Venete skupaj z drugimi ljudstvi na mejo Svevije, kjer si gradijo hiše, nosijo ščite in so odlični bojevniki pešaki - v vsem se razlikujejo od Sarmatov, ki žive v vozovih in na konjih. (40)

Ptolomej (89 do 167) navaja Venete v Sarmatiji, ki leži v vzhodni Evropi: na obali venetskega zaliva (Baltik) žive zelo veliki narodi Venetov na vsej obali Venetskega zaliva skupaj z Getoni, Fini, Suloni in Avari. (41)

Prokop Cezar okoli 148 piše v svoji knjigi "Vojna z Goti", kako Slovani pustošijo Ilirijo, preko Istre in Gebra podijo Rimljane in da so glavna sila barbarov, ki je porušila zahodni imperij in si podvrgla Rim. (42)

Rimski cesar Julijan Odpadnik leta 358 piše za Venete v okolici Ogleja in njihovem jeziku, da kljub temu, da Rimljani zasedajo njihova mesta ohranjajo svoje ime in jezik. (43)

Jordanes (6.stol) v svoji znameniti "Getiki" pravi: Levo od tega hribovje, kjer poteka meja proti severu, prebiva na ogromnih prostranstvih od izliva reke Vistule mnogoštevilni narod Venetov in čeprav se njihova imena menjavajo po njihovih različnih rodovih in bivališčih, se večinoma imenujejo Sklaveni in Anti. Njihovo ozemlje sega od mesta Novietunum (Krško) od tako imenovanega Mursianskega (Blatnega) jezera do Dnjepra, proti severu pa do Vistule (Visle). (44)

Pavel Diakon v "Zgodovini Langobardov" omenja v letih 593 in 594 slovensko državo v Noriku, ki jo dvakrat napadejo Bavarci z roparskim namenom. Prvič so odnesli izjemen plen drugič pa so bili poraženi in so se hitro vrnili. Za Norik uporablja ime provinca, ki je v takrat pomenila enako kot danes država. (45)

Jona Bobbiensis, Vita S. Columbani, piše okoli teta 612 in navaja za prebivalce naših krajev ime Veneti, ki se imenujejo Slovani. (46)

Menih Pečorskega samostana Nestor (11. do 12 stol.) piše v "Zgodovini davnih časov": Po velikem potopu so se skupine plemen poglavarja Ven, iz Jafetovega rodu razselile na sever in na jug. Čez mnogo let so se Sloveni naselili ob spodnji in srednji Donavi. Razselili so se po deželi in poimenovali kraje s svojimi imeni Moravani, Čehi, Beli Hrvati in Beli Srbi, Korotanci. Pomembno je upoštevati naziv Sloveni, ki je starejša od besede Slovani. (47)

Naselitev Srbov in Hrvatov

Podatke o naselitvi Srbov in Hrvatov na sedanjem ozemlju zasledimo v zgodovinskem atlasu. Imperator Heraklij je zaradi glavne vojne bizantinskega cesarstva s perzijskim kraljestvom, povabil Srbe in Hrvate iz njihove prvotne domovine kot obmejne straže na severozahod svojega imperija, to je na današnje ozemlje. V zahvalo jim je podaril naselitveno pravico. Domovini štokavskih Hrvatov - Bela Hrvatska in Srbov - Bela Srbija sta bili v območju povirja reke Pripjat, na jugozahodu današnje države Belorusije, in severozahodne Ukrajine. Bela Hrvatska je na tem območju označena na zgodovinski karti 8. (48)

Točnejše podatke navaja Dimitri Obolenski v knjigi Vizantijski komonvelt (49). Trajnega pomena za Bizanc so ukrepi, ki jih je car Heraklij 610 - 640 izvedel kmalu po letu 626, saj je proti Avarom, ki so bili azijsko ljudstvo, ki je podjarmilo Slovane in so se kmalu nato utopili v slovanskem okolju, koristil pomoč zaveznikov. To so bili Hrvati v tem času živeči v Beli Hrvatski, ki je bila severno od Karpatov v današnji Galiciji, Šleziji v vzhodni Češki. Del naroda je na poziv bizantinske vlade prišel na Balkan, porazil Avare (Slovane) in se po carjevem ukazu naselil med Dravo in Jadranom. Kmalu so tudi Srbi, narod soroden Hrvatom, zaprosili za pomoč Bizantincev in pod podobnimi pogoji so zapustili Belo Srbijo, severno od Karpatov v današnji Saksoniji, in prišli na Balkan, kjer jih je car naselil na današnjem ozemlju, vzhodno od Hrvatov. Hrvati in Srbi so postali bizantinski podložniki, v krščanstvo so jih spreobrnili misijonarji iz Rima na carjevo zahtevo.

Oba vira izhajata iz knjige De administrando imperio, ki jo je napisal bizantinski car Konstantin Porfirogenet (905 - 959) v letih 949 - 952. Nekatere dele knjige je napisal sam, nekatere pa so napisali drugi njegovi sodelavci, kar se lahko vidi iz posameznih poročil. Nekatera poglavja so dobro izdelana, nekatera pa so neurejena ali nedokončana. Delo ima prav gotovo veliko zgodovinsko vrednost, vendar je treba upoštevati carjev namen, da poduči svojega sina o koristi za bizantinski imperij, ki izhajajo iz značilnostih posameznih sosednjih narodov.

Hrvati, ki zasedajo Dalmacijo, izvirajo od nekrščenih (štokavskih) Hrvatov iz Bele Hrvatske, ki so sosedi nekrščenim Srbom in so se zatekli carju Herakliju in podjarmili dosedanje ljudstvo Avarov, ki jih enači s Slovani, ki so se otresli jarma Rima in postali samostojni. Velika Hrvatska, ki jo imenujejo Bela, ima manj konjenikov in vojakov kot krščena Hrvatska, saj jo stalno ropajo Franki, Madžari in Pečenegi. Nimajo ladij za transport, saj so daleč od Črnega morja in sicer 30 dni potovanja. Srbi izvirajo od nekrščenih Srbov iz Bele Srbije, sosedov Belih Hrvatov. Ob času vladanja carja Heraklija sta vladala Srbom dva brata in eden dvigne polovico naroda in se zateče k Herakliju, ki jih najprej sprejme v Solun, kasneje pa se vračajo in s carjevim privoljenjem zasedejo sedanje ozemlje. (50)

Pri zapisih carja Porfirogeneta je treba upoštevati, da gre predvsem za odnos posameznih narodov do cesarstva. Zato je treba pri njegovem navajanju, da so zemlja naselili Romani upoštevati le dejstvo, da so Romani prevzeli oblast nad obmorskimi območji. Podobno velja za naselitev Avarov, ki jih enači s Slovani in s Hrvati in Srbi, ki so res zasedli sedanje ozemlje, slovanski prvotni narod pa je v dobrem delu ostal na svojem ozemlju. Po skrbni proučitvi navedkov carja Porfirogeneta se strinjam z označbo Bele Hrvatske na zgodovinski karti mape 8, kjer je Bela Hrvatska narisana za Karpati v Porečju reke Pripjat v današnji Belorusiji, ki je obdržala naziv BELA in ki je približno enako oddaljena od Baltika kot od Črnega morja. Bela Srbija pa je njihova soseda, vendar se iz navedb ne da nedvoumno razbrati s katere strani meji na Belo Hrvatsko, čeprav za Hrvatsko trdi, da meji na Frangijo, medtem ko za Srbijo tega ne trdi, zato lahko sklepamo, da je bila Bela Srbija vzhodno od Bele Hrvaške, kar potrjujejo tudi druge jezikovne in genetske sledi.

Iz bogate zgodovinske zapuščine 30. knjig carja Porfirogeneta izhajajo tudi trditve zapisane v nemški svetovni zgodovini, ki državo Slovenijo postavljajo kot državo staroselcev in jo omenjajo s tem imenom že v začetku 7. stoletja. Ta zgodovina navaja, da je Slovenija pred prihodom (štokavskih) Hrvatov iz sedanje Belorusije zasedala ne samo sedanje slovensko in koroško temveč tudi vse sedanje hrvaško ozemlje. Ista zgodovina potrjuje tudi slovanski izvor krajevnih imen v vsej osrednji Evropi, saj nedvoumno ugotavlja, da so Slovani in še posebej Slovenci staroselci v osrednji Evropi.(51)

Geografska delitev slovanskih narodov in držav:

Navedene značilnosti posameznih slovanskih narodov in jezikov kažejo, da dosedanja delitev na zahodne in južne Slovane ni ustrezna, saj Slovenci precej odstopajo od sosednjih Hrvatov tako po jeziku kot po genetskih prvinah, poleg tega pa pri zahodnih Slovanih praviloma niso zajeti Sorbi, ki so nekdaj mejili na češko-moravsko narodno skupnost, Furlani in Benečani Italiji in Korošci v Avstriji, prav tako pa niso zajeti tudi Litvanci in Latvijci, ki bi lahko bili uvrščeni tudi med severne Slovane.

Primerna območna delitev bi bila:

Zahodni Slovani od zahoda:      Furlani, Benečani, Sorbi, Korošci, Slovenci, Čehi, Poljaki, Slovaki, Litvanci in Latvijci.

Južni Slovani od juga:               Makedonci, Črnogorci, Bosanci, Bolgari, Srbi in Hrvati.

Osrednji Slovani od severa:      Rusi, Belorusi, Ukrajinci in Moldavci.

Sosednja Hrvatska je jezikovno precej različna, saj v zahodnem in delno v dalmatinskem delu prevladujejo starejše jezikovne prvine, ki so bližje slovenščini in stari venetščini, medtem ko v ostalem delu prevladujejo novejše in poenostavljene jezikovne prvine, ki so prišle z doselitvijo Belih Hrvatov v 7. stoletju.

Zaključek

Združitev zgodovinskih pričevanj, jezikovnih in genetskih značilnosti, zemljepisnih imen ki večinoma izvirajo od staroselcev in arheoloških odkritij, nam omogoča vpogled v čedalje starejše čase. Jezikovne sorodnosti med starimi jeziki, indoevropskimi jeziki in sedanjimi evropskimi jeziki dajejo zanimivo sliko, ki nam odkriva začetke evropskih narodov, ki prehajajo od skupnega prajezika v skupine jezikov in v številne različice jezikov, ki se odražajo v sedanjih narodnostih. Slovanski jeziki so dobro ohranili značilnosti prajezika, ki ima izvor na širšem Iranskem območju. To potrjujejo podobnosti s staroegipčanskim jezikom in z jezikom Ved v Indiji, ki je morda še bolje ohranil značilnosti prajezika. Vzhodno-Sredozemski prajezik izvira iz časa zadnje poledenitve, ko je bilo Sredozemsko morje okoli 100 m nižje od današnjega in zato tudi manj obsežno. To je omogočilo lažjo prehodnost preko morja in skupno življenje vseh obmorskih območij, saj je bila gibljivost prebivalcev zaradi lova precej večja kot po začetku poljedelstva, ko se je prebivalstvo vezalo na ozka območja dobre obdelovalne zemlje. Iz prazgodovine izstopa po pomembnosti obsežno območje zgornjega Jadrana, ki je bilo kopno v času zadnje poledenitve in zato izjemno primerno za poselitev. To območje bi moralo biti podrobno preiskano, saj sedanje morje skriva marsikatero do sedaj še neznano poseljenost. Ta raziskovanja bi lahko odgovorila na mnoga sedaj še nerešena vprašanja svetovne zgodovine.

Na naših krajih je poselitev že iz ledene dobe, sedanji naseljenci pa so tu že od konca ledene dobe. V času so se vrstili osvajalni pohodi, vendar nobeden ni izpodrinil prvotnega prebivalstva. Najdaljša zasedba je bila v času Rimskega imperija, vendar so kljub dolgotrajni rimski zasedbi prvotni prebivalci ostali z enakim jezikom in z enako kulturo. Novejše raziskave nam naše slovanske korenine na tleh osrednje Evrope pomikajo v čedalje bolj zgodnjo dobo človeške zgodovine. Dosedanja delitev na južne in zahodne Slovane ni ustrezna, saj Slovenci spadamo v zahodno skupino že zemljepisno, predvsem pa po jezikovnih značilnostih, ki so podrobno prikazane na nekaterih značilnih primerih. Slovenija je jezikovni muzej z največjo gostoto narečij in starodavnih jezikovnih oblik, zlasti dvojine. To nikakor ni posledica le reliefnih značilnosti, ozkih in zaprtih dolin, kakor učijo naši jezikoslovci, temveč je predvsem posledica dejstva, da gre za ostanke nekoč mnogo bolj razširjenega ljudstva, ki se je bilo prisiljeno čedalje bolj utesnjevati. To utesnjevanje pa je rodilo odpor proti vsem tujim vplivom, kamor moramo prisoditi tudi vpliv uporabe skupnega knjižnega jezika, ki nujno izgublja krajevne značilnosti. Slovenski jezik je tipični jezikovni predstavnik zahodnih Slovanov, saj so razlike v primerjavi s hrvatskim in srbskim jezikom velike. Velik del hrvatskega in srbskega naroda se je na sedanje ozemlje priselil šele v začetku 7. stoletja iz povirja reke Pripjat med sedanjo Belorusijo in Ukrajino, kamor so se njihovi predniki preselili iz obdonavskega območja že pred davnimi časi. Južni Slovani so zato mešanica staroselskih Venetov in novo naseljenih vzhodnih Slovanov, ki pa tudi vsaj delno izvirajo iz podonavskega območja.

Literatura

1.      Steven Pinker, The language instinct, The new science of language and mind, Penguin books, London 1994

2.      Boris Kavur, Kako smo izgubili kožuhe, Arheo [Ljubljana], 2001, 21: 11-12

3.      R. Bradley, Social Fundations of Prehistoric Britain, Longman series, London 1984

4.      R.D. Gray, Q.D. Atkinson, Language-tree divergence times support the Anatolian theory of Indo-European origin, Nature, 2003, 426: 435-439

5.      A. Perdih, Vplivi zadnje poledenitve na praprebivalstvo Evrope, Zbornik 2. Mednarodne konference, Praprebivalstvo na tleh srednje Evrope, Jutro, Ljubljana 2003, 41-50

6.      A. Durman, Metallurgy - the real beginning, Predavanje na konferenci Ancient settlers in Europe, Kobarid, maj 2003

7.      L. Gernet, Začetki helenizma (prevod L. Bogovič), Arheo [Ljubljana], 1988, 07: 8-10

8.      Z. H. Rosser et al., Y chromosomal diversity in Europe is clinal and influenced primarily by geography, rather than language, Amer. J. Hum. Genet., 2000, 67: 1526-1543

9.      J. Škulj, Genetske raziskave in njihov pomen za proučevanje Venetov, Zbornik 2. Mednarodne konference, Praprebivalstvo na tleh srednje Evrope, Jutro, Ljubljana 2003, 31-39

10.  Brian Sykes, The seven daughters of Eve, Corgi Books, London 2001

11.  Mario Alinei, The paleolitic continuity theory on indo-evropean origins, an introduction, continuitas.com, Alessandro Peroni, www.continuitas.com/intro.html,

12.  Alinei Mario, Interdisciplinary and linguistic evidence for Palaeolithic continuity of Indo-European, Uralic and Altaic populations in Eurasia, with an excursus on Slavic ethnogenesis, Predavanje na konferenci Ancient settlers in Europe, Kobarid, maj 2003

13.  Jakob Lorber, Janezov veliki Evangelij, 4. knjiga (prevod Roman Štrus), AURA [Ljubljana] 2002, , str. 342, 285, 221 in 222

14.  V. Vodopivec, Atestinske tablice verski in jezikovni pomniki naših prednikov, Zbornik 1. Mednarodne konference, Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva, Jutro, Ljubljana 2002, 167-181

15.  V. Pavšič (M. Bor), J. Šavli, I. Tomažič, Etruščani in Veneti, Drugi venetski zbornik, I. Tomažič, Wien 1995

16.  V. Vodopivec, Primerjava branj Pyrgijskih zlatih ploščic, Zbornik 2. Mednarodne konference, Praprebivalstvo na tleh srednje Evrope, Jutro, Ljubljana 2003, 51-63

17.  A. Rant, Pismenstvo v Jugovzhodnih Alpah v prazgodovini, Zbornik 1. Mednarodne konference, Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva, Jutro, Ljubljana 2002, 188-195

18.  V. P. Nikčević, Nova spoznanja o Venetih kot prednikih Slovanov, Zbornik referatov 1. mednarodne konference v Ljubljani, Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva, Jutro, Ljubljana 2002, 122-130

19.  A. Ambrožič, Etymological paralelism in inscriptions from ancient Gaul, Zbornik 1. Mednarodne konference, Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva, Jutro, Ljubljana 2002, 131-149

20.  A. Ambrožič, Gordian knot unbound, Old Phyrgian inscriptions, Toronto, Cytera press 2002.

21.  J. Skulj, J. C. Sharda, Indo-Aryan and Slavic affinities, Zbornik 1. Mednarodne konference, Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva, Jutro, Ljubljana 2002, 112-121

22.  P. Jandraček, L. Arko, Linguistic connections between Basques and Slavs, Zbornik 1. Mednarodne konference, Veneti v etnogenezi srednjeevropskega prebivalstva, Jutro, Ljubljana 2002, 151-166

23.  Theodor Gartner, Raetoromanischen Sprache und Literatur, Niemayer, 1910

24.  Z. Zinkevičius, The history of the Lithuanian language, Vilnus 1998

25.  France Bezlaj, Slovenščina in stara cerkvena slovanščina, Nahtigalov zbornik, Simpozij 1977 v Ljubljani

26.  Karta slovenskih narečij, Inštitut Frana Ramovša za slovenski jezik, Geodetski zavod Slovenije, Ljubljana 1993

27.  Ivan Topolovšek, Die sprachliche Urverwandtschaft der Indogermanen, Semiten und Indianer, Dunaj 1912

28.  France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika, SAZU in ZRC, Ljudska pravica, Ljubljana 1976

29.  Slovanski lingvistični atlas (OLA), Refleksi "jat" [*e] [iä] pri rekonstrukcije iz praslovanščine, Beograd 1988

30.  P. V. Tulajev, Veneti predniki Slovanov, Moskva 2000

31.  Davorin Martin Žunkovič, Die Slaven ein Urfolk Europas, Slovani prvotno ljudstvo Evrope, šesta izdaja, Wien 1911

32.  Jožica Gerden, Prvobitnost Venetov srednje Evrope, Zbornik 2. Mednarodne konference, Praprebivalstvo na tleh srednje Evrope, Jutro, Ljubljana 2003, 21-29

33.  Leopold Verbovšek, Komu (ni)smo tujci, Jutro, Ljubljana, 1995

34.  Homer, Iliada (prevod A. Sovre), Državna založba Slovenije, Ljubljana 1982, , str. 81

35.  Herodot, Zgodbe (prevod A. Sovre), Državna založba Slovenije, Ljubljana 1953

36.  Julien Cezar, Les actions de l´Empereur ou de la royaute, Paris 1932

37.  H. Vergilius, Eneida (prevod F. Bradač), založba Mihelač Ljubljana 1992

38.  S Strabo, Antična geografija, Leningrad 1964

39.  S. G. Plinius, Historiae naturale, Giacomo Vidali, Vinegia 1573

40.  Tacitus, Historien 4, Griechische und lateininsche Quellen (Uebertragung von Bruno Snell), Ernst Heimeran, München 1938

41.  Ptolomaios Kaudios, Griechische und lateininsche Quellen (Uebertragung von Bruno Snell), Ernst Heimeran, München 1938

42.  Procopius Caesariensis, Vojna z Gotami, Akademija nauk SSSR, Moskva 1950

43.  Discours de Julijen Cesar, Les actions de l`Emperer ou de la royaute, Paris 1932

44.  Jordanes, De origine actibusque Getarum, komentar, prevod in original, Sankt-Peterburg, 1997, 2. izdaja

45.  Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov (prevod F Bradač), Obzorja, Maribor 1988

46.  Jona Bobbiensis, Vita S. Columbani: Termini Venetiorum, qui et Sclavi dicuntur,

47.  Nestor, Cronica Nestoris textum russico - slovenikum versionem latinam glossarium edidit Fr. Miklosich Volumen 1 mum textum Continens, Guilelmus Braumüller, Vindobona 1860

48.  D. P. Hupchich, H. E. Cox, A concise historical atlas of Eastern Europe, map 8, London 1996

49.  Dimitri Obolenski, Vizantijski komonvelt (revod Ksenija Todorović), Prosveta, Beograd 1996, 74-75

50.  Constantini Imp. Porphyrogeniti, De administrando imperio liber de thematibus, O upravljanju carstvom (prevod Nikola pl. Tomašič), Zagreb 1994, 84-88

51.  Helmoltz, Welt-Geschichte, Bibliographisches Institut Leipzig, ponatis, Leipzig 1923.

Povzetek

Jezikovne korenine Slovanov potekajo verjetno, tako kot korenine drugih jezikov, iz skupnega prajezika prastarih kultur. Imamo več kasnejših slovanskih žarišč: v Mali Aziji - paflagonski Veneti, v Podonavskem bazenu - kultura Vinče in Lepenskega vira, v Jadranskem bazenu - Jadranski Veneti in Lužiška kultura Venetov ob Venetskem (Baltskem) zalivu. Združitev zgodovinskih pričevanj, jezikovnih in genetskih značilnosti, zemljepisnih imen ki večinoma izvirajo od staroselcev in arheoloških odkritij, nam omogoča vpogled v čedalje starejše čase in naše slovanske korenine na sedanjih ozemljih in v srednji Evropi pomikajo čedalje bolj v paleolitik. Znanstveniki na podlagi skrbnega proučevanja in datiranja arheoloških najdb in genetskih značilnosti posameznih narodov, že zavračajo Teorijo o preseljevanju narodov in tudi Teorijo o priselitvi Slovanov na današnja zahodna in južna ozemlja v 6. stoletju.

V naših krajih je bila poselitev že pred zadnjo ledeno dobo, sedanji naseljenci pa so tu že od konca ledene dobe. V času so se vrstili osvajalni pohodi, vendar nobeden ni izpodrinil prvotnega prebivalstva. Najdaljša zasedba je bila v času Rimskega imperija, vendar so kljub dolgotrajni rimski zasedbi prvotni prebivalci ostali z enakim jezikom in z enako kulturo. Praslovanski Veneti so naseljevali pretežni del srednje Evrope, zahodni del pa so kasneje podjarmili in potujčili bojeviti germanski in romanski narodi. Novejše raziskave nam tudi naše slovenske korenine pomikajo v čedalje bolj zgodnjo dobo človeške zgodovine, v kameno dobo. Slovenija je jezikovni muzej z največjo gostoto narečij in starodavnih jezikovnih oblik, zlasti dvojine, zato je najbolj primerna za razumevanje starih etruščanskih in venetskih napisov. Velik del hrvatskega in srbskega naroda se je na sedanje ozemlje priselil iz območja reke Pripjat v sedanji severozahodni Ukrajini in jugozahodni Belorusiji, kamor so se njihovi predniki preselili iz obdonavskega območja že pred davnimi časi, in se pomešal s staroselskimi Veneti šele v začetku 7. stoletja.