Korenine / Origin / Herkunft

      PRIMERJAVA SODOBNIH EVROPSKIH, INDOEVROPSKIH IN NEKATERIH STARIH JEZIKOV

Vinko Vodopivec

Pot na Drenikov vrh, Ljubljana, Slovenija

Ključne besede: arheologija, genetika, sociologija, religija, zgodovina, jezikoslovje, teorija kontinuitete, Etruščani, Veneti, Wendi, slovenščina, sanskrt, Vede.

Key words: archaeology, genetics, sociology, religion, history, linguistics, continuity theory, Etruscans, Venets, Wends, Slovenian, Sanskrit, Vedic.

Abstract

Comparison of Modern European, Indo-European, and Some Ancient Languages

The motivation for my work in this field came from the research of Indo-European languages as presented by a computer system on developmental biology, which included 87 languages with 2,449 words. The researchers have tried to answer the question regarding the origins of present-day Indo-European languages. Presented are the main language groups: Slavic with 16 languages, Germanic with 15 languages, and Latin with 16 languages. There is also the Irish-Welsh-Breton group; the Greek group includes the classical Greek, and the Albanian group is connected to the Indo-Iranian group. Some results in this study are not entirely convincing, especially in regard to Slavic languages. Particularly noticeable are the dates of their formation: they are considerably later than those for the rest of the languages. Also puzzling in this research of Indo-European languages is that the oldest two languages of the old world are not included; that is, the Sanskrit and the older Vedic Sanskrit could have clarified the early linguistic developments. Also missing is the comparison of the ancient Egyptian language, which must have had considerable influence on the development of ancient cultures and their languages, including the Latin, which has had a far greater influence on the changes of languages of the time than the ancient Greek.

The basis for my comparative study of different languages is the Slavic consonantal roots from the Ateste tablets, which show a clear separation between Slavic and other languages. The Ateste tablets are Venetic inscriptions of northern Italy from the 5th century BC. They can be read with the help of Slavic languages. From each root I utilized the first two letters and then selected Slovenian words with the largest number of derivatives; for this reason the choices are well represented in the Slovenian literary language. The chosen words were then translated into other languages and compared with one another. Comparisons and analyses of the results show good homogeneity of Slavic languages and their connection with languages of the ancient world. In this research the Slovenian language proved exceptional, with the best connections to the Vedic Sanskrit, and the most uniform connections with all Slavic languages. These results put Slavic languages farther back in time, and equalize them with other languages; in some examples a strong connection to the most ancient languages is evident. The Latin languages represent a fairly homogeneous group, but with less harmony between languages. While the Germanic group has the least homogeneity, its languages deviate from each other considerably. Especially noticeable is the deviation of the English, which could be classed as a Germano-Latin language. The Swedish deviates considerably as it has borrowed many words from the French, and a sizeable part of Slavic vocabulary. Ugro-Finnic and some ancient European languages represent a large group of European languages, which have no connection with the three main groups, and also don't have connections among themselves. These are: Finnish, Irish, Basque, Hungarian, Albanian and Romany languages.

Uvod

Izvori jezikov so še vedno precej zamegljeni, saj pisani viri segajo le v zgodovinsko dobo, predzgodovinski razvoj posameznih jezikov in jezikovnih skupin pa si moramo priklicati v zavest s celovitim pristopom spoznanj različnih znanstvenih disciplin. Le s takim obravnavanjem dobimo zanesljivejši vpogled v razvoj človeštva, v nastanek zgodovinskih jezikov in v današnja jezikovnega razlikovanja. Tu nam poleg zgodovinskega in predzgodovinskega jezikoslovja izdatno pomagajo z dejstvi predvsem arheologija in genetika, v sodelovanju z razvojnimi vedami sociologije, religije in drugih področij. Na eni strani zgodovinski vpogled podpira znanost s svojimi čedalje natančnejšimi raziskavami, na drugi strani pa omogočajo čedalje globlji vpogled v časovni in vsebinski razvoj človeštva nova sociološka, tehnološka in druga spoznanja. V zgodovinski dobi nam izdatno lahko pomagajo tudi jezikovne primerjave med posameznimi jeziki in različnimi skupinami jezikov. Te primerjave so oprte na slovarje in druge študije sedanjih in preteklih jezikov tako, da za zgodovinsko obdobje lahko naredimo preglednico posameznih zgodovinskih sprememb in potek nekaterih jezikovnih preoblikovanj.

Začetke civilizacije predstavljajo uporaba ognja in orodja, predvsem pa govorna sposobnost. Uporaba orodja je stara milijon let uporaba ognja pa je še pol milijona let starejša. Najpomembnejšo vlogo v človekovem razvoju pa je prav gotovo predstavljala zmožnost govornega sporazumevanja. Začetki govora verjetno segajo v davno preteklost 1,7 milijona let, ko so hominidi dobili že skoraj moderno človeško anatomijo in so poselili savanske predele, kjer je bila potrebna večja gibljivost in sodelovanje večjih skupnosti pri lovu in preživetju. Izvor jezika je možen le v skupinah, kjer pri posredovanju dobrin sporazumevanje presega fizično obliko, zato temelji na političnih, ekonomskih, socialnih in spolnih situacijah. Jezikovna izmenjava sporočil se je razvila kot povezovalni element v skupnosti in je povečala njeno trdnost in povezanost. Dajanje informacij je v bistvu skrb zase, saj se poveča tako samozavest informatorja kot povpraševanje po znanju in vedenju. Poleg te osebne ravni je še pomembnejša družbena raven, saj znanje in vedenje bistveno prispevata k povezanosti in dobrobiti celotne rodovne ali drugačne človeške skupnosti [1].

Raznolikost govornega sporazumevanja je prav gotovo izjemno velika. Obstaja množica jezikovnih skupin z velikim številom jezikov, ki se zopet delijo in razlikujejo v mnogih narečnih posebnostih. Taka raznolikost postavlja vprašanja o sorodnostih in izvorih jezikov. Primerjave med posameznimi jeziki se lahko vršijo na vsebinski, oblikovni, razvojni, zgodovinski ali govorni ravni. Sodobni načini obdelave zahtevajo celovit pristop z upoštevanjem dosedanjih znanj jezikoslovja, arheologije, genetike, sociologije, religije, zgodovine in drugih znanstvenih področij. Pri obravnavi sodelovanja starih ljudstev in plemen je bistven socialni pogled, ki se je do sedaj preveč zakrival v področje ekonomije, čeprav je bistvenejši generator razvoja kot pa so le materialni odnosi v družbi. Občestvena, družinska, rodovna in klanska povezanost so bistveno prispevale k nujnosti govornega sporazumevanja in s tem k razvoju človeka in človeške družbe. Prav tako ni zadostna delitev le na materialno, socialno in versko področje, ampak je potreben širši pogled, ki z razvejanim pristopom zajema tudi druge vidike. Še posebej je pomemben vpliv rodovnih in političnih elit, njihova moč in vpliv ter zmožnost organizacije gradnje pri izvedbi večjih in zahtevnejših gradbenih del. Še pomembnejši vpliv pa imajo vsakokratne elite pri vsakokratnem preoblikovanju celotne družbe [2].

Obstaja več razvojnih teorij, ki na različne načine razlagajo razvoj narodov in jezikov ter poselitev sedanega prebivalstva. Tako na jezikoslovnem kot na ostalih področjih izstopa po pomembnosti teorija kontinuitete, ki izvore posameznih jezikov pomika v kameno dobo in istočasno poudarja veliko stalnost jezikov in veliko stalnost poselitve. V nasprotju s teorijo preseljevanja narodov, ki se je nekateri znanstveni krogi še vedno oklepajo čeprav nima dokazov na nobenem znanstvenem področju, ima teorija kontinuitete mnogo dokazov in to praktično na vseh raziskovalnih področjih. Zaradi takih nespornih dejstev jo lahko smatramo kot zmagovalko med razvojnimi teorijami in to pri opisovanju človekovega jezikovnega in splošnega razvoja in pri poselitvi sedanjih ozemelj [3].

Teorijo kontinuitete izdatno podpirajo genetske raziskave, ki kažejo na veliko stalnost poselitve vse do novejšega veka, ko je zaradi prenaseljenosti v Evropi prišlo do močnega preseljevanja v Ameriko in kasneje v Avstralijo. Sodobni svet pa z svojimi značilnostmi gospodarske in socialne odprtosti pogojuje še bistveno večjo gibljivost prebivalstva. Zaradi različnih klimatskih, predvsem ekonomskih razlogov se prebivalstvo kljub omejitvam seli iz prenaseljenih in socialno šibkejših območij seli v ugodnejša območja. Prav genetske raziskave, ki so od vseh uvidov v preteklost najbolj verodostojne dokazujejo, da se je od bronaste dobe, to je v zadnjih tri tisoč letih v Alpah spremenila genetska slika le za 7 %, kar je manjša sprememba kot pa je genska sprememba v Kanadi v zadnjih 10 letih [4].

Teorija kontinuitete vsebuje kot bistveni element prav izjemno veliko stalnost jezikov in to že iz paleolitika. To še posebej velja za Slovane, ki naseljujejo zahodni del slovanskega življenjskega prostora in v nekaterih »znanstvenih« krogih še vedno veljajo za mlade priseljence, čeprav ni za to nikakršnega dokaza. Prav teorija kontinuitete z neprekinjeno naselitvijo in z naravno rastjo prebivalstva, najbolje pojasni številne neolitske kulture srednje in jugovzhodne Evrope in nam naše slovanske korenine na sedanjih ozemljih in na nekoč slovanskih srednjeevropskih tleh pomika čedalje bolj nazaj v kameno dobo [5].

Primerjava jezikov

K delu na tem področju me je spodbudila raziskava indoevropskih jezikov, izvedena na računalniškem sistemu razvojne biologije, ki je zajela 87 jezikov s 2449 zajetimi besedami [6]. Raziskovalci so poskušali odgovoriti na vprašanja o zgodovinskem razvoju in izvoru sedanjih indoevropskih jezikov. Navedene so glavne jezikovne skupine: slovanska skupno 16 jezikov, ki vključuje tri podskupine po 2, germanska skupno 15 jezikov z eno podskupino po 3 in romanska skupno 16 jezikov z eno podskupino po 3 in dvema podskupinama po 2. V Evropi sta še irsko-welško-bretonska skupina s sedmimi narečji, ki se navezuje na germansko - romansko skupino; grška skupina s petimi različicami, ki vključujejo tudi klasično grščino in se navezuje na armensko skupino. Albanska skupina s petimi narečji se navezuje na indijsko-perzijsko skupino. V tej skupini pa so še romščina, kašmirščina in afganistanščina [6].

Nekateri rezultati v tej raziskavi niso dovolj prepričljivi, zlasti pri slovanskih jezikih, kjer še posebej izstopajo letnice predvidenih nastankov, ki so znatno nižje kot pri ostalih jezikih. Nerazumljivo je, da pri raziskavah indoevropskih jezikov nista zajeta najpomembnejša jezika starega sveta: sanskrt, ki je povezan z večjim delom indoevropskih jezikov in še starejši vedski jeziki, ki lahko bistveno osvetlijo zgodnje zgodovinsko jezikovno dogajanje, nastanek in razvoj indoevropskih jezikov. Prav tako pogrešam primerjavo s pra-egiptovskim jezikom, ki je prav gotovo imel bistveni delež pri razvoju starih kultur in njihovih jezikov. Raziskava vsebuje klasično grščino, zato bi morala upoštevati tudi latinščino, ki je imela prav gotovo bistvenejši vpliv na spremembe takratnih jezikov [6].

Za primerjavo je potreben ustrezen izbor besed, ki je dovolj obsežen za statistično značilen vzorec, ustrezna metodologija obdelave in skrbna ter dosledno izpeljana izdelava. V tu predstavljenem delu sem kot osnovo za primerjavo različnih jezikov vzel soglasniške korene iz Atestinskih tablic, ki so pokazali dobro ločljivost med slovanskimi in drugimi jeziki [7]. Atestinske tablice so venetski zapisi iz 5. stoletja pr. Kr. v sedanji severni Italiji, ki so berljivi z znanjem slovanskih jezikov, še posebej slovenščine z upoštevanjem narečij širšega istrsko - tolminskega območja. Na tej osnovi sem od vsakega korena obdržal prvi dve črki in poiskal vse kombinacije z vsemi črkami slovenske abecede. Iz Slovarja slovenskega knjižnega jezika [8] sem izbral po pet korenov, ki so imeli največje število besed, kar pomeni, da je besedna osnova še dobro prisotna v sedanjem slovenskem knjižnem jeziku. Pri dveh navedenih korenih je število besed manjše, zato so izbrane le po tri najpogostejše besede. Na prvi strani jezikovnih prevodov iz uporabljenih izrazov v slovenščini so navedeni vsi uporabljeni koreni in število besed posameznega korena v Slovarju slovenskega knjižnega jezika [8].

Ta osnova se navezuje tudi na starejše etruščanske napise pred 5. stoletjem pr. Kr., ki so tudi berljivi z znanjem slovanskih jezikov, še posebej slovenščine z upoštevanjem narečij širšega istrsko - tolminskega območja. Mlajši etruščanski zapisi so že hetitsko-grškega izvora in zato niso berljivi s pomočjo slovanskega izrazoslovja. O razumevanju teh napisov je veliko literature, zato navajam le tisto, ki nabolje osvetli slovanske osnove v stari etruščanščini. To je primerjava branj in prevodov najbolje ohranjenih starejših zapisov na Pyrgijskih zlatih ploščicah, ki nedvoumno dokazuje, da so dosedanja branja v drugih jezikih neustrezna, branje s slovanskimi osnovami pa izpolnjuje vse postavljene kriterije [9].

Primerjavo sodobnih evropskih, indoevropskih in nekaterih starih jezikov sem osnoval na slovarjih različnih jezikov. Pri začetnem prevodu sem zaradi čim večje usklajenosti različnih prevodov upošteval večjezični slovar glavnih evropskih jezikov ki vsebuje angleščino, švedščino, nizozemščino, nemščino, francoščino, italijanščino, španščino in slovenščino. S tem sem dobil ustrezno osnovo za čim boljše nadaljnje prevajanje v druge izbrane jezike, saj za vse jezike ni vedno na voljo slovenskega slovarja. Pri prevajanju sem upošteval različni besedni obseg posameznih slovarjev tako, da sem praviloma upošteval prvo navedeni ali glavni pomen posamezne besede, poleg tega pa tudi znani pomen v slovanskih, romanskih ali germanskih jezikih Težave predstavljajo tudi različni obsegi slovarjev, saj slovarji z manjšim obsegom ne zajemajo vsega besedišča, zato ni vedno možno najti najbolj primernega izraza ali izbrati najbolj ustreznega prevoda.

Poseben problem se je pokazal pri prevajanju v jezike, ki imajo bistveno več izrazov za nekatere pomene ali bistveno manj izrazov za nekatere vsebine. Izrazit primer takega odstopanja je romski jezik, ki ima poleg tega tudi veliko število različic. Težave so se pokazale zlasti pri pomanjkanju nekaterih izrazov, saj je bilo marsikdaj treba upoštevati sorodne izraze, v skrajnem primeru pa pustiti besedo neprevedeno. Manjše težave predstavlja tudi izjemno velika izbira povsem različnih izrazov za določen pomen, vendar sem v takih primerih praviloma upošteval prvo navedeni izraz. Jeziki s takimi lastnostmi imajo praviloma le malo podobnosti z indoevropskimi jeziki, zato je ta pomanjkljivost le malo vplivala na točnost rezultatov primerjave, glede na sorodnost in izvor indoevropskih jezikov. Ob upoštevanju navedenih omejitev ocenjujem povprečno točnost prevodov indoevropskih jezikov na 98%, oziroma na najmanj 96%, ostalih jezikov pa na 96%, oziroma na najmanj 94%. Od teh natančnosti odstopa prevod Vedskih jezikov, ki ga je zaradi velikega števila različnih izrazov zelo težko enakomerno in ustrezno prevesti glede na slovansko, romansko in germansko jezikovno skupino, zato ocenjujem njegovo natančnost na 94%, oziroma na najmanj 92%.

Vsi zapisi, ki so v navedenih slovarjih v drugačnih pisavah, največkrat v cirilici, so v latinici z znanimi izgovorjavami, saj bi bilo drugače izjemno težko izvršiti ustrezno primerjavo posameznih izrazov v različnih jezikih. S tem so nekoliko zabrisane posamezne izgovorjave, kar pa ne vpliva na izvedene primerjave. Posebna pozornost je dana primerjavi s sanskrtom in vedskimi jeziki, zato navajam bistvene poenostavitve pri prevodih v ta zgodovinska jezika. Tako kot pri vseh ostalih jezikih je pri prevodih namesto mednarodne znanstvene transkripcije upoštevana izgovorjava v indoevropskih jezikih, ki omogoča pravilno primerjavo. Pri prepisu devanagari črk (Vede, Sanskrt, Hindi in Pandžabi) v slovenščino ni prikazana razlika med dolgimi in kratkimi samoglasniki. Prav tako ni podana razlika med palatalnimi črkami t, d, n in dentalnimi črkami t, d, n in tudi ne razlika dveh različnih glasov za črko š. V Vedskih jezikih je dentalna izgovorjava najbolj pogosta. Glagoli v sanskrtu in vedskih jezikih so v 3. os. ednine, saj je ta oblika najprimernejša za primerjavo. Pri Hindi in Pandžabi končnica na označuje nedoločnik, kot končnica ti v slovenščini.

Na podlagi posameznih prevodov je izvršena primerjava vsakega jezika z vsakim zajetim jezikom. Pri primerjavi prevodov, ki podajajo vsebino, je ocenjeno število jezikovno in govorno podobnih besed. Pri ocenjevanju sem upošteval tudi delno podobnost posamezne besede, ki pa mora z drugimi delnimi podobnostmi izpolniti celo število. Ob upoštevanju različnih izgovorjav in značilnosti posameznih jezikov, ocenjujem točnost primerjav posameznih indoevropskih jezikov na 97%, ostalih jezikov pa na 96%. Skupna natančnost primerjav indoevropskih jezikov z upoštevanjem napak pri prevajanju je tako 98% × 97% = 95%, skupna natančnost primerjav ostalih jezikov pa 96% × 94% = 90%.

Prevodi po navedenem ključu izbranih slovenskih besed v druge jezike

Besede iz Slovarja slovenskega knižnega jezika [7], ki izvirajo iz soglasniških korenov najdenih v Atestinskih tablicah, so prevedene s pomočjo slovarjev [10-44] in prevodi so zbrani v prilogi, tabele I do VII. Upoštevani jeziki so: slovenščina, slovaščina, srbščina, bolgarščina, češčina, poljščina, ruščina, makedonščina, ukrajinščina, sorbščina Z, sorbščina S, beloruščina, rezijščina, litvanščina, angleščina, nemščina, danščina, švedščina, irščina, italijanščina, francoščina, katalonščina, španščina, portugalščina, romunščina, latinščina, albanščina, sanskrt, vede, latvijščina, furlanščina, baskovščina, finščina, madžarščina, romščina, hindi ter pandžabi.

Analiza in primerjava sorodnosti zajetih jezikov

Primerjave sorodnosti vsakega jezika z vsakim zajetim jezikom, izražene s številom podobnih besed so podane v prvi preglednici - A, primerjave z deleži podobnih besed pa so podane v drugi preglednici - B, ki sta tudi v prilogi:

Statistično lahko ocenjujemo dobljeno povezanost med posameznimi jeziki, glede na znano velikost vzorca, ki je v tem primeru 56 besed. Če privzamemo kot korelacijski koeficient odstotek povezave, potem lahko moč te povezave tudi statistično testiramo. Izbran je bil t-test, ki primerja izračunano t vrednost s kritično t vrednostjo iz statističnih tabel. Na podlagi take primerjave lahko določimo statistično značilnost posamezne povezave in stopnjo zaupanja za posamezni korelacijski koeficient pri poznani velikosti vzorca (n=56). Podajam nekatere vrednosti:

- za r = 0,1 ali 10% povezanosti: t izr = 0,75, kar pomeni, da je korelacijski koeficient oziroma v našem primeru povezanost med primerjanimi besedami dveh jezikov statistično neznačilna na ravni zaupanja 99,9%.

- za r = 0,2 ali 20% povezanosti: t izr = 1,5, kar pomeni, da je korelacijski koeficient oziroma povezanost statistično značilen na ravni zaupanja 90%.

- za r = 0,3 ali 30% povezanosti: t izr = 2,31, kar pomeni, da je korelacijski koeficient oziroma povezanost statistično značilen na ravni zaupanja 99%.

- za r = 0,6 ali 60% povezanosti: t izr = 5,5, kar pomeni, da je korelacijski koeficient oziroma povezanost statistično značilen na ravni zaupanja 99,9%.

Statistične metode so osnovane na različnih matematičnih modelih in določenih predpostavkah, zato se lahko med seboj nekoliko razlikujejo, vendar so v okviru svoje natančnosti splošno veljavne. Prikazani izračuni dokazujejo predvsem to, da je vzorec zadosten za dobro splošno statistično vrednotenje. Pri naši primerjavi pa se ne ukvarjamo z neznanim pojavom, ampak z znano snovjo, ki omogoča dokaj dobro sklepanje tudi pri nižji stopnji zaupanja, oziroma pri statistično neznačilni povezavi [45].

Rezultati so zelo zanimivi, saj podajajo razmerje med posameznimi jeziki in skupinami jezikov, pri čemer se pokažejo posamezne ali skupinske povezave. Prav tako pa primerjava pokaže povezavo s klasičnimi in še starejšimi jeziki in s tem časovno umesti nastanek zajetih jezikovnih indoevropskih skupin.

Najbolj homogena skupina je 15 slovanskih jezikov, kjer najboljše ujemanje doseže celo 86% in le dvakrat pade pod 30%, z izjemo litavščine in rezijanščine, ki kažeta večji romanski vpliv. Poseben primer je latvinščina, ki sem jo lahko uvrstil šele po podrobni analizi rezultatov v skupino slovanskih jezikov, skoraj enako pa bi se lahko uvrstila tudi v romansko skupino. Latvinščina vsebuje 5,6% oziroma 5,4% slovanskih besed, 5,3% oziroma 5,4% romanskih besed in 5,3% oziroma 4,4% germanskih besed. Izračun je narejen za vse 4 germanske ter za 7 romanskih in 14 slovanskih jezikov, v različici pa sta izpuščena najboljše in najslabše ujemanje. Sorodnost slovanskih jezikov z najbolj germanskim jezikom nemščino je v povprečju 12 slovanskih jezikov le 3,3%, sorodnost z romanskim jezikom z največjim vplivom, francoščino, in enako izračunanim povprečjem pa je 6,3%.

Za medsebojno primerjavo sem izračunal povezave z ostalimi slovanskimi jeziki brez latvinščine. Kot najbolj slovanski jezik se izkaže slovenščina, ki ima največ povezav in sicer 326 podobnih besed z ostalimi slovanskimi jeziki, poleg tega pa ima pri teh povezavah veliko stalnost, saj tudi pri izpuščeni najboljši in najslabši povezavi še vedno izrazito prva z 276 povezavami. Na drugem mestu je slovaščina, ki je slovenščini najbolj podobna, s 318 oziroma 271 povezavami, po drugem strožjem kriteriju pa sledijo bolgarščina z 265, ruščina in srbščina s po 262 ter ukrajinščina z 251 povezavami.

Pregled vseh povezav navedenega slovanskega jezika s slovanskimi jeziki, romanskega jezika z romanskimi jeziki in germanskega jezika z germanskimi jeziki, uvrščen po strožjem kriteriju, je podan v tabeli 1.

Tabela 1. Pregled notranjih povezav v slovanskih, romanskih, oziroma germanskih jezikih.

Precej manj homogena je skupina 8 romanskih jezikov, kjer najboljše ujemanje doseže le 59% in dvakrat pade pod 30% in to pri romunščini, ki je ostanek latinščine iz čason rimske zasedbe in pri furlanščini, ki je romaniziran ostanek jezika Langobardov z značilnim vplivom latvinščine in litvanščine. Relativno dobro je ujemanje z latinščino, ki je vzeta kot zgodovinsko primerjalni jezik. Kot najbolj značilen romanski jezik se je pokazala katalonščina s 168 oziroma 114 povezavami, ki mu takoj sledijo italijanščina s 167 oziroma 113 povezavami, francoščina s 164 oziroma 111 povezavami. Romunščina kaže še značilnosti slovanskih jezikov v deležu 11,5% in veliko povezavo s furlanščino, kar pa je verjetno posledica romanizacije furlanščine. Latinščina kaže dobro povezavo z romanskimi jeziki, največ s katalonščino 39%, z italijanščino 38% in s francoščino 36%. Velika je povezava z romunščino in furlanščino po 34% ter s portugalščino in španščino 32%. Po povezavi sta značilna še germanska angleščina s 16% in slovanska rezijanščina s 14%.

Še manj homogena skupina so štirje germanski jeziki, kjer najboljše ujemanje doseže le 50% in enkrat pade pod 40%. Največje odstopanje predstavlja angleščina, ki ima z nemščino le 39% delež in kar 32% delež francoskih besed. Angleščino zato lahko smatramo za germansko – romanski jezik. Precej odstopa tudi švedščina, ki ima 16% delež francoskih besed in 7% delež makedonščine in ukrajinščine kot njej po kriterijih tega dela najbližjih slovanskih jezikov. Kot najbolj germanska jezika sta se izkazala danščina z 79 in nemščina z 78 povezavami, takoj za njima pa sledi švedščina s 76 povezavami. Zaradi majhnega števila germanskih jezikov ta primerjava ni najboljša, zato smatram kot tipični germanski jezik še vedno nemščino.

Posebno skupino predstavljajo ugrofinski in stari evropski jeziki, ki nimajo značilnih povezav z navedenimi indoevropskimi skupinami niti med seboj. To so finščina, irščina, baskovščina, madžarščina, albanščina in romščina.

Irščina ima okoli 9,0% delež romanskega vpliva, okoli 7,5% delež germanskega vpliva in okoli 0,6% slovanskega vpliva.

Finščina ima okoli 2,1% delež slovaskega vpliva, okoli 2,0% delež germanskega vpliva in okoli 0,6% romanskega vpliva.

Baskovščina ima okoli 11,1% delež romanskega vpliva, kar je posledica romanizacije, okoli 3,7% delež germanskega vpliva brez upoštevanja angleščine, ki tudi v tem primeru bistveno izstopa in okoli 2,1% delež slovanskega vpliva.

Madžarščina ima okoli 2,0% delež romanskega, okoli 5,8% delež slovanskega vpliva in okoli 3,5% germanskega vpliva.

Albanščina ima okoli 6,0% delež romanskega, okoli 3,6% delež slovanskega in okoli 3,0% delež germanskega vpliva.

Romščina ima okoli 3,6% delež romanskega, okoli 3,4% delež slovanskega in le okoli 2,0% delež germanskega vpliva.

Za zgodovinsko jezikovno primerjavo in zgodovinsko umestitev sedanjih evropskih jezikov, zlasti slovanskih, sta poleg latinščine v obravnavo uvrščena tudi prastara jezika sansrkt, ki je normirani jezik iz 5 stol pr. Kr. na osnovi vedskih jezikov, in še starejši vedski jeziki.

Sanskrt kaže okoli 4,6% delež romanskih prvin, 1,8% germanskih in 6,1% slovanskih, kjer izstopa predvsem izrazito arhaični jezik slovenščina z izrazito dvojino in z 11% podobnosti, njej pa sledita makedonščina in srbščina z 9% podobnosti.

Vedski jeziki kažejo okoli 5,1% delež romanskih prvin, 1,3% germanskih in kar 14,7% slovanskih, kjer izstopa predvsem izrazito arhaični jezik slovenščina s 23% podobnosti, kateremu sledita slovaščina in srbščina z 18% podobnosti.

Primerjalno sta zajeta tudi dva moderna indijska jezika in sicer hindi in pandžabi, ki imata okoli 3,1% in 2,5% slovanskih prvin, okoli 1,0% in 1,0% germanskih prvin in okoli 2,4% in 2,0% romanskih prvin. Hindi in pandžabi imata zelo močno medsebojno povezavo in sicer 80%. Izrazita je tudi povezava s sanskrtom in sicer okoli 39% in 32% ter z vedskimi jeziki okoli 39% in 23%.

Primerjave kažejo izrazito povezanost slovanskih jezikov z vedskim sanskrtom, nekaj manjšo s sanskrtom in že bistveno zmanjšano z modernimi indijskimi jeziki. Povezave vedskih jezikov in sanskrta z romanskimi jeziki so občutno manjše, povezave vedskih jezikov in sanskrta z germanskimi pa izrazito manjše.

Zgodovinske povezave jezikov

Pričujoče analize, ko sem vzel za izhodišče samo korene besed, najdenih na Atestinskih tablicah [7] in ne celotnega besedišča jezikov, so pokazale kar precej drugačno povezavo med jeziki in drugačen zgodovinski razvoj posameznih skupin jezikov, kot so prikazani v uvodu navedeni raziskavi [6]. Zato podajam ustrezno jezikovno in zgodovinsko primerjavo med obema raziskavama:

Raziskava [6] ima mnogo napak predvsem pri prevodih v slovanske jezike. Najočitnejši primer je beseda vrv, kjer je prisotnih 8 napačnih prevodov v slovanske jezike in le tri napake pri vseh ostalih romanskih in germanskih jezikih.

Po mojih rezultatih je videti, kot da irsko – welško - bretonska skupina ne spada v germansko skupino, med indoevropske jezike pa le z upoštevanjem zgodnejšega razcepa.

Slovanska skupina se prične z vedskimi jeziki pred več kot 7 000 leti (po [6] pred 3400 leti), pr. Kr. v Indiji in z venetščino in wendščino v Evropi. Nadaljuje se z razvejanjem Vedskih jezikov pred več kot 5 000 leti (po [6] pred 1300 leti) pr. Kr. v Indiji in s praslovanskimi različicami v Evropi. Pred več kot 3 000 leti pr. Kr. so se iz te osnove razvili arhaični jeziki slovenščina, sorbščina in deloma latvijščina in litvanščina ter makedonščina in bolgarščina. Pred več kot 2000 leti pr. Kr. pa so se oblikovali tudi zametki ostalih slovanskih jezikov.

Sodobni indijski jeziki ne spadajo v perzijsko – albansko skupino, ampak so bistveni sestavni del indoevropskih jezikov, kar kažejo velike povezave slovanskih jezikov s staroindijskimi jeziki.

Skupine albanskih in romskih jezikov po korenih iz Atestinskih tablic ne spadajo v indoevropske jezike, zato je prikazani zgodovinski razvoj v tem pogledu zgrešen, saj je ločnica očitno že zgodnejša.

Hetitščina (izumrla 1200 let pr. Kr.) in toharščina (izumrla 500 let po Kr.) sta prikazana kot prajezika, ni pa prikazana sumerščina (izumrla 2000 let pr. Kr.), ki je še bistveno starejša. Za presojo indoevropskih jezikov so bistvenega pomena prastari jeziki akadščina, stara egipčanščina ter sanskrt in vedski jeziki, ki pa v raziskavi niso prikazani.

Zaključek

Rezultati primerjav s starimi jeziki na osnovi soglasniških korenov besed, najdenih na Atestinskih tablicah, pomikajo nastanek slovanskih jezikov bistveno nazaj in jih izenačijo z drugimi jeziki, v nekaterih primerih pa kažejo na še starejše poreklo. Bistvene povezave med jeziki v isti jezikovni skupini so izrazite, med skupinami pa podajajo značilne razlike in manjše ali večje povezave. Tudi s to primerjavo se pokaže izrazita arhaičnost slovenščine, pa tudi drugih slovanskih jezikov, ki so izvorno slovenetskega oziroma slowendskega porekla.

Najstarejši slovanski jeziki so poleg slovenščine še obe zajeti sorbščini ter makedonščina, bolgarščina, na te pa se navezujejo mlajši jeziki slovaščina in srbščina. Slovenščina je jezik, ki je najbolj izenačeno povezan z ostalimi slovanskimi jeziki, zato ni presenetljivo, če je prav slovenščina bistveni ključ za razumevanje starih jezikov, ki vsebujejo slovanske jezikovne prvine.

Primerjave so ravno pri slovanskih jezikih pokazale znatne razlike glede na navedeno, mnogo obsežnejšo raziskavo v kateri je mnogo napačnih prevodov v slovanske jezike, zato bi bilo treba ravno povezavam slovanskih jezikov z jeziki prastarih kultur posvetiti bistveno več pozornosti. Še vedno se dogaja, da se posamezni stari jeziki uvrščajo napačno na osnovi krajev njihovega pojavljanja ali nezadostnih oziroma premalo raziskanih in razumljenih starih zapisov in drugih bistvenih dejstev. To še posebej velja za slovanske jezike, ki se v nekaterih znanstvenih krogih še vedno smatrajo za mlade jezike, pa čeprav za tako znanstveno hipotezo ni niti zgodovinskih niti arheoloških, kaj šele jezikovnih osnov. Temeljne raziskave in primerjave slovanskih jezikov z najstarejšimi znanimi jeziki pa še sploh niso ali niso dovolj poglobljeno izvedene.

Zahvala

Pri prevajanju v sanskrt in vedske jezike sta gradivo prispevala ga. Vlasta Pacheiner Klander in g. Joseph Skulj, pri prevodih v Hindi in Pandžabi pa g. Joseph Skulj in g. Jagdish C. Sharda. Vsem se iskreno zahvaljujem!

Literatura

Povzetek

K delu na tem področju me je spodbudila raziskava indoevropskih jezikov, izvedena na računalniškem sistemu razvojne biologije, ki je zajela 87 jezikov s 2449 zajetimi besedami. Raziskovalci so poskušali odgovoriti na vprašanja o izvoru sedanjih indoevropskih jezikov. Navedene so glavne jezikovne skupine: slovanska 16 jezikov, germanska 15 jezikov in romanska 16 jezikov. Poleg njih so še irsko-welško-bretonska skupina, nato grška skupina, ki vključuje tudi klasično grščino in albanska skupina, ki se navezuje na indijsko-perzijsko skupino. Nekateri rezultati v tej raziskavi niso dovolj prepričljivi, zlasti pri slovanskih jezikih, kjer še posebej izstopajo letnice predvidenih nastankov, ki so znatno nižje kot pri ostalih jezikih. Nerazumljivo je, da pri raziskavah indoevropskih jezikov nista zajeta najpomembnejša jezika starega sveta sanskrt in še starejši jezik Vede, bi lahko bistveno osvetlila zgodnje jezikovno dogajanje. Prav tako pogrešam primerjavo s pra-egiptovskim jezikom, ki je prav gotovo imel bistveni delež pri razvoju starih kultur in njihovih jezikov in latinščino, ki je imela prav gotovo bistvenejši vpliv na spremembe takratnih jezikov kot grščina.

Osnova za izvedeno primerjavo različnih jezikov so slovanski soglasniški koreni iz Atestinskih tablic, ki so pokazali dobro ločljivost med slovanskimi in drugimi jeziki. Atestinske tablice so venetski zapisi iz 5. stoletja pred Kristusom v sedanji severni Italiji, ki so berljivi z znanjem slovanskih jezikov. Od vsakega korena sem obdržal prvi dve črki in poiskal slovenske besede, ki so imele največje število, zato je ta izbor še dobro prisoten v slovenskem knjižnem jeziku. Izbrane besede so prevedene v druge jezike in primerjane med seboj. Primerjave in analize rezultatov kažejo na dobro homogenost slovanskih jezikov in njihovo povezavo z jeziki starega sveta. Tudi tu se izkaže slovenščina kot izjemen jezik, saj ima najboljše povezave z jezikom Ved in najbolj enakomerne povezave z vsemi slovanskimi jeziki. Taki rezultati postavljajo izvore slovanskih jezikov v bistveno zgodnejše zgodovinsko obdobje in jih s tem izenačujejo z drugimi jeziki, v nekaterih primerih pa je razvidna celo močna povezava z najstarejšimi do sedaj znanimi jeziki. Romanski jeziki predstavljajo dokaj enakomerno skupino vendar z manjšim ujemanjem jezikov. Germanska skupina je najmanjša in njeni jeziki se najmanj ujemajo. Zlasti izstopa angleščina, ki jo lahko smatramo že kot germansko –  romanski jezik. Precej odstopa tudi švedščina, ki ima velik delež francoskih besed in znaten delež slovanskega besedišča. Veliko skupino evropskih jezikov predstavljajo tudi ugrofinski in pra-stari evropski jeziki, ki nimajo značilnih povezav z navedenimi skupinami niti med seboj. To so finščina, irščina, baskovščina, madžarščina, albanščina in romščina.

Priloge

11_Vodopivec_Tabele I-VII;
11_Vodopivec_Preglednici A, B