Korenine / Origin / Herkunft

ZAKLJUČKI

Avtorji prispevkov v tem zborniku so izpostavili nekaj pomembnih vidikov in prikazali podatke, ki jih osvetljujejo:

Pri uporabi in vrednotenju pisnih virov je treba zelo paziti na to, ali je uporabljeni vir zgodovinski in etnološki opis staroselcev ali pa je to »uradna« zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci in nosilci državne oblasti, tujci na zasedenem ozemlju, za svoje koristi.

Povprečna starost genetskih skupin, podedovanih po materi, je pri Slovencih zelo blizu evropskemu povprečju. Tako Slovenci nosimo genetske vrste, ki so prisotne tudi pri ~2500 let starih okostnjakih iz mesta Adria. Genetska sorodnost obstoja tudi med današnjimi Slovenci in 6000 do 14 000 let starimi okostji iz vzhodnih Alp, kar tudi dokazuje genetsko nepretrganost med Slovenci in antičnimi prebivalci okrog Alp.

Tudi rekonstruirani obraz neolitskega moškega, pripadnika kulture posod s kvadratnim ustjem, je videti podoben obrazom sedanjih moških v severni Italiji in sploh srednji Evropi.

Imena geografskih danosti so prave sledi, ki pričajo o starodavnosti slovenskega jezika v Evropi, saj nekatera segajo še v čas prvotne naselitve po koncu zadnje ledene dobe.

Cesta so v Sloveniji prisotne že iz pradavnine, naši predniki pa so gradili dobre ceste že daleč pred prihodom Rimljanov, ki so obstoječe ceste večinoma samo izboljšali in le nekatere vojaške ceste zgradili na novo.

Pri številnih dozdevno keltskih imenih na sedanjih slovenskih in okoliških ozemljih ugotavljamo njihovo očitno podobnost ali celo enakost z sodobnimi priimki in toponimi na področju Slovenije in krajev ladinskega prebivalstva. Podobnost s sedanjimi slovenskimi priimki najdemo tako vsaj pri približno 10% navedenih keltskih imen. Tudi pri imenih keltskih božanstev najdemo imena, ki zvenijo znano slovensko. Tako poleg Belina ali Belena izstopa ime boga Smert(-ius). Ugotovitve postavljajo pod vprašaj v zgodovinski stroki dosedaj uveljavljeno mnenje o t.i. izključno »keltski« naravi prebivalstva v Noriku in pri nas, še posebej, če imena primerjamo z besedišči današnjih keltskih jezikov.

Toponimi, ki se zgoščeno pojavljajo ob nekdanjem rimskem limesu v zahodni Sloveniji in katerih etimologija je doslej neprepričljiva ali nepojasnjena, kažejo identičnost in/ali sorodnost s toponimi v keltskih jezikih zahodne Evrope: valižanščini, gelščini, kornvalščini in bretonščini.

Vendar, ti toponimi so v Sloveniji na območju, kjer Keltov nikoli ni bilo in kjer so tudi nekatera od najbolj arhaičnih slovanskih narečij, ne pa na območjih, kjer so Kelti bili. To kaže na ostanke prvotnega evropskega besedišča izpred najmanj 3.300 let, če ne izpred 4.000 do 12.000 let.

Jezikovne razdalje med latinščino, venetščino in slovenščino, ki jih zaradi nestandardiziranega načina pisanja in premajhnega obsega poznavanja venetskega jezika sedaj lahko določimo le na podlagi pogostosti posameznih črk v njih, kažejo, da je po teh razdaljah venetščina bliže slovenščini kot latinščini.

Za primerjavo sodobnih evropskih, indoevropskih in nekaterih starih jezikov je bilo kot kriterij vzeto pojavljanje soglasniških korenov iz Atestinskih tablic, ki so pokazali dobro ločljivost med slovanskimi in drugimi jeziki. Po tem kriteriju ima slovenščina najbolj enakomerne povezave z vsemi slovanskimi jeziki in najboljše povezave z jezikom Ved. To postavlja izvore slovanskih jezikov v bistveno zgodnejše zgodovinsko obdobje, kot so to domnevali doslej. Nekateri jeziki, kot so finščina, irščina, baskovščina, madžarščina, albanščina in romščina nimajo po tem kriteriju značilnih povezav niti z drugimi evropskimi jeziki  niti med seboj.

Prvotne vrednosti jat-a so najpomembnejši strukturni in tipološki razlikovalni element v slovenskem in drugih slovanskih jezikih. Jat je samo črka, znak ali grafem v vseh pisavah, s katerim se označujejo različne fonemske in glasovne vrednosti kombinacije spremenljivega glasu in fonema j, ko se v povezavi z drugimi glasovi in fonemi pretvarja v druge poligenetsko (policentrično) nastale glasove ali foneme, da doseže boljšo gibkost jezika.

Na nekaterih predmetih iz bronaste dobe: jezičasto-ročajnem srpu, najdenem v Ljubljani, plavutasti sekiri najdeni v Ljubljanici, plavutasti sekiri iz Lokev, lovorolistni sulični osti iz Srbije ter na (nedatiranem) kamnu iz Ratja so napisi v zlogovni pisavi runici, kar je bilo sedaj prvič zaznano. Zapisane besede so slovanske.

Razdelitev na besede, prevod, jezikoslovna obravnava in vrednotenje napisa na steli "vojščaka" z Lemnosa kaže, da je ta spomenik votiven in ne vojaški, ter da služi kot prošnja za prehod umrlega, razsvetljenega v veri, v raj.

Najstarejši venetski napis ES 120 iz 6. st. pr. Kr. je zaradi svoje starosti in dolžine med venetologi vzpodbudil več poskusov branja in razumevanja. Analiza različnih branj nedvoumno pokaže, da branja do sedaj priznanih italijanskih, francoskih in nemških venetologov niso ustrezna, saj ne izpolnjujejo nobenega postavljenega kriterija za razumevanje napisa. Njihovi predlogi delitve zveznega teksta ter branj in razumevanj navedenega napisa zato ostajajo na ravni nedokazanih in le malo verjetnih hipotez. Njihova branja so med seboj bistveno različna, zlasti pa odstopajo od branja na slovanskih osnovah, ki nedvoumno in celo večkratno ustreza postavljenim kriterijem, čeprav tudi bo tudi tu nujnih nekaj izboljšav.

Makedonski in drugi slovanski jeziki so obdržali pojme in besedišča, ki omogočajo razlago nekaterih pojmov, ki jih najdemo pri Homerju in v drugih klasičnih besedilih. Podan je nov pogled na klasično mitologijo. Ta omogoča drugačne in uporabne pomene za istovetnost znanih klasičnih mitoloških oseb kot so Demetra, Saturn, Pluton/Had, Presefata in Zemela.

Podane so tudi logične razlage, kako je v nastajanju prvotnega jezika že sam obstoj rek vodil v poimenovanje verskih in socialnih zasnov z besedami, izpeljanimi iz besede 'reka'. Del klasične mitologije je povezan z reko in ga je reka izzvala. To daje jasno razlago odnosa med boginjo Reo in vrhovnim bogom Zevsom. To je tudi najstarejši pristop, kako določiti meje med zemljišči, nadzor, lastnino in socialno zgradbo družbe. Sčasoma je pristop k delitvi ozemelj in lastnine napredoval do pojma kraljestva in posameznih dežel, kot jih poznamo dandanes.

Vse te ugotovitve kažejo na nepretrgano naseljenost staroselskega slovanskega prebivalstva na slovenskem ozemlju in drugje v Podonavju, na Balkanskem polotoku in ob Jadranskem morju od zadnje ledene dobe do danes. Zavojevalci teh ozemelj, ki so pripadali različnim, tudi nekaterim slovanskim ljudstvom, so nam pustili večinoma le lastne poglede na upravičenost svoje oblasti, ne pa kakšno je bilo dejansko stanje tedaj in pred tem.

A. Perdih